Tomo Križnar: "Mnogo tistih, ki živijo goli v najbolj oddaljenih kotičkih sveta, ve več o človečnosti kot mi." (2. del)

Foto: Tomo Križnar

Popotnik z vseživljenjsko izkušnjo, ki ne hodi po svetu kot turist, ampak se ukvarja s preganjanimi staroselskimi skupnostmi ter jih čisto zares, ne samo v besedah, rešuje pred skrunitelji njihove nedolžnosti, je v prvem delu pogovora na kratko orisal zgodovino ljudstva, ki živi v Nubskih gorah v Sudanu. A ker tudi to kulturo ogrožajo skrajni islamisti, nisva mogla mimo zgodbe Bližnjega vzhoda. Tomo Križnar je opozoril na nevarnost stopnjevanja nasilja in spomnil na Frančiška Asiškega, ki se je šel pogovarjat s sultanom, čeprav so mu to mnogi odsvetovali. 

Rekel si, Tomo, da je bilo z dovoljenjem Zahoda Izraelu za brezpogojno obrambo vse izgubljeno, ker je s tem dokončno propadel naš ateistični humanizem. Kaj bi moral torej Zahod storiti?

Vztrajati pri načelih nenasilja! Ne pa prodati duše za materialne koristi!

Misliš, da bi Hamas pristal na izpustitev talcev, če bi Izrael izpustil palestinske zapornike?

Ne vem.

Kaj Hamas hoče?

Bojim se, da isto kot Izrael in še več. Nikomur ni več mar za palestinske otroke, tudi Hamas jih nastavlja bombam, da s trupelci prikliče sočutje sveta. Veš, kdaj sem že to izvedel? Prijateljica, britanska novinarka Julie Flint, ki je Judinja in živi v Libanonu, mi je povedala pred sedmimi leti, ker je bila tam in je videla na lastne oči. Borci Hamasa približno vedo, kam bodo Izraelci streljali, tja peljejo otroke.

Torej, če se vrnem, ali ti misliš, da ta hip obe strani hočeta vojno, in ne miru?

Grozno, ampak možno. Večkrat sem prekrižaril Bližnji vzhod, zadnjikrat z Bojano, ko nas je vrgla v zrak eksplozija v pristanišču v Bejrutu. Srečala sva skoraj vse glavne akterje in trpela z njimi ko hudič, ko so nama izpovedovali svojo resnico. S težkim bremenom na duši sva doma in po svetu vsa zadnja leta na predstavitvah naših filmov o vojnah v Sudanu svarila, da bodo zatrte množice v največjih zaporih na Zemlji eksplodirale tudi v Palestini in vsepovsod; da svetovne elite nimajo interesa reševati problema, da je že vse predaleč in da bo sledila kazen za vse nas.

Foto: Tomo Križnar

Kako bi lahko Izrael brez nasilja rešil talce?

Izrael ima isti problem kot celoten Zahod. Dokler se ne bo naša civilizacija opravičila za zločine na vseh kontinentih, zaradi kolonizacij, na podlagi katerih smo zgradili naš imperij moči, vojaško-industrijski kompleks, ki še zmeraj vlada in drži v šahu ves svet, ne bo miru. To, kar je bil nekoč britanski imperij, je zdaj ameriški, ki je še močnejši. Hkrati nas prehitevajo novi stari imperiji. Tudi Izraelci bi morali sestopiti in Palestincem pogledati v oči. Posnemati bi morali papeža Janeza Pavla drugega, ki se je opravičil za vse, kar je Katoliška cerkev v imenu vere in v veri, da je prav, storila hudega v zgodovini krščanstva; tudi avstralski premier se je opravičil Aboriginom, ker je hotela priseljenska kultura narediti njihove otroke po svoji podobi; tako bi moral Zahod osvestiti svoje ljudi o zločinih našega imperija, da bi vsi vedeli in da bi se celotna civilizacija opravičila tistim, ki jih je kolonizirala in zatirala. To bi nam pomagalo spoznati, da nismo superiorni. Zdaj je zmoto seveda skoraj nemogoče popraviti. Kaj če bi prisluhnili Dalaj Lami? Poglejte, kako rešuje svoje ljudi pred genocidnimi Kitajci. Meni veliko prijateljev očita, da sem več z Afričani kot s svojimi ljudmi. Ampak tudi jaz sem potreboval leta za spoznanje, da zato, ker sem bel, nisem več vreden in da moja rasa kljub razviti znanosti in tehnologiji nima pravice vladati drugim. Zdaj tega, da sem večvreden, ne mislim in ne čutim več. Mnogo tistih, ki živijo goli v najbolj oddaljenih kotičkih sveta, ve več o človečnosti kot mi. Tudi če ničesar ne znajo povedati, oni živijo človečnost – v obzirnosti, soodvisnosti z Naravo in bližnjim.

