Sudanska polja smrti

Sudanska vojna je verjetno ena najbolj zamolčanih in predvsem za medije nezanimivih zgodb. Novice se redko obregnejo ob sudanski vsakdan, povprečen prebivalec se niti ne zaveda tragedije, ki se v Sudanu odvija od leta 2022, ko se dve strani, Sudanske oborožene sile (SAF) in Sile za hitro posredovanje (RSF), aktivno bojujeta za prevlado.

V Sudanu je bilo ubitih najmanj 150.000 ljudi, natančno število pa je težko oceniti, saj različne regije obvladujejo samostojne skupine, vsaka s svojimi interesi. Poleg vojne lahko opazujemo še posamezno sektaško nasilje, kjer se žrtve redko preštevajo. Sudanska državljanska vojna pa je prinesla še največjo begunsko krizo do zdaj – znotraj države je razseljenih približno deset milijonov ljudi, skoraj dva milijona beguncev pa je večinoma preplavilo Južni Sudan, Čad, Egipt in Etiopijo. Še več, hrane primanjkuje vsaj 17 milijonom Sudancev, kar pomeni, da je danes Sudan verjetno najbolj prizadeta država, kar se tiče umrljivosti in lakote.

Tradicija uporov

Sudan ima dolgo tradicijo uporov proti okupacijskim oblastem, naj si bodo to antični Egipt, islamski zavojevalci, Otomansko cesarstvo, vse do kraljevega Egipta in britanskega imperija. Egipt sicer tradicionalno vidi Sudan kot svoje izgubljeno ozemlje, ki seže do antičnih časov, zato si vse do danes pridržuje pravico do poseganja v sudanske notranje razmere, čeprav so razmere med državama različne, od sovražnosti do prijateljstva. Na območju današnjega Sudana je bila namreč zelo močna državna entiteta kušitskega kraljestva, ki so jo vodili Nubijci; predstavljali so resno grožnjo faraonskemu Egiptu. Nubijci so šibkosti antičnega Egipta izkoristili predvsem takrat, ko so Egipt okupirale zunanje sile, na primer kanaansko pleme Hiksov okoli leta 1720 pred Kristusom, ki je uničilo srednje egipčansko kraljestvo. Nastalo je novo kraljestvo Nubijcev, ki je izšlo iz kermske kulture in zavladalo celo delu Egipta za približno 300 let. Ko se je oblikovalo novo egipčansko kraljestvo, so to moč izgubili, Kušiti pa so se integrirali v egipčansko kulturo, prevzeli so tudi vero, pisavo in jezik.

Morda bi veljalo omeniti še, da so se tri nubijska kraljestva, Alodija, Nobacija in Makurija, združila v eno ter v 7. stoletju sprejela krščanstvo. Ta nubijska krščanska država je bila ena najmočnejših braniteljic krščanstva v Afriki in se je vse do konca 16. stoletja upirala islamskemu zavojevanju. Šlo je za izjemno cvetoče kraljestvo, ki je prevzelo vse novosti moderne bizantinske državne uprave in vojske. Uporabljali so staro nubijsko pisavo, ki je bila podobna koptski in so jo uporabljali v upravi, šolstvu, trgovini in Cerkvi. Danes se stara nubijščina ne uporablja več, ostalo pa je mnogo zapisov v zvitkih in listinah, kar daje dober vpogled v življenje te stare krščanske države, kajti del jezika se ujema s staro koptščino, ki se uporablja še danes. Zato danes vemo, da je bilo nubijsko krščansko kraljestvo zelo naklonjeno ženskam, ki so imele pravico do vladarskih in aristokratskih nazivov, prav tako so bile lahko vladarice. Ženske so lahko svobodno posedovale lastnino, ravno tako so jo lahko dedovale ter jo uporabljale v ekonomske namene. Naslovi so se namreč dedovali po materini liniji. Na koncu je kombinacija priseljevanja arabskih muslimanov, beduinskih vpadov in osvajanja egiptovskih mamelukov porinila združenje nubijskih krščanskih kraljestev v propad, kar je povzročilo popolno islamizacijo severnega Sudana, kristjani pa so bili potisnjeni na jug. Zato imamo danes Južni Sudan, ki je večinsko krščanska država.

V nadaljevanju še več o zgodovini in vse do stanju v Sudanu danes.