Tresla se je gora, skotil se je zmazek: o uničujoči moči predloga Zakona o varstvu kulturne dediščine-2 za slovenski narod

Upravičeno bi pričakovali, da bo novi zakon boljši in sodobnejši od trenutno veljavnega. Toda ne le da ni izboljšav, novi zakon vrača varstvo kulturne dediščine v kolovoz povojnega avtoritarizma in ostaja enoumno gluh za strokovna izhodišča ter potrebe sodobne družbe. V sistem varstva vrača vzvode totalitaristične politične in ideološke (pre)moči. 

Kulturna dediščina je vir vsega znanja o preteklosti in prednikih, brez česar ne moremo razumeti sedanje družbe ter samih sebe in ne načrtovati prihodnosti. Je temelj narodne zavesti in snovni dokaz obstoja neke skupnosti in naroda. Pravimo, da je v predmetih, pokrajini in pripovednem blagu izpričano to, kar smo bili, bomo, znamo in veljamo.  

Unescovo priporočilo o pomenu kulturne dediščine trdi, da je dediščina za človeštvo enako pomembna, kot sta zrak in voda. Brez dediščine izgine sled še tako mogočnega naroda, kaj šele drobne in do dobra razklane skupnosti, kot smo Slovenci. Države ščitijo dediščino z zakoni in sistemom varstva, ki ga izvajajo kulturne ustanove na osnovi doktrine in teoretičnih spoznanj. Sodobno varstvo dediščine se naslanja predvsem na ljudi, na skupnosti, ki prepoznavajo dediščino kot vredno ohranjanja za prihodnje rodove. Dediščino je moč varovati z zakonom le tedaj, ko jo ljudje dojemajo kot vrednoto in jo cenijo kot kakovost življenjskega okolja. Dediščina smo ljudje.  

Zakon služi za podlago in podporo, da jo ohranjamo kot osrednjo vrednoto skupnosti. Zakon bi načeloma moral izhajati iz doktrine, teorije in mednarodnih listin ter evropskih priporočil, ki jih je slovenska država domala v celoti ratificirala. Ratifikacija pomeni, da se je naša država obvezala, da bo spoštovala zaveze, navedene v mednarodnih dokumentih, ki jih je podpisala. Upravičeno bi torej pričakovali, da bo novi zakon boljši in sodobnejši od trenutno veljavnega. A nič od teh pričakovanj se z novim predlogom zakona ni uresničilo. 

Besedilo je skrpucalo 

Slovenci imamo trenutno veljavni Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) iz leta 2008, ki po splošnem mnenju ni slab. Pokazalo pa se je nekaj pomanjkljivosti, predvsem pri vključevanju javnosti. Pri nas še vedno velja nekakšno nepisano pravilo iz časa socializma, da o dediščini odločajo država in kulturne ustanove, medtem ko je drugod po svetu javnost postala osrednji deležnik in soodločevalec. Po sprejetju Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo iz leta 2008 se načelo partnerstva pospešeno uveljavlja na vseh področjih kulturne dediščine. In prav tu smo pričakovali korak naprej. 

Pri nas še vedno velja nekakšno nepisano pravilo iz časa socializma, da o dediščini odločajo država in kulturne ustanove, medtem ko je drugod po svetu javnost postala osrednji deležnik in soodločevalec. 

Konec decembra je prišel v javno razpravo predlog novega Zakona o varstvu kulturne dediščine, ZVKD-2. Predlog smo preučili mnogi dediščinski strokovnjaki in Ministrstvu za kulturo RS posredovali več kot 70 dopisov z brezštevilnimi pripombami in popravki. Predlog je bil ocenjen kot nekonsistenten, terminološko in nomotehniško (pravni jezik) neustrezen, posamezni členi so med seboj v nasprotju in v neskladju z uveljavljeno doktrino. Dokument, ki ga javnosti predstavlja najvišje državno telo za kulturo, izkazuje poleg strokovnega neznanja piscev besedila tudi sramotno nizko raven pismenosti. Na kratko, besedilo novega zakona je skrpucalo. Splošno mnenje je bilo, da bi novi zakon pomenil uničenje za dediščino in bi bilo še najboljše, če bi ministrstvo za kulturo predlog zakona umaknilo.  

