Štiri novosti, ki za Cerkev pomenijo obračun s preteklostjo in odločen pogled v prihodnost

V preteklem tednu se je v Katoliški cerkvi zvrstilo nekaj dogodkov, povezanih s težavnim obračunavanjem s preteklimi zlorabami v katoliških vrstah. Na prvi pogled so vsi ti dogodki sicer nepovezani, a na drugi strani kažejo, da je Cerkev vsaj na nekaterih področjih opravila (ali pa vsaj začela opravljati) domačo nalogo obračuna s preteklostjo in uvedla močne, skoraj surove preventivne ukrepe za prihodnost.

Potrjen dokument Vos estis lux mundi

Najprej je bila 25. marca po skoraj štirih letih poskusnega obdobja objavljena posodobljena različica dokumenta Vos estis lux mundi. Gre za papeški dokument, v katerem so zbrani predpisi za preprečevanje in boj proti spolnim zlorabam mladoletnikov in ranljivih odraslih.

V potrjeni različici najdemo razširjene predpise glede odgovornosti škofov in drugih predstojnikov cerkvenih združenj, sicer pa bistvo ostaja enako: vsi člani Cerkve so sedaj obvezani, da sume brez izgovorov prijavijo; zahteva se obstoj dosegljivih sistemov za predstavitev poročanj o spolnih zlorabah, ki so jih zagrešili člani Cerkve; razširjena je definicija spolnih zlorab, tako da sedaj pokriva vse, od nadlegovanja mladoletnih in ranljivih odraslih do nasilja s strani nadrejene avtoritete.

Dokument je tudi odprl vrata za tesno sodelovanje z državnimi oblastmi in okrepil zaščito tistih, ki prijavijo zlorabo. Ob tem je ukazano tudi, naj se žrtve in njihove družine obravnava dostojanstveno ter naj se jim omogoči vsakršno pomoč.

Odstopil Hans Zollner

Le nekaj dni pozneje pa se je iz komisije Svetega sedeža za zaščito otrok umaknil p. Hanz Zollner SJ, eden vodilnih cerkvenih strokovnjakov za boj proti zlorabam. Ob svojem odstopu je izrazil kritiko in skrb zaradi načina vodenja tega organa.

Po svojih besedah komisijo zapušča zaradi pomanjkljivosti pri »skladnosti, odgovornosti in preglednosti« njenega vodenja, omenil je tudi pomanjkanje jasnosti pri imenovanju članov ter njihovih vlog, pa tudi neustrezno finančno urejenost in nasploh nepreglednost pri sprejemanju odločitev.

Gre predvsem za težaven odnos med omenjeno Komisijo in njej nadrejenim Dikasterijem za nauk vere: nekateri trdijo, da takšna ureditev daje Komisiji večjo težo, s čimer pa se p. Zollner, eden izmed njenih ustanovnih članov, očitno ne strinja. Meni, da je odnos neurejen in da Komisija ne opravlja svobodno svojega dela. Gre sicer za težavo, ki se je pojavila po juniju 2022, ko je papež Frančišek Komisijo, ki jo je sam ustanovil leta 2014, v svoji reformi Rimske kurije uvrstil med organe Dikasterija za nauk vere.

Nekateri trdijo, da takšna ureditev daje Komisiji večjo težo, s čimer pa se p. Zollner, eden izmed njenih ustanovnih članov, očitno ne strinja. Meni, da je odnos neurejen in da Komisija ne opravlja svobodno svojega dela.

Vatikan sodeluje v pravnih postopkih drugih držav

Istega dne, 29. marca, je v javnost pricurljal še en zanimiv dogodek, ki je sicer ostal skrit večini javnosti. Vatikan je prvič v zgodovini ugodil prošnji civilnega sodišča druge države glede sodelovanja v preiskavi nekdanjega duhovnika, ki mu sodijo zaradi spolnih zlorab otrok.

Potem ko je lokalni poljski nadškof obvestil sodnika, da dokumentov ne more dati na razpolago sam, je jeseni lani Vatikan poljskemu veleposlaništvu predal obsežen sodni spis, ki bo poljskim oblastem pomagal pri civilnem procesu. Med dokumenti naj bi bilo tudi pisno priznanje krivde nekdanjega duhovnika in posledični odlok o odslovitvi iz kleriškega stanu.

