Vida Petrovčič: "Namesto da bi zadnjih trideset let vzgajali za demokracijo, smo jo dušili." (2. del)

Foto: Rok Rakun
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja z Vido Petrovčič, prejemnico Meškovega priznanja za življenjsko delo, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo se pogovarjali o razvoju novinarskega poklica, pritiskih in grožnjah novinarjem, raziskovalnem novinarstvu in nagradi stanovskih kolegov.

V drugem delu intervjuja pa smo se posvetili dogajanju na RTV Slovenija, obletnici plebiscita, pa tudi odkrivanju Ljubljane in samozavestnemu, z upanjem napolnjenemu vstopu v novo leto.

Na RTV Slovenija ste bili še pred demokratizacijo, ko je bila to še družbeno-politična institucija. Kako je potekala transformacija v demokratičen medij in v kolikšni meri se je sploh zgodila?

Na začetku smo bili vsi fascinirani nad tem, da obstaja več političnih strank in je vsak lahko našel svojemu mnenju primerno. Ob prehodu v demokracijo smo imeli več demokracije kot danes. Takrat nismo tako pljuvali po političnih strankah. V tem pogledu smo šli v zadnjih tridesetih letih v povsem napačno smer, namesto da bi ponotranjili demokracijo, ki se nam je zgodila čez noč.

Iz enopartijskega sistema nismo prišli zato, ker bi ljudje na oblasti z nje sestopili, ampak ker smo bili vpeti v dogajanje po celotnem vzhodnem bloku. In čez noč nihče ne postane demokrat. Ker nismo ponotranjili demokracije, so tisti, ki so bili prej v glavni stranki, začeli uničevati manjše stranke okoli sebe, ki so nastale v času osamosvojitve. Namesto da bi zadnjih trideset let vzgajali za demokracijo, smo jo dušili. In danes je že precej zadušena. Od političnih strank ljudje bežijo, kot bi bile kužne.
Namesto da bi zadnjih trideset let vzgajali za demokracijo, smo jo dušili. In danes je že precej zadušena. Od političnih strank ljudje bežijo, kot bi bile kužne.

Pravite, da je bilo v devetdesetih letih več demokracije, kot je je danes. Kaj je šlo narobe, da dlje kot imamo demokracijo, manj je je, recimo na RTV Slovenija?

Uredniki so dopustili, da je vladna politika zlezla v urednikovanje, kar je velika napaka. Že v Drnovškovem času so klicali, katerega novinarja bodo poslali na tiskovno konferenco. Pa so rekli, da Petrovčičevo, sploh če je šlo za kakšno ekonomsko temo. Pa je bil odgovor, če bi rajši koga drugega. Ker takrat smo še postavljali kakšna vprašanja na tiskovkah. In so mene potem poslali nekam drugam, tja pa koga drugega. Takšno je bilo vpletanje LDS že precej na začetku. In predvidevam, da so podobno ravnale tudi druge stranke, ki so bile kasneje zmagovite.

Novinarska stroka je bila ves čas podhranjena, medtem ko je cvetel PR. V PR se je vlagalo veliko denarja, tako da je bila to kmalu cela industrija, novinarji smo pa ostali na ravni nekih hlapcev. Podobno je v pravu med sodniki in odvetniki, ki zaslužijo običajno bistveno več. In odvetništvo kar nekako duši sodništvo, podobno tudi PR novinarstvo.

Foto: Rok Rakun


Že nekaj mesecev poslušamo, da na RTV Slovenija vlada obsedno stanje. Kako sami doživljate to situacijo, v kateri ste se znašli v zadnjih mesecih?

Na nek način je to žalostno stanje, iz katerega ne more nihče iziti kot zmagovalec. Po nepotrebnem bomo vsi v črepinjah. Reakcije na zakonito imenovan menedžment so bile povsem nesmiselne. Pustimo ljudem, da delajo, zadihajo. Če bodo delali narobe, bodo že poklicani pred odgovornost, tako kot vsak drug. Tukaj pa se je ves čas tolklo. Tukaj je šlo za to, da so nekateri zapeli kot svinja v buče, če se izrazim pregovorno.

Glede tega je situacija grozna, splet pa nivo te debate samo še znižuje. Sama čez nobenega svojega kolega nisem rekla slabega, tudi nikamor nisem zapisala. Enostavno se s tem meta svetom ne ukvarjam. Prav tako ne čez organizacijo, ki mi že 35 let daje kruh. Je treba vedeti, da če blatiš direktorja, tudi škodiš organizaciji.

Kako pa naj pride kak sposoben direktor na RTV Slovenija, če ga lahko kadarkoli ulica odstavi, kadarkoli ji kaj ni všeč? Zdaj pa še sploh, ko je z novim zakonom povečana moč delavskega samoupravljanja. Žal je to izgubljena zgodba, vse je v črepinjah. V gospodarstvu se to ne počne v nobeni firmi.