Nikomur ni več mar za palestinske otroke, tudi Hamas jih nastavlja bombam, da s trupelci prikliče sočutje sveta.

Ne gre mi iz glave deček, ki sem ga videla v Odmevih, posnetek je nastal po bombardiranju begunskega taborišča v Gazi. Deček je v joku pripovedoval, kako je na svojih rokah nosil obglavljeno truplo, bil je jezen, in če tak deček ne bo dobil druge možnosti, bo vedno bolj jezen.

Tudi jaz sem jezen. V Nubskih gorah sem doživel in preživel svoje prvo bombardiranje. Pripeljal sem sto kilogramov zdravil, ki sem jih zbral v Sloveniji, pretihotapil sem jih po zelo tveganih poteh, z majhnim kenijskim letalom čez južni Sudan, opazili so naš let, streljali so na letalo, vendar je bil pilot dovolj spreten, da je mene z zdravili in ženo nemškega zdravnika, ki je bil že tam, dostavil v Nubske gore. Ampak takoj naslednji dan je priletel ruski bombnik, ki ga je poslala sudanska vlada in odvrgel vseh šest bomb na vas, kjer je nemški zdravnik začel graditi preprosto poljsko bolnico. Bombe so razsekale štiri otroke in dve ženski. Tudi jaz sem takrat držal obglavljenega otroka na svojih rokah, zato vem, kako to ostane v človeku. Jokati nisem mogel. To se je zgodilo v času največjih ofenziv sudanske vladne vojske, avgusta 1998, petnajst let po tem, ko je ameriška korporacija Chevron našla velike zaloge nafte sto kilometrov južno, v savani in največjih močvirjih na planetu. To področje so nato julija 2011 zahodni mirovni mešetarji odcepili z nafto vred in »uradno razglasili« svoj protektorat nad Republiko Južni Sudan. Potem ko so se v Kartumu odločili, da bo Sudan obogatel kakor izvoznice nafte onkraj Rdečega morja, je bil izdelan načrt preselitve vseh staroselskih ljudstev, ki bi to utegnile ovirati, in načrt naftovoda, ki so ga zgradili kitajski kaznjenci, ta pa napaja tankerje v Port Sudanu za prevoz na Kitajsko in ne v Ameriko in Evropo. V najdaljši afriški vojni, ki je sledila, je umrlo več kot dva milijona domačinov, kar je več kot v vseh modernih vojnah v okoliških državah, vključno z Afganistanom in Ukrajino. Z masakrom za masakrom so sudanske zračne sile mitraljirale in iztrebljale ponosne nomadske pastirje Dinka in Nuer, v dogovoru s tujci, da so tako zaščitili tuje koncesije. Ali ti to sploh veš?

Ne.

Kako da ne, saj so to uradne ocene OZN-a in kar naprej objavljane. Ampak najbrž res ne moreš vedeti, ker o tem nihče ni poročal. Nihče ni imel interesa poročati. To vem zato, ker sem vsa ta leta poskušal doseči, da bi poročali.

V nekem drugem pogovoru si mi pripovedoval o misijonarju Afričanu, ki je v tej vojni skrbel za nomadska ljudstva na reki Korongo, na meji med Republiko Južni Sudan in Etiopijo.

To je bil nekdanji škof Južnega Sudana, Paride Taban, ki se je iz mesta umaknil med grmovje in skalovje na koncu sveta. Tam je iz nič zgradil internat, v katerega je povabil otroke različnih pastirskih ljudstev, ki so se tam tradicionalno tepli za krave. Omogočil jim je, da odraščajo in se učijo skupaj, kaj njihove prednike združuje in kaj ločuje. Nekateri so se nehali napadati, drugi so opustili rejo krav in se zdaj posvečajo samo poljedelstvu. Svoje koče gradijo z dvema izhodoma, da se jim ob morebitnem napadu ni treba boriti, ampak lahko skozi dodatni izhod pobegnejo na varno. Ko so med vojno, ki sem jo prej omenil, južnosudanski uporniki oblegali Torit, v katerem so se branili vojaki sudanske redne vojske, je Paride tvegal življenje, da je pripeljal hrano družinam in otrokom branilcev. Zato ga je vodja upornikov John Garang skupaj z drugimi katoliškimi duhovniki na ozemljih pod njegovim nadzorom zaprl in strahotno mučil, dokler podporniki v Evropi in Ameriki niso ustavili dobav orožja. Taban je takrat postal medijska zvezda, potoval je po svetu ter prejemal podporo in številne časti. Lahko bi za zmeraj ostal na varnem, ampak ni. Po vrnitvi v svoj misijon mi je povedal: »Bil sem tudi v Jeruzalemu. Ampak tam ni Kristusa. Grob je prazen, Jezus je tukaj, v Južnem Sudanu, kjer je trpljenje.« Paride Taban, živa ikona človekoljubja, je pravkar umrl v Nairobiju. Nekateri mediji ga razglašajo za svetnika, drugi molčijo. To so predvsem tisti, ki se bodo zdaj okoristili s tihotapljenjem opalov.