Gre za zadnjo epizodo v seriji pretresov, ki jih je poljska Katoliška cerkev doživela v zadnjih letih ob razkritjih preteklih primerov spolnih zlorab otrok ter njihovem domnevnem prikrivanju s strani nadrejenih.

Revizija mozaikov p. Rupnika

V petek pa je škof Marijinega svetišča v Lurdu zatrdil, da razmišlja o odstranitvi mozaikov, ki jih je namestil znani jezuitski umetnik Marko Rupnik, obtožen zlorab ranljivih odraslih oseb.

Glede na obtožbe, ki so se v zadnjih mesecih pojavile proti Rupniku, in dejstvo, da ga je njegov red sankcioniral (najprej s prepovedjo opravljanja javne službe, nato tudi vsakršne javne umetniške dejavnosti) je škof Jean-Marc Micas dejal, da se pojavljajo vprašanja o statusu Rupnikovih del in o tem, kakšna je lahko prihodnost njegovih nekoč cenjenih mozaikov.

Posebna komisija bo sedaj preučila možne rešitve hude zagate, ki se pojavlja ob obiskih romarjev z vsega sveta. Le-ti pogosto čutijo hudo neskladje med sveto umetnostjo, ki naj bi krasila eno najpomembnejših katoliških svetišč, ter obtožbami na račun slavnega jezuita.

Omenjeni štirje primeri so seveda precej različni, a vendar nekje globoko zelo povezani: njihov skupni imenovalec je boj Katoliške cerkve proti zlorabam: obračun s preteklostjo in odločen pogled v prihodnost.

Pod črto

Omenjeni štirje primeri so seveda precej različni, a vendar nekje globoko zelo povezani: njihov skupni imenovalec je boj Katoliške cerkve proti zlorabam: obračun s preteklostjo in odločen pogled v prihodnost. Dodamo lahko nekaj komentarjev.

Najbolj očitno dejstvo zadeva počasni »razpad toge hierarhije«, pri čemer seveda nimamo v mislih pogostega proti-hierarhičnega in utopičnega pogleda na Cerkev. Hierarhija je sestavni del ustroja Cerkve, prisoten vse od njenih začetkov, je pa nek nezdravi del te organiziranosti v preteklosti poskrbel tudi za sistematično prikrivanje in branjenje hudodelcev z namenom branjenja dobrega imena.

Prav krepitev papeškega nadzora nad delom odgovornih v Cerkvi ter poljski primer – prav zato, ker je poljski, torej najbolj »tradicionalno katoliški« – kažeta, da se ta sistem vztrajno topi.

Hkrati je treba dodati, da se stvari se še vedno da izpeljati bolje. Smernice so zgledno postavljene: tako zgledno, da bi jih lahko posnemala tudi civilna družba, ki se še vedno pretvarja, da je področju spolnih zlorab v preteklosti vsega kriva Cerkev. A primer p. Zollnerja kaže, da gre za delikatno področje dela, pri čemer se zatika pri vprašanju, kako uskladiti delo Dikasterija za nauk vere (pristojnega predvsem za kaznovanje morebitnih storilcev) in Komisije za zaščito mladoletnih (pristojne predvsem za pomoč žrtvam in preventivi). Oba pola je potrebno imeti pred očmi, in to je težavna naloga.

Se pa te dni pogosto slišijo pridušane pripombe vernikov, ki ne razumejo, kako si lahko hierarhična Cerkev v nekem konkretnem primeru tolikokrat premisli in naposled reagira samo zaradi pritiska javnosti. Kakor da bi pravkar potrjene papeževe smernice glede boja proti zlorabam ne veljale za čisto vsakega. V primerih, ko gre za »manjše ribe«, so sankcije zelo jasne in zelo hude, pa čeprav morda niti ne gre za zlorabo v pravem pomenu besede; nekateri pa si očitno lahko, kljub izrečenim preventivnim ukrepom, privoščijo tudi nekaj več.

A javnost doseže svoje, kot nam kaže francoski primer, to pa ima lahko pozitivne in negativne posledice: na eni strani se zaradi kritik vernikov premikajo zadeve, ki se sicer nikoli ne bi premaknile; na drugi strani pa se te zadeve premikajo brez kakršnegakoli formalnega postopka, ki bi nedvoumno potrdil očitane zlorabe in posledično uvedel pripadajoče sankcije. Tak postopek, pa naj se komu zdi še tako upravičen, ni dober postopkovni obet za prihodnje.