Teden, ko so mi levičarji povedali, da sem nenormalen in nerazumen. Kaj ste pa vi?

Pred kratkim je v javnosti završala izjava uglednega ekonomista Jožeta P. Damijana, v kateri je predpostavil, da pojem "desni razumniki" predstavlja bistroumni nesmisel. Svojo argumentacijo je v spletni debati celo nadaljeval s trditvijo: "Lahko, da sem koga nehote spregledal, toda jaz tam vidim samo ali versko zaslepljene, ali ohranjevalce elit, ali zanikovalce znanosti, ali pristaše enopartijskega sistema (po vzoru Orbana) itd."

Svoje pa je k ognju prilil še Brane Golubović, vodja poslanske skupine LMŠ, ki je dejal: "Ljudje spregledajo. Imamo enega novinarja, ki je pisal za desne časopise in je danes normalen novinar." Izjava spominja na tisti komentar Danila Türka, ki se je na novico o odkritju množičnega grobišča v Hudi Jami odzval z izjavo, da je to drugorazredna tema. Da o svarilih 75 akademikov pred tvorjenjem morebitne vlade sploh ne izgubljamo besed.





Ta odnos ni nekaj novega. Je vžgan že v DNK odnosa tudi do tvorjenja slovenske samostojne države. Spomnimo se lahko nekdanjega predsednika države Milana Kučana, ki je med oblikovanjem prve slovenske vlade dejal, da desnica ni bila nikoli na oblasti, nima kadrov, nima izkušenj in ne zna vladati ter, da naj se oblast prepusti tistim, ki znajo. Komunistom. Med Peterletovo vlado pa so v medijskih hišah, ki so bile naklonjene (levi) opoziciji, jutranje radijske oddaje začeli s pozdravom: »Dobro jutro, revščina!« in nadaljevali, »če bo šlo tako naprej, bomo kmalu jedli travo!«.

Pri vseh in še mnogih drugih izjavah levih politikov je očitno, da gre za izjave izrečene v trenutku, tekom napetega časa, ko ljudje povejo tisto, kar resnično mislijo.

Trenutki, ko jih ujamejo v iskrenosti

Pri vseh in še mnogih drugih izjavah levih politikov je očitno, da gre za izjave izrečene v trenutku, tekom napetega časa, ko ljudje povejo tisto, kar resnično mislijo. Odnos intelektualne superiornosti, ki se prevaja iz občutka nedotakljivosti in nepremagljivosti. Ta temelj pa je zamajan vsakič, ko se v naši sicer nazivno demokratični državi določeno področje poskuša vsebinsko odpreti in ponuditi izbiro od akademske scene z nekaj zasebnimi fakultetami, 0,9 % zasebnih osnovnih šol ali pa vlado, ki jo ne bi vodil vnaprej predestiniran "nov obraz". Takrat vidimo, da je liberalnost teh strank in ljudi le stvar imena, ki pa zakriva enak totalitarni odnos, kot pred osamosvojitvijo. Kaj bi šele bilo, če bi določena področja želeli uravnotežiti?

Preden se spustimo v zajčjo luknjo intelektualne nesmiselnosti zgoraj opisanih izjav, je potrebno priznati tudi, da si je desna sredina velikokrat sama zaslužila takšen odnos. Bodimo iskreni. Velikokrat so naši poskusi pri raznih projektih prepredeni z naivnim amaterizmom ter optimističnim prostovoljstvom brez srednjeročnega načrta ter dodano mero medsebojnega spotikanja. Naši medsebojni boji za drobtine z večje mize nas v javnosti potem naredijo za lahke tarče. Boleč proces, za katerega upajmo, da ga bomo v kratkem pustili za sabo.

Desni razumniki so v špici napredka in zrušili totalitarni sistem

"Desni razumniki" je J. P. Damijan dopolnil s povedjo "Biti desen (=konzervativen) pomeni biti proti razvoju. Kako si lahko hkrati razumen in proti razvoju?". Obenem pa je desno usmerjen torej nerazumen človek, prosto po Goluboviću, tudi nenormalen.

Takšno enosmerno in enoplastno dojemanje družbe ter vrednot pripelje v takojšen nesmisel. Namreč Slovenija je v razvoju, napredku, odmikanju od prejšnjega totalitarnega sistema, ki bi ga moral takšen nenormalen desni razumnik, prosto po Damijanu in Goluboviču, podpirati. Pa ga ne. Ta desni razumnik ga je razrušil in je stal v špici napredka, če ga želimo tako imenovati. Zato je potrebno ločiti različne plasti v družbi in odnose do napredka v teh gledati povezano vendar ločeno. Čeprav je že beseda sama nesmiselna.

Namreč "napredek" sam je izvorna težava, s katero se spopadamo, saj je "napredek" postal cilj sam na sebi. Napredek je zakon sam nad seboj in prevpraševati napredek ni samo prevpraševati dobro, ki naj bi ga napredek povzročil, ampak tudi sam napredek kot boga, ki je postal. Damijan, kot nekakšen dogmatični progresivist namreč vnaprej predpostavi, da je kakršen napad na napredek ne samo neuspešen, ampak tudi slab. Takšen napredek je omnipotenten, omnipresenten in ima vse atribute božanstva.

