Spopad za Poljsko

Ker na evropskem Zahodu vlada megla vrednot, so konservativci na evropskem Vzhodu ponudili jasno nebo. Zmagala ni katoliška Poljska, odločil je program, ki črpa pri temeljih krščanske vere.

Demokracija je oblika vladavine, je forma, ne vsebina. Ko se čarobna posoda enkrat napolni s politiko, ki ne odgovarja več hrepenenju večine, sledi volilni obrat. Tako preprosto je to. Načeloma.

Kdaj si volivci premislijo, pa so seveda podrobnosti. Z njihovim vragom vred. Na dojemanje stvarnosti ne vpliva debelina denarnice ali trebuha. Čeprav tudi ta plat ni brez pomena, pa se ključ do src volivcev skriva drugje.

Veliko hrupa za nič

Poljska se je pod desnimi liberalci v celoti izognila recesiji. Edina v Evropi. V zadnjih šestih letih je njeno gospodarstvo zraslo za skoraj četrtino, povprečna neto plača je znašala tretjino nemške, okoli 700 evrov.

Opozicija je v kampanji na argument številk odgovarjala s slogani tipa »statistika ni hrana«. In zmagala.

Opozicija je v kampanji na argument številk odgovarjala s slogani tipa »statistika ni hrana«. In zmagala. Oktobra so volivci vladajočo Državljansko platformo poslali v opozicijo, na oblast se je zavihtela njena desna konkurenca, konservativna Zakon in pravičnost.

Po zmagovalcih je začelo padati. Pritegnila je večina zahodnih medijev, nad posege absolutne večine poljskega parlamenta in predsednika države v medije, obveščevalne službe in na ustavno sodišče se je sprožil plaz kritik. Bruselj je sprožil postopek za zaščito pravne države.

Omenjala se se restavracija sovjetske politične prakse. Drugi so opozarjali na politično nastavitev ustavnih sodnikov tik pred padcem liberalcev in na zgodovino omejevanja svobode tiska. Bumerang je priletel nazaj.

Uradna Varšava medtem ostaja mirna. Ne gre le za nacionalni ponos – poljska vlada z mandatom volivcev proti kabinetnim evrobirokratom – , v realpolitiki štejejo dejstva. Poljska je članica kluba šestih največjih v Evropi, z močnim gospodarskim vplivom in ključna NATO zaveznica v odnosih z ZDA in Rusijo.

Volitve med verniki in vero

Ko bo hrup z Zahoda potihnil, bo čas za priznanje: potrošniško naravnana demokracija sama generira posege oblasti v kanale vpliva. Železni zakon je preprost: če je oblika prvo pravilo, so mediji prva žrtev; če je postopek edino merilo pravičnosti, je pravo le še sredstvo – v parlamentu ali na ustavnem sodišču.

Ker na evropskem Zahodu vlada megla vrednot, so konservativci na evropskem Vzhodu ponudili jasno nebo.

Eno je, zagotoviti si sredstva vpliva, drugo je, za kaj jih uporabiti. Pravi spopad za Poljsko se zato šele začenja. Za Poljsko vrednot, kot pravijo, za vsebino novega mandata.

Liberalce so tik pred lanskim polomom označevali za arogantne. Volilni proces, da je bil zanje le še borza bombončkov v zameno za glasove. Njihova čaroba posoda se je izpraznila in volivci so jo – zlata, kot je bila – zavrgli.

Konservativci so retoriko pragmatizma preglasili z nacionalnimi čustvi, evropsko zgodbo o uspehu s konkretnimi obljubami socialnih ugodnosti in zaščite družine. In z napovedjo migrantov na mejah predvidljivo uspeli.

Ker na evropskem Zahodu vlada megla vrednot, so konservativci na evropskem Vzhodu ponudili jasno nebo. Zmagala ni katoliška Poljska, politično reducirana s strankarsko pripadnostjo. Odločil je program, ki črpa pri temeljih krščanske vere.

Razlika je bistvena. In bo prej ali slej odločala o tem, koliko časa še bo čarobna posoda konservativcev ostala polna. Vse ostalo je obrt.