V Beltincih že letos, v celotnem Prekmurju pa od leta 2024 k birmi brez botra

Z ukinitvijo birmaskih botrov se slovenska katoliška cerkev strelja v koleno. Štrumf s tem predlogom pokaže, da ne razume vseh razsežnosti birme, ki niso samo verske (teološke), ampak tudi psihološke, kulturne, obredne in skupnostno tvorne.

Birma je v teološko psihološkem smislu katoliški obred iniciacije, prehoda v odraslost, pot v svet, odmik iz varne maternice doma in staršev v svet, ko mora mladostnik nujno najti svoj jaz in svojo pot v življenje. V tem je simbolična vloga botra, odrasle osebe, ki v psihološkem in duhovnem smislu odpelje mladostnika stran v svet stran od prezaščitniške vloge staršev. Zato mora boter nujno biti nekdo, ki ni starš.

Zato tudi birmanec ne sme biti še otrok, ampak mladostnik, ki stopa v odraslost. Združiti birmo s prvim obhajilom bi bila zato popolna napaka.

Vse kulture in vere poznajo obrede iniciacije. Na primer pri judih poznajo obred "bar micva". Ki je obred: z vsem popmpom in rompom vključno z darili in gostijami. Za sabo pusti spomin, mlad človek ga nosi s sabo in kasneje v življenju, ko je zrelejši, počasi razume tudi teološki pomen in smisel.

Pripadniki drugi verskih manjšin v Sloveniji prav nič ne skoparijo s svojim obredjem. Z vsem hrupom jih praznujejo. In ne verjamem, da jih vsi globoko versko doživljajo. Doživljajo jih kot SVOJO identiteto. Počasi se bo slišalo samo še njih.... Nas in naših obredov pa ne več....

Ko sem bil sam birmanec pred davnimi desetletji, nas je v veliki župniji k birmi pristopilo mnogo več kot 100. Ko sem bil pred nekaj leti sam boter svojemu nečaku, ki je hodil v isto osnovno šolo, ki ima še vedno enako število učencev, jih je k birmi prišlo manj kot za en razred, samo nekaj več kot 20. Kaj pa ostali? Zagotovo botrstvo ni problem. Še manj darila in birmansko nedeljsko kosilo. Tudi škof Štrumpf se, kot je videti, dobrih kosil najbrž ne brani....

Za vse življenje bo meni in mojemu birmancu ostala v spominu tista nedelja s kosilom in popoldanskim izletom v Predjamski grad. Če se prav spomnim, sem birmancu v sveto pismo, ki ga je dobil od mene, poleg seveda povsem posvetnega darila, napisal, da sem vesel in ponosen, da si je izbral za botra prav mene, in da se lahko, če bo kdaj kaj potreboval, ali pa kar tako, spomni name in me poišče...

Dragi cerkveni položajniki: preveč vas je za tako malo vernikov, kot vam jih je še ostalo, in za tako malo duhovnikov, ki še zares delajo z ljudmi. Ne odženite še teh malo, kar jih je še ostalo.

Okrog tega se delajo zdaj cele polemike, botri ja ali ne, kaki pogoji in kako strogi naj bodo, ali bit pravno dosledni ali "bolj usmiljeni in misijonarski" ...

Meni se zdi stvar precej enostavna. Če nekdo nima sposobnosti, da prevzame določeno odgovornost, mu je ne nalagaj. Mogoče se najde kje kdo, ki (še) ni sposoben, ima pa veliko željo da bi se usposobil in določeno službo zavzeto opravljal - pa se lahko od primera do primera dogovarjaš, kaj se je treba priučit, do kdaj in kako lahko pomagamo, da stvar steče. Če ni niti interesa, niti obstoječe zmožnosti, nima smisla človeku podeljevati službe.
Seveda, užaljeni smo, ker bodo nekateri prikrajšani za "čast skupinske slike in prvega sedeža", pa ker otroci v sorodstvu več ne bodo imeli odraslega zaupnika razen staršev, pa ker se tako ljudi kaznuje za njihovo radodarnost z darili, pa ker... Kljub temu, da nič od tega ni za botra nujno potrebno in ni glavni namen botrstva. Za zaupnika si vsak otrok lahko izbere "spremljevalca" pred ali po birmi brez omejitev in stike vzdržuje brez prepovedi. Za sponzorja in "darilodajalca" se zopet lahko neformalno izbere sorodnik/prijatelj, če bi bilo to nujno. Čast skupinske slike in prvega sedeža pa bo pač ob kaki drugi priložnosti.
Škoda, da zaradi nekakšnega popačenega folklornega razumevanja vloge vpijemo in delamo iz muhe slona. Konec koncev človek ni birman po botru, pač pa po Svetem Duhu. Boter, ki ni (ali ne želi bit!) kristjan, pa otroka ne more spodbujati in spremljati v pripravi na zakrament. Vse ostalo so samo dodatne zadolžitve, ki se lahko delegirajo neodvisno od vloge in naziva botra.

Za birmo bi si želel moped????

Razmišljanje in odločitev škofije Murska Sobota in odziv Jožefa je podobno Hamletovi dilemi ali razmišljanje o napol polnem ali praznem kozarcu. Glede botrov se absolutno strinjam. Če boter ne živi iz vere, ni zgled (pomislimo na prvo Natašo!) in je vse skupaj samo seansa. Osebno podpiram razmišljanje o "zgodnji" birmi, v upanju da bo sv, Duh imel bolj odprta vrata.

Ojoj, mislim, da gremo v napačno smer. To je tako, kot da bi jabolko jedli, ko je še zeleno, če karikiram.
Sam bi prej glasoval za to, da se birma odloži do dopolnjenega 18. ali celo do 21. leta, botra pa bi ohranil. Razlog: otrok ne dojema v popolnosti, kaj birma poleg vsega dobrega še doprinaša, mlad odrasel pa bo, mislim, znal razumsko sprejeti tudi odgovornosti, ki pridejo s tem zakramentom. Še pomembnejše je pa to, da s kasnejšim pristopom k birmi dobiš večje število tistih, ki to res želijo živeti in ki niso tu samo zaradi staršev ali drugih zunanjih dejavnikov.