Liberalna levica si je za boga vzela napredek in s tem želi tudi definirati smer tega napredka. Priznati, da pa si vsi želimo napredka, vendar v različne smeri pa to paradigmo poruši do tal.

In to je glavna zmota modernega človeka, kajti nima neke jasne smeri ampak zgolj občutek napredka, naprednosti. "Napredek je popolnoma neuporabna beseda, kajti napredek implicira že definirano smer in v tem se ne strinjamo", piše Chesterton že leta 1911. Za to v osnovi gre. Liberalna levica si je za boga vzela napredek in s tem želi tudi definirati smer tega napredka. Priznati, da pa si vsi želimo napredka, vendar v različne smeri, pa to paradigmo poruši do tal.

Kajti sodobna liberalna družba je obsedena z magičnim pojmom "spremembe", ki je inherentno vedno dobra. Toda ironija je, da ravno tisti, ki trenutno najbolj vpijejo po "spremembah", so tisti, ki so do sedaj največ pridobili preko stoletij sprememb. Kaj ni zanimivo, da če je sprememba stvar progresivcev, da so ravno progresivci najbolj nesrečni po številnih spremembah, ki jih je doživela naša družba?

Evolucija vs revolucija

Kje se torej skriva vsa ta Golubovićeva nenormalnost? Če sledimo definiciji klasičnega konservativisma, gre za idejo, ki vidi potrebo po načelih transcedentalnega moralnega reda, ki se kaže preko določenih naravnih zakonov, ki bi jih morala družba na pameten način upoštevati. Poudarja se pomen običajev, navad in tradicije. Vsak teoretični razlog za spremembe je primerjan s praktičnim razlogom za le-to. Država je tako razumljena kot skupnostno dejanje z duhovnimi in naravnimi kvalitetami. Tako konservativci verjamejo, da se spremembe zgodijo, ne zaradi načrtnega racionalizma ampak kot rezultat procesa izhajajočega iz tradicij skupnosti.

Rečeno bolj preprosto: konservativni način je evolucija, ne revolucija. Revolucija, katere visoko ceno je plačal tudi slovenski narod, je bila ravno to: teoretična ideja, ki se ni rodila iz tradicije družbe; ni bila plod preizkušanja, ampak sprotnega testiranja med samim trajanjem. Rezultati so poznani in, zanimivo, enaki po celotnem svetu. Kateri način je torej bolj "normalen"? V uporabi med ljudmi, ko se odločajo že o najbolj preprostih stvareh?

Zato je toliko bolj zanimivo, da smo kot družba nasedli enačenju napredka civilizacije z napredkom tehnologije kot take. Namreč vsako znanstveno odkritje je instantno napredek, ki je zaradi progresivistične dogmatike tudi dober. Toda je temu res tako? Lahko znanstvene napredke, kot so giljotina, živčni plin ali atomska bomba res označimo kot progresivne, kot dobre napredke?

Lahko znanstvene napredke, kot so giljotina, živčni plin ali atomska bomba res označimo kot progresivne, kot dobre napredke?

Torej, kaj je sedaj nenormalno? Zagovarjati teoretično idejo in jo testirati na ljudeh zato, da upravičiš to teorijo? Ali počakati in se vprašati o vsaki morebitni spremembi - ali je dobra, ali slaba? Kaj bo prinesla in kaj odnesla? V zadnjem stoletju se je Zahodna civilizacija odrekala tradicijam, morali in etiki v imenu "napredka". Prineslo pa nam je to tudi morilsko stoletje dveh svetovnih vojn, treh totalitarnih režimov in več mrtvih kot kadarkoli do takrat.

Oksimoron: najbolj "liberalni" politiki branijo "tekovine revolucije"

Obenem pa nas naša slovenska levica še vedno prepričuje v dogmatični progresivizem na področju zakonodajnih rešitev za realne probleme in neverjetni "konservativizem" pri družbenih spremembah. Tako pri vodenju naše države vedno znova odkrivamo toplo vodo in smo prepričani, da bo drugače topla kot kje drugje. Obenem pa najbolj "liberalni" politik lahko brani "tekovine revolucije", ne da bi bil deležen skupnostnega posmeha.

Enačenje različnih področij družbe in plasti v eno delitev levo: desno; napredno:nerazumno nas pripelje tudi do različnih paradoksov v naši trenutni ureditvi. Družbeno "progresivna" ekonomija, ki temelji na javni redistribuciji, se zanaša na vedno dovolj visok odstotek novih davkoplačevalcev, ki pa se rodijo ravno tem "konservativnim" in "nenormalnim" ljudem. Si torej tvorca definicij normalnosti in razumništva res želita uspeha "napredka" na vseh področjih?

Pri zadnjih županskih volitvah sem bil domobranec, ker sem si želel kvalitetne infrastrukture in zastonjskega javnega prometa. Tokrat sem nenormalen in nerazumen, ker se želim o spremembah prej vprašati, preden jih uvedem in ker si želim izhoda iz dogovornega kapitalizma ter nerazumno katastrofalnega stanja na področju zdravstva, vojske, zunanje politike itd. Sem pač nenormalen in nerazumen domobranec. Kaj ste pa vi?