V slovenski zunanji politiki prihaja leto sanacije škode

Leto 2018 ni bilo nič kaj dolgočasno niti v slovenski zunanji politiki. Do junija jo je vodil "superminister" in eden največjih zmagovalcev slovenske politike, Karl Erjavec, kateremu se je kljub že tretjemu mandatu na tem položaju še kako poznalo, da se prej nikoli ni ukvarjal z diplomacijo. Po volitvah in sestavi "anti-Janša" koalicije je ena redkih večinsko pozitivno sprejetih odločitev prišla v obliki zamenjave zunanjega ministra z Mirom Cerarjem.

Ne glede na to da se tudi Cerar strogo gledano nikdar ni ukvarjal s tem področjem, je bilo v mnogih odzivih moč slišati, da "slabši od Erjavca že ne more biti" in "bo minister vsaj nekdo, ki je malo bolj razgledan". Bomo v prihodnosti dejansko lahko opazili kakšen napredek pri mednarodnem položaju Slovenije, ki ima trenutno zaradi neskritega koketiranja z Rusijo omembe vredne zaveznike kvečjemu v Nemčiji?

V preteklih letih smo bili priča zmedenemu slovenskemu obnašanju na mednarodnem parketu, ki bi mu lahko nadeli oznako "oportuno"

Komu koristi slovenska zunanja politika zadnjih let?

V preteklih letih smo namreč lahko bili priča zmedenemu slovenskemu obnašanju na mednarodnem parketu, ki bi mu lahko nadeli kvečjemu le oznako "oportuno". Če se nekdo vede oportuno, se pač obrača k tistemu odnosu, od katerega si obeta največje koristi. Pa ima Slovenija od tako prijateljskega odnosa z Rusijo dejansko največje koristi? Ali jih imajo bolj 3 ali 4 zelo vplivna podjetja?

Za kratko ilustracijo: tekom mandata vlade Mira Cerarja 2014-2018 se je odvilo najmanj 7 slovensko-ruskih srečanj na ministrski ali višji ravni ter 1 samo takšno slovensko-ameriško srečanje. Sicer je na tem mestu pošteno omeniti, da tako redka srečanja med ZDA in Slovenijo niso nič novega; ZDA so pač velesila (in neformalni vodja zahodnega sveta), ki se s tako majhnimi državami na drugi strani Atlantika, kot je Slovenija, praviloma ne srečujejo pogosteje kot na nekaj let.

Bolj zgovorna je pogostost srečanj z Rusijo. Da so bila ta v prvi vrsti gospodarske narave, je jasno bolj ali manj vsem; o tem je konec koncev z velikim ponosom večkrat govoril tudi Erjavec sam. Seveda je lepo pogledati številke o blagovni menjavi Slovenije in Rusije, ki je denimo v 2017 zopet presegla milijardo evrov. A če se ob tem ne vidi širše slike, t.j. škode za odnose z zahodnimi zavezniki (kar se od ukrajinske krize dalje - na žalost - pač izključuje), je to zelo kratkovidno.

Sedenje na dveh stolih se prej ali slej maščuje; toliko bolj, če je nerodno

Ob vsem prijateljevanju z Rusi in neskritem hvaljenju o trgovski menjavi se je nekako zdelo, da se bivši zunanji minister pač ne zaveda, da v mednarodnih odnosih, vsaj na dolgi rok, enostavno ni možno "sedeti na dveh stolih" - peljati enako dobrih odnosov z dvema akterjema, ki sta sicer nasprotnika. Ob novinarskih vprašanjih v tej smeri je dal Erjavec tudi jasno vedeti, da ga to ne skrbi.

Pri glavnih evropskih mednarodnih akterjih, t. j. Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji, pa je imela takšna slovenska pozicija že kmalu določen odmev (z relativno izjemo Nemčije, tradicionalne slovenske zaveznice). To se je gotovo delno poznalo tudi na gospodarskem parketu, a to (resda ne tako veliko) škodo je pač mnogo težje izmeriti kot menjavo z eno državo.

Kakšne zunanjepolitične posledice ima drža Slovenije, pa je na precej krut način postalo jasno, ko je arbitražno razsodišče v Haagu konec junija 2017 objavilo končno razsodbo arbitraže med Slovenijo in Hrvaško, po mednarodnem pravu zavezujoč dokument brez možnosti pritožbe. Slovensko stališče, ki poudarja mednarodno pravo in zavezujoče odločitve mednarodnih sodišč, je od pomembnih akterjev javno podprla le Nemčija, z dokaj majhnim odmevom.

Vsi ostali zahodni akterji so se z molkom in izjavami, da je to pač "dvostransko vprašanje" (kar v resnici ne velja za praktično nobeno zunanjepolitično vprašanje), posredno postavili na stran Hrvaške, ki nikoli ni skrivala svoje pro-ameriškosti (ki pa ima resda pomembne vzroke v njeni zgodovini). Rusije vse skupaj seveda sploh ni zanimalo. Z drugimi besedami: trenutek resnice je pokazal, da je dvomilijonska Slovenija na mednarodnem parketu praktično sama.

Kljub temu se na Ministrstvu za zunanje zadeve niso prav dosti vznemirjali in "menjali kurza". Ob "aferi Skripal" in precej očitni javni zastrupitvi nekdanjega ruskega vohuna Slovenija tako kot ena izmed zgolj 6 držav članic NATO iz Moskve ni odpoklicala nobenega diplomata.

Čas bo pokazal, ali je nastalo škodo moč popraviti in si zagotoviti resnične zaveznike po Evropi in onkraj Atlantika.

Bomo končno doživeli pametnejšo in "naravnejšo" slovensko zunanjo politiko?

Danes je tako takih, ki menijo, da so poslovne koristi Janeza Škrabca (po dobro obveščenih virih na Mladiki najvplivnejšega slovenskega gospodarstvenika), Krke in še nekaj podjetij pomembnejše od gospodarske škode pri trgovanju z Zahodom in predvsem mednarodne osamitve ne ravno močne srednjeevropske države, bistveno manj kot pred 2 letoma.

Ko je MZZ septembra prevzel Cerar (sicer bivši Erjavčev de iure šef), so začeli prihajati nekateri signali, da se bo smer zunanje politike vendarle spremenila. Predvsem pa je to dala slutiti ena prvih ministrovih poti v tujino - uradni obisk v Washingtonu in srečanje z ameriških državnim sekretarjem Mikeom Pompeom. Čeprav je bilo na trenutke zaznati zagate pri "pojasnjevanju" slovenske geostrateške pozicije, je vendarle bistveno, da se je obisk zgodil in da ga ni zamenjal še eden v Moskvi.

Seveda pa bo čas pokazal, ali je nastalo škodo moč popraviti in si zagotoviti resnične zaveznike po Evropi in onkraj Atlantika; pa tudi, kako konsistenten bo zunanji minister. Sodeč po izkušnjah z vodenjem vlade namreč ne slovi kot pretirano avtoritativna osebnost, ki bi znala odvrniti preštevilne "pristavljalce" lončkov oz. prepoznati njihove namere.