Sveti Anton Padovanski – kladivo krivovercev in cerkveni učitelj

Danes, 13. junija, goduje sveti Anton Padovanski, ki se je kot Fernando Martins de Bulhões rodil 15. avgusta 1195 v Lizboni in umrl 13. junija 1231 v Padovi. Ker je bil izvrsten pridigar, ga imenujemo kladivo krivovercev. Poznan je tudi kot priprošnjik za izgubljene stvari. Papež Pij XII. ga je 16. januarja 1946 razglasil za cerkvenega učitelja.

Življenje pred pridigarstvom

Sveti Anton se je rodil v Lizboni v plemiški družini. Ko je bil star 15 let, mu je umrla mati, kmalu potem, še vedno pri 15 letih, je vstopil v avguštinski samostan v Lizboni. Leta 1212 je, ker so ga motili pogosti obiski domačih in prijateljev, prosil, da ga premestijo v Coimbro, ki je bila tedaj prestolnica Portugalske. Tam je mladi Fernando študiral latinščino in teologijo.

Kmalu potem, ko je bil posvečen v duhovnika, je postal odgovoren za obiskovalce, ki so prišli v samostan. Takrat je bil star 19 let. Ko je bil še v Coimbri, so prišli Frančiškovi bratje in ustanovili puščavniško celico zunaj mesta, ki so jo posvetili svetemu Antonu Puščavniku, očetu meništva. Fernanda je zelo pritegnilo preprosto in evangeljsko življenje, ki so ga živeli bratje, katerih red je bil ustanovljen le 11 let prej.

V Coimbro je prišla novica, da so v Maroku obglavili pet Frančiškovih bratov. Kralj Alfonz II. Portugalski je odkupil njihova trupla in jih dal pokopati kot mučence prav v samostan Svetega Križa, kjer je bival Fernando. Navdihnjen od njihovega zgleda je Fernando prosil cerkvene oblasti, da ga odvežejo pravil in dolžnosti avguštinca, da bi postal frančiškan. Ko je bil sprejet k frančiškanom, se je pridružil puščavniškemu domovanju v Olivaisu na Portugalskem in prevzel ime Anton, ker je bila tam kapela, posvečena svetemu Antonu Puščavniku.

Sveti Anton se je odpravil v Maroko. Ker je zbolel, se je želel vrniti na Portugalsko, vendar je ladjo v nevihti zaneslo na obalo Sicilije. Od tam je šel v Toskano. Zaradi šibkega zdravja ga niso sprejeli v samostan, ampak so ga poslali v puščavniško domovanje v bližini Forlija v Italiji, kjer se je posvečal molitvi in študiju.

Pridiganje in poučevanje

Leta 1222 je nekaj dominikanskih bratov prišlo na posvečenje v Forli, kjer pa je prišlo do nerazumevanja, kdo naj bi pridigal. Frančiškani so mislili, da bo pridigal eden od dominikancev, saj so bili ti znani po svojih pridigah, dominikanci pa so na dogodek prišli nepripravljeni, saj so mislili, da bo pridigal nekdo izmed frančiškanov. V tej negotovosti je posredoval glavni puščavniškega prebivališča, kjer je živel sveti Anton. Za pridigo je izbral prav njega. Sveti Anton je ugovarjal, toda brez učinka. Na prižnico je prišel prav on. Njegova spontana pridiga je naredila velik vtis na poslušalce.

Svetega Antona so kmalu po tem dogodku poslali v Bologno. Po vsem, kar je o njem slišal, se je zanj začel zanimati sam sveti Frančišek Asiški, čeprav sta se osebno srečala že leta 1221 v Assisiju. V svetem Antonu je našel sorodno dušo v smislu svojih prizadevanj. Leta 1224 je svetemu Antonu zaupal poučevanje bratov, ki so želeli postati duhovniki.

Čudeži

Zgodba o svetem Antonu, ki pridiga ribam, je nastala v Riminiju, kamor je šel pridigat. Tam so ga krivoverci sprejeli s prezirom in zaničevanjem, zato je sveti Anton odšel na morski breg, kjer je začel pridigati. Kmalu se je pred njim pojavila množica rib, ki ga je poslušala. Prebivalci mesta in celo krivoverci so prišli do obale, da bi videli ta čudovit dogodek in bili so ganjeni, ko so poslušali svetega Antona pridigati.

V drugi pogosto povedani zgodbi je krivoverec skušal svetega Antona. Tudi ta se je dogajala v Riminiju. Krivoverec je rekel svetemu Antonu, naj dokaže, da je v evharistiji res navzoč Jezus. Da bi se mu posmehoval, je krivoverec pripeljal k svetemu Antonu sestradano mulo in ji pokazal svežo krmo. Sveti Anton je muli pokazal monštranco s svetim zakramentom. Mula se ni dotaknila krme, ampak se je priklonila pred monštranco. Tempietto di Sant'Antonio, osemkotna kapela, posvečena svetemu Antonu Padovanskemu, označuje mesto, kjer se je zgodil ta čudež.

Sveti Anton Padovanski je naredil še več čudežev, opisana sta morda najbolj znana.

Smrt

Sveti Anton je leta 1231 hudo zbolel in je odšel s še dvema bratoma na oddih v Camposampiero, kraj, ki se nahaja blizu Padove. Tam je živel v sobici, ki so jo zanj naredili pod orehom. Umrl je na poti, ko je šel nazaj v Padovo, 13. junija 1231. Sveti Anton je pred smrtjo živel v Padovi, ker je tam branil reveže pred oderuhi.

Sveti Anton Padovanski je pokopan v baziliki svetega Antona Padovanskega v Padovi, kjer lahko obiščemo njegov grob in si ogledamo njegove relikvije v posebnem relikviariju v eni od kapel. Morda je najbolj znamenita relikvija svetega Antona njegov nestrohnjen jezik, kar nakazuje, da je bil izjemen govorec, pridigar.

Sveti Anton Padovanski je postal svetnik le 11 mesecev po svoji smrti in je najhitreje kanonizirani svetnik v zgodovini Katoliške cerkve. Papež Gregor IX. ga je za svetnika razglasil 30. maja 1232.