Svetovne elite nimajo interesa reševati problema, vse je že vse predaleč in sledila bo kazen za vse nas.

Spoznal si torej človekoljubje in koristoljubje, ki se med seboj izključujeta.

Ja, humanost in nehumanost, kot George Rodger. Še nekaj bi rad povedal. Potem ko sem s pogumnim pilotom, ki ga je nemški zdravnik najel v Keniji, spravil sto kilogramov zdravil v Nubske gore, sem nekaj dni po bombardiranju srečal objokano mamo, ki je iz bolnice nesla bolnega otroka. Povedala mi je, da ji niso hoteli dati zdravil zanj, ker nima denarja. Da medicinski asistent, ki je to postal po enotedenskem tečaju, hoče denar. Ta človek, ki je hotel trgovati z zdravili iz Slovenije, je bil Nuba! Tudi oni torej iščejo plen, izplen, torej umira tradicija, razpada lepilo, ki jih je vezalo v skupnost, propada etika, nič več ni sveto, vse je samo denar! Še danes ga vidim, še danes vem njegovo ime: Mohamed Hamad. Slišal sem, da zdaj živi v Avstraliji, njegovi ljudje so ga spodili s plemenskih ozemelj, lastna družina ga je pregnala. Ampak tega, kaj se bo zgodilo, takrat še nisem mogel vedeti. Tisti trenutek se mi je strgalo, planil sem noter, iztulil vanj ves jok, ki ni šel prej ven, vso grozo nad trupli in trupelci, vse strahove, ki sem jih preživel med tihotapljenjem zdravil čez vzhodno Afriko. Tako sem se drl nanj, da sem bil še ves teden brez glasu. Če se ne bi olajšal, bi travma ostala in se z nabiranjem novih razočaranj krepila kot snežna kepa.

Bi rad še kaj dodal, za nas, zahodne razvajence, ki živimo v udobju, kakršnega ne bi imeli, če bi si ga morali ustvariti sami?

Če celo življenje potuješ po krajih, ki so povsem drugačni od tvoje domače vasi, srečuješ seveda povsem drugačne ljudi, in če se trudiš razumeti pomen sporočil, s katerimi ti postrežejo tisti, ki živijo onkraj naše navidezne varnosti, utegneš najti več resnice, kot je najdejo karierni diplomati, posebni odposlanci in drugi plačanci v visoki uradni politiki. Vsi ti ljudje se družijo predvsem s pticami, ki letijo v isto smer, in se še naprej skupaj vdajajo kolektivnemu napuhu mame Evrope. Ko vidiš, da ne bije plat zvona samo nedolžnim revnim staroselcem, ki so preživeli iztrebljanja in se borijo za preživetje v redkih »rezervatih« tu in tam po zemeljski obli, ampak da zvoni tudi nam, bogatim izprijencem, ki še naprej zatiramo podjarmljena ljudstva in s tem sebi kopljemo jamo, se lahko zelo ustrašiš. Toda če ne razumeš nekoga, ki se ti noče ukloniti, če drugih ljudstev ne sprejmeš za enakovredna, jih izključiš iz občestva privilegiranih in jih zato, ker se branijo z orožjem, razglasiš za teroriste, jim ne ostane drugega, kot da res postanejo teroristi. Zdaj večina človeštva že ve, da se beli ljudje pretvarjamo, ko razglašamo temeljne človekove pravice, vladavino prava in demokracijo za vse na Zemlji.

»Ne samo Bližnji vzhod in Afriko, ves svet zdaj spreminjate v Gazo,« mi je že konec prvega tedna vojne v Palestini prek WhatsAppa sporočil prijatelj Idris Osman iz begunskega  taborišča v Nubskih gorah. »Dokler tvoji ljudje ne bodo spoznali, da za našimi otroki pridejo na vrsto vaši, vam ni pomoči,« je dodal.

Kmalu bova z Bojano sedla v šotor, v katerem že dvanajst let živi njegova družina, in ga prosila, naj nama pove še kaj več.

Tomo Križnar zbira humanitarne prispevke za Nube v okviru svojega društva.
Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4. 4202 Naklo
TRR: SI56 0400 1004 8620 172
BIC: KBMASI2X
ZA POMOČ GOBAVCEM V NUBSKIH GORAH
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike