Tarča: Kam gre denar od zdravstvenega zavarovanja?

Četrtkova Tarča o zdravstvu je bila še ena brca v prazno. Odprla je kar nekaj vprašanj, ni pa podala niti enega vsaj približnega odgovora. Na tapeti je bil ZZZS, z vsemi poudarki, mednaslovi in podnaslovi, tako da se je zelo prepričljivo, dostojno in argumentirano branil samo njen direktor g. Sušelj, ostali prisotni pa so se spričo tega samo muzali in se dolgočasili. So dobro vedeli, zakaj.
Da ne bo pomote: Ni moj namen braniti ZZZS, ki je resda postal (!) neposrečen relikt dogovorne ekonomije in samoupravljanja, je pa za to katastrofalno stanje v zdravstvu sam še najmanj kriv. Leta 1992 je bil namesto prejšnjih kardeljanskih SIS (samoupravnih interesnih skupnosti) in dveletnega paradržavnega proračunskega reguliranja (RUZV -Rep. uprava za zdr. varstvo) uveden Bismarckov model socialnega zavarovanja. Ta naj bi funkcioniral izvenproračunsko, avtonomno, z vplivom tistih, ki plačujejo, in tistih, ki porabljajo zdravstvene storitve (zavarovanci) - prek izvoljenih predstavnikov. Prva leta je model še zadovoljivo funkcioniral, seveda z vsemi otroškimi boleznimi ob nastajanju vred. Bilo je tudi precej študijskih obiskov in proučevanj drugih, zlasti evropskih sistemov. Za pospešeno informatizacijo zdravstva v celoti je imel nedvomno velike zasluge prav ZZZS; ničkoliko je bilo odpora v zdravniških in lekarniških vrstah.
Za razbitje avtonomije ZZZS je kriva predvsem politika, še posebej leve provinience (izrazito zlasti SD - če se spomnimo samo ministrv Kebra in Miklavčiča). Zavohala je pač denar, velik denar, in priložnost za vplivanje in perpetuiranje svoje oblasti, tudi prek dobaviteljev medicinskih pripomočkov, večinoma levičarske usmeritve ali celo naslednikov udbovskih gremijev. Z vsemi podzakonskimi regulativami je država iz ZZZS perfidno ustvarila aparat, ki se je ukvarjal s tisočimi (tudi nepomembnimi) stvarmi, ki so dajali videz samoregulative, v resnici pa je ona obvladovala stvari iz ozadja. Zavodu je poleg nešteto soglasij s strani države predpisala celo to, da ne sme poslovati z izgubo (sic!). Skratka, zavarovalnico je spridila v (para)državni distributer sredstev pod njenim nadzorom.
Ker je za preobsežnega nabora storitev, kritih iz obveznega zavarovanja, začelo primanjkovati sredstev, je zakon prinesel dodatni finančni vir - dopolnilno zavarovanje. Z njim v načelu ni nič narobe. Neposrečen je bil način izvedbe, kot doplačevanje; ista storitev je bila plačana iz dveh virov, obveznega in dopolnilnega zavarovanja v določenem razmerju, ki se je spričo pomanjkanja v prvem viru širil na drugi vir in s tem v večanje premij. Na to širitev ostale zavarovalnice niso imele nobenega vpliva, dejansko še na ceno storitev prav nobenega. Takšna ureditev je terjala izjemno zapleten sistem obračunavanja in finančno-računovodskega spremljanja. Pravilno bi bilo, da bi se tedaj obseg storitev, kritih iz obveznega zavarovanja, primerno skrčil in kril 100-odstotno, vse preostale storitve pa naj bi bile prepuščene resničnemu trgu brez državne regulative. Seveda bi se s takšno ureditvijo vpliv države močno zmanjšal, zato so vse tovrstne iniciative naletele na gluha (politična) ušesa.
V Tarči je bil močno izpostavljen "nemogoč" in celo s strani strokovnjakov zasmehovan (dr. Šušteršič, ki ga sicer izjemno cenim) sistem primerljivih primerov pri bolnišničnih storitvah, prevzet iz avstralskega sistema. Ne trdim, da je le-ta brezhiben in edini mogoč, toda sprašujem se, zakaj pa lahko v urejenih avstralskih razmerah dobro funkcionira, pri nas pa ne. Predstavnika sindikata splošnih zdravnikov g. Muženiča (če sem se ime prav zapomnil), ki je bil sicer v oddaji (na posnetku) zelo korekten in je videl največji problem v državni regulaciji, ob trditvi, da do septembra lahko opravi vse plačane letne storitve po glavarini, nato pa naj bi delal zastonj, vendarle sprašujem, kakšni so normativi in standardi, da se lahko to delo opravi štiri mesece prej. Zanesljivo so preohlapni. Verjetno to velja tudi za nekatere bolnišnične storitve.
Skratka, v Tarči se je dalo zaznati, kako so se v preteklosti mnogi trudili - da se ne bi nič spremenilo. Navidezno burne razprave o ukinjanju dopolnilnega zavarovanja so res samo dimna zavesa, da se ne vidijo stvarni problemi slovenskega zdravstva, ki tičijo v sistemski državni hiperregulativi in funkcioniranju zdravstvenih organizacij po zgledu socialističnih kombinatov. Ukinjanje dopolnilnega zavarovanja in prenos na obveznega ne rešuje niti enega od nakopičenih problemov. Potenciranje krivde snovalcev oddaje izključno na ZZZS se mi zdi povsem deplasirano. Prispevek Carlove pa je primerek nebrzdanega nalaganja na ravni šankarskega diskurza. Zanimivo, o odgovornosti vlad, zdravstvenih ministrov, njihovih strankarskih in koalicijskih programov ter še posebej Zdravniške zbornice (kot nadzorniku kakovosti storitev) pa čisto nič. Pomenljivo!

Štor, točno tako.
Zdravstvo je zaklenjena "državna malha", kjer se napaja že vrsto let toliko ljudi, da je to sedaj nemogoče ukiniti, no v vseh porah, ampak vsaj malo.

Primer žilnih opornic. Samo en artikl v zdravstvu, ki ga je zdravnik, ki ga sedaj "naši" preganjajo zaradi nekih brezveznosti, opozoril in uspel znižati za 300 %, namesto, da bi mu pripeli kolajno! V zdravstvu je na 10.000 artiklov in VSI PREPLAČANI! Verjemite, prav noben, ki se napaja na teh preplačilih, si ne bo dovolil vzeti "viškov". Pa politika je krepko zraven, tako da tukaj epiloga ne bo.
Kvečjemo bodo kakšnega še vstran spravili, ki bi bil preveč glasen!