Toda ne! Pred dobrim tednom dni je bil rokohitrsko dopolnjen predlog ponovno poslan v javno obravnavo. Čas za pripombe je bil tokrat nespoštljivo kratek, deset dni! Že prvi pogled na tekst je pokazal, da je zakonodajalec obsežne, kritične in argumentirane pripombe in dopolnitve le navidezno in delno upošteval. Tudi v popravljeni verziji predloga zakona si posamezni členi nasprotujejo, mnoge točke členov pa so ob popravkih postale nesmiselni skupki besed brez vsakršnega pomena. Popravljeno besedilo zakona na 87 straneh prinaša še večjo vsebinsko zmedo. Dodanih je nekaj predlaganih strokovnih terminov, a pisci očitno ne razumejo njihovega pomena. Besedilo pušča vnemar temeljne dediščinske pojme in koncepte, meša strokovno ustaljene in jezikovno utemeljene izraze. V osuplost spravlja dosledna napačna raba izrazov vrednota in vrednost ter identiteta in identifikacija. Zakon se očitno in preračunano izogiba izrazu narodna identiteta in s tem že v osnutku briše temeljno vrednoto kulturne dediščine. Vsebinski očitki se nanašajo na škandalozno strokovno neznanje in zanemarjanje izhodišč sodobnega varstva dediščine, ki temelji na dediščinskih skupnostih.  

Zakon se očitno in preračunano izogiba izrazu narodna identiteta in s tem že v osnutku briše temeljno vrednoto kulturne dediščine. 

Katerim ciljem služi zakon? 

Potreben pa je tudi globlji razmislek. Cilj sodobne zakonodaje je omogočiti učinkovitejše varstvo dediščine, boljšo kakovost življenja ljudi in bolj pravično družbo. Vprašati se je treba, katerim ciljem služi zakon, ki je pred nami. Je rušenje doktrine, ignoriranje mednarodnih pravnih podlag in zanemarjanje teorije res samo sad nesprejemljivega strokovnega neznanja? Ali ne gre za obliko brutalnega uničevanja kulturne dediščine kot materialnega dokaza obstoja slovenskega naroda in posledično tudi narodovega uničenja? Vsekakor gre za poskus legalizacije brisanja kolektivnega spomina kot temelja bolj pravične družbe. Pri tako abruptnem posegu v zakonodajo je več kot očiten tudi liberalistični poklek pred Kapitalom, ki mu izbris človeškega spomina služi kot orodje novodobnega suženjstva. Če pogledamo s te strani na novi zakon, potem seveda raba izraza vrednost namesto vrednota ni naključna, temveč namerna in uničujoča; enako velja za narodno identiteto, ki jo zaman iščemo v besedilu.  

Z enega ali drugega stališča je zakon uničujoč za kulturno dediščino in škodljiv za slovensko skupnost. Najbrž ni treba posebej omenjati, kako usodni so ostri rezi v dediščinski stroki, ki je v vsem svojem bistvu utemeljena na neprekinjenem toku izročenega. Varstvo dediščine na Slovenskem je povezano s habsburškimi cesarskimi odloki, ki segajo v sredino 19. stoletja. Tudi prvi slovenski muzej, tedanji Deželni muzej, je bil ustanovljen pred več kot dvesto leti. Muzejske zbirke so nastajale v skladu z vrednotnimi merili časa in so dokument preteklosti ter temeljno vodilo učinkovite muzejske politike. Temu podobno se je oblikovala doktrina varstva, ki vključuje tudi skupno jugoslovansko preteklost. Jugoslovanstvo je bistveno spremenilo pogled na slovenske tisočletne vrednote, utemeljene v krščanstvu, zasidrane v pokrajini in skupnosti. Varstvo v času po drugi svetovni vojni pa so dodatno zaznamovale še nadrejene, politično diktirane in umetno »hranjene« vrednote komunistične revolucije in pravic delavskega razreda.  

Navkljub mnogim nesmiselno in tragično uničenim spomenikom, gradovom, dvorcem, parkom ter brezštevilni dediščini kmečkih domov se je prav zaradi varstvene doktrine in osebne odgovornosti mnogih pokončnih ljudi ohranilo jedro slovenske dediščine. Zaradi okrnjenosti je toliko bolj dragocena in edinstvena, a ne le za nas same. Mednarodne listine govorijo o tem, da je vsaka dediščina hkrati tudi univerzalna in nenadomestljiva za celotno človeštvo. Izguba dediščine je izguba spomina; tako kot človek brez spomina tudi narod brez dediščine nima prihodnosti. 

Pri tako abruptnem posegu v zakonodajo je več kot očiten tudi liberalistični poklek pred Kapitalom, ki mu izbris človeškega spomina služi kot orodje novodobnega suženjstva. 

Ideološka (pre)moč 

Popravljeni predlog zakona je namreč napisan v nerazumljivi latovščini, ki je tudi strokovnjaki ne razumejo in s čimer zakonodajalec pobije več muh na en mah. Branje je tako zapleteno in dolgotrajno, da si ga redkokdo lahko privošči ob rednih službenih obveznostih. Kritično branje zahteva primerjavo obstoječega zakona z novim, kar je zakonodajalec do skrajnosti otežil s premešanjem členov in novorekom: ustaljene strokovne izraze drastično spreminja in jih brez argumentacije nadomešča z novoizumljenimi, včasih do absurda nesmiselnimi izrazi. Kjer že obstajajo utečeni postopki, uvaja nove in odreja neargumentirane načine poseganja. Izpušča že uveljavljene in učinkovite prakse varstva, npr. varovanje dediščine v prostorskih načrtih. Ruši že ustaljene oblike delovanja skupnosti, posebej pa zapostavlja zasebne zbirke in muzeje. Novi zakon predpostavlja za muzeje korenito reorganizacijo, pri čemer ga ne zanima ne način izvedbe, npr. standardizacija, normativi in ne kadrovska ureditev. Novosti, katerih nameni in cilji niso teoretično ali pravno argumentirani, že na prvi pogled izdajajo, da je nedorečen in nerazumljiv zakon napisan kot priročno orodje za politizacijo dediščine. Reorganizacija varstva dediščine postavlja mnoge ustanove pod vprašaj. Zgolj slutimo lahko, da se za tem skriva strah sedanje oblasti pred kolektivnim spominom, ki z ohranjanjem osebnih zgodb gradi pravičnejši pogled na preteklost. Usoda ukinjenega Muzeja osamosvojitve in dneva obeleženja spomina na po vojni pobite je sama po sebi dovolj zgovorna. 

Upravičeno bi torej pričakovali, da bo novi zakon boljši in sodobnejši od trenutno veljavnega. Toda ne le da ni izboljšav, novi zakon vrača varstvo kulturne dediščine v kolovoz povojnega avtoritarizma in ostaja enoumno gluh za strokovna izhodišča ter potrebe sodobne družbe. V sistem varstva vrača vzvode totalitaristične politične in ideološke (pre)moči. Sodobne teorije in mednarodnih zavez ne zaobide samo zaradi neznanja, temveč tudi z namenom, da lahko volivce pelje žejne čez vodo. Kaže, da smo Slovenci res samomorilski narod, kajti predlog novega zakona o varstvu dediščine je napisan s ciljem uničevanja in ne ohranjanja. Novi zakon je odrezal slovensko varstveno doktrino, ki so jo rodovi strokovnjakov vodili in razvijali z zavestjo, da je dediščina temeljna družbena dobrobit in srž narodne identitete. Je posmeh sodobni dediščinski teoriji in mednarodnim listinam ter evropskim priporočilom. Napisan je za zaprtimi vrati, izključuje strokovno javnost in resna opozorila pred katastrofo. Ne upošteva sodobnih teoretičnih spoznanj, prav tako ne mednarodnih priporočil ter ratificiranih listin in sporazumov. Kot v posmeh Okvirni konvenciji Sveta Evrope, ki je nastala tudi na pobudo slovenskih strokovnjakov, izključuje širšo udeležbo ljudi v javnem razmisleku in razpravi o kulturni dediščini.  

Novi zakon vrača v sistem varstva kulturne dediščine vzvode totalitaristične politične in ideološke (pre)moči.