Z vodenjem oddaj o RTV Slovenija ste marsikomu stopili na žulj. Kako se to pozna v odnosih med sodelavci?

Te oddaje sem vodila izključno zato, ker nisem stavkala. Če bi jo vodil kdo, ki je stavkal, bi bil v konfliktu interesov, ker bi ves čas obstajala težnja, da se te oddaje uporabi za stavkovna pogajanja in rušenje vodstva. Če smo hoteli delati oddaje o prihodnosti RTV-ja, tega nismo mogli dopustiti, zato sem sama prevzela vodenje.

Ni pa to bilo enostavno, ker tisti, ki so čez noč pripravili ta zakon, niso želeli sodelovati. Če prej niso pustili javne razprave, je tudi zdaj niso hoteli. In so obtoževali, da je oddaja namenjena zbiranju podpisov za referendume in podobno.

Dejstvo pa je, da je novinarstvo, še posebej na televiziji, zelo vase usmerjen poklic, zelo egocentričen. Mnogi se imajo za junake, ljudje jih vidijo. Težko stopijo korak nazaj, in ko se je vzpostavila »fronta«, so tolkli z vsemi topovi.
Dejstvo je, da je novinarstvo, še posebej na televiziji, zelo vase usmerjen poklic, zelo egocentričen. Mnogi se imajo za junake, ljudje jih vidijo. Težko stopijo korak nazaj, in ko se je vzpostavila »fronta«, so tolkli z vsemi topovi.

Te dni se spominjamo obletnice plebiscita za samostojno državo Slovenijo. Kot novinarka ste od blizu spremljali te dogodke in celotno obdobje demokratizacije. Kako danes, s tridesetletno distanco, gledate na te dogodke?

Ko je 9. novembra 1989 padel Berlinski zid, nisem mogla verjeti, da se to res dogaja. Podobno tudi kasneje, ko so padale partije in so jih nadomeščale različne nove stranke, in nenazadnje z osamosvojitvijo. Včasih se mi je zdelo, da bi se morala uščipniti, da vidim, da ne sanjam.

Po obsodbi četverice, ko so ljudje protestirali na Roški, smo že imeli zagon, ampak tudi negotovost. A se bo to res zgodilo? Še osamosvojitelji so se morali skriti v Poljče, da so ujeli pravi trenutek in da je šel plebiscit skozi. To je bilo eno majhno okno priložnosti, da smo to izvedli in je šlo za las. Z zanosom smo šli v novo državo.

Vesela sem, da sem bila takrat zraven pri tem, ko je Slovenija postala država, Ljubljana prestolnica, dobili smo svojo centralno banko, ker prejšnja je tiskala denarja veliko, kot poštne znamke. To je bilo zelo lepo obdobje.

Spomnim se Peterletove vlade, ko so mi njegovi svetovalci rekli, da pripravljajo 52 zakonov samo za področje gospodarstva. Pred tem je bilo obdobje, ko sem vnaprej lahko napisala članek, zdaj pa delamo 52 zakonov. To je bil preskok v predvidljivosti. Takega dogajanja ni bilo ne prej ne potem. Več tujih novinarjev mi je reklo, da imam srečo, da sem bila zraven, ko je nastajala nova država. In to na dokaj miren, skoraj nekrvav način. Ko se je končala vojna, je bilo eno veliko veselje, polno zagona.

Foto: Rok Rakun


V zadnjih letih se je družba precej spremenila. Kje vidite največje spremembe?

Najbolj te spremembe vidim skozi komentarje lastnih otrok. Ljudje, ki nimajo otrok, lahko živijo kar v nekem mehurju v prepričanju, da se ni nič spremenilo. Otroci pa te korigirajo.

Družba se je zelo spremenila. Od tehnologije do šolskega sistema, mnenj, drugačne so vrednote. Sama se moram še na marsikaj navaditi in kdaj dati na stran kakšne konservativnejše. To je globalen proces, ki ga vsi doživljamo.

Katere spremembe vas najbolj veselijo in katere najbolj skrbijo?

Veseli me, da živimo veliko bolje kot nekoč. Mnogi ne vedo, kako je bilo, ko ni bilo banan, kave, damskih vložkov. Vse smo morali »prešvercati« in zato smo imeli idejo, da bi radi bili del Zahoda, kjer vse to je. Ljudje imajo danes boljše priložnosti, več hrane, obleke. Materialno smo veliko na boljšem.

Ni pa dobro, da je družina toliko izgubila. Zanemarili smo odnose, skrb za starše, skrb za otroke. To me skrbi. Tudi družina kot vrednota, da bi se ljudje poročili, da bi imeli otroke. Mnogi tega ne vidijo več kot vrednoto. Tudi vsegliharstvo, češ, saj je vse enako, vseeno, tudi če gre za zelo čudne ideje.
Veseli me, da živimo veliko bolje kot nekoč ... ni pa dobro, da je družina toliko izgubila. Zanemarili smo odnose, skrb za starše, skrb za otroke.

Sprašujem se, če mladim nismo dovolj povedali, kako pomembna je država. V vsaki državi, kamor potujem, rada obiščem muzej, ki prikazuje njihovo osamosvojitev, začetek državnosti. Te stvari so zanimive, pri nas pa ni dovolj domoljubja. Zdaj, ko so prišli sami mladi na vlado – kulturna ministrica je stara toliko kot moj sin – pa mislijo, da to ni pomembno. Mogoče ji kdo prišepetava to. Sama pa se sprašujem samo, kam je ona hodila v šolo. Kako da ne razume, da je muzej osamosvojitve neke države pomemben. To mi je čisto tuje.

Kje vidite največji družbeni izziv v naslednjem desetletju?

Staranje prebivalstva in pomanjkanje mladih. To pomeni, da ne bo pokojnin, prispevkov, nenazadnje bo tudi manj otrok. Vprašanje je, kam gre Slovenija. Rada imam domovino, kjer bi se dobro in domače počutila. Smer, kamor gremo, pa me malo skrbi.

Vodite tudi turistične oglede, bolj posebne, strokovne. Kje v Ljubljani je kakšen zanimiv kotiček, ki ga Slovenci premalo poznamo in bi si ga bilo vredno ogledati?

Ena krasna tura je rimska Ljubljana. Na Krakovem je ena hiša, zasebna, kjer pa si je možno ogledati rimska stranišča. To ni tako zelo dobro poznano in vsi, ki jih vidijo, se čudijo, da imamo to ohranjeno, čeprav najdete rimska stranišča tudi v drugih mestih. Tudi Kelte bi lahko bolje izpostavili. Pri nas smo bili takrat v vrhu te koliščarske kulture, ki se pojavlja po vsej Alpski Evropi.

Zanimiva je tudi tura po poteh, kjer je popival Prešeren, ali pa kolesarska tura po Plečnikovi Ljubljani, ker so razdalje med kraji, kot so Žale in Šišenska cerkev, za peš kar velike. Za Plečnikovo dediščino sicer skoraj lepše skrbijo v Pragi kot pri nas. Podobno tudi za dediščino plemiških družin. Nas te stvari ne brigajo. Tukaj se vidi ideološkost, ki kar vre iz naših zgodovinarjev.

V neki oddaji na to temo je nek zgodovinar postavil vprašanje, kaj so nam plemiči sploh prinesli, morda vilice in nože, zaključi. Sprašujem se, kako lahko nekdo vleče takšne zaključke. Čeprav je teh ostankov pri nas manj kot drugod, bi bilo prav, da bi poiskali in predstavili svoje plemiške korenine. Še ko sem bila v Litvi, sem tam našla v muzeju del grba celjske rodbine. Mi pa nič. Tukaj bi se sama lotila brskanja. Pri plemiških družinah.

Ste tudi trenerka osebnega coachinga. Smo pred novim letom, ki je neke vrste prelomnica, ko človek pogleda nazaj in dela načrte za naprej. Imate kakšno vodilo, uporabno za vse, kako v novo leto pogledati z upanjem, samozavestjo, optimizmom?

Če bi se pogovarjala v coachingu in bi vi želeli rešiti nek problem, je eno zanimivo in uporabno vprašanje: »Kaj je tukaj smešnega?« Če malo stvari obrnemo na šalo in jih ne vzamemo preveč zares, je veliko lažje. Nekateri narodi, sploh mediteranski, to dobro znajo. Mi vse vzamemo preveč zares, potem bi se pa stepli, malodane ubijali. To bi svetovala. Vprašajte se, kaj je tukaj smešnega v problemih, s katerimi se soočate.

Foto: Rok Rakun


Če bi vas za coaching vprašala Robert Golob in Nataša Pirc Musar, kaj bi jima svetovali?

Oba sta v podobni situaciji. V taki, ko je fajn, če daš svoj ego v roko, ga spraviš v žep in ga tako zakleneš. Lahko ga daš tudi v kakšno škatlico in škatlico na mizo ter si rečeš, da je zdaj tvoj ego tam zaprt, ti pa skušaš pogledati na svet brez njega.

To je težka vaja, da stopiš iz sebe in pogledaš nase z distance, ko si tam v neki škatlici. Mislim, da je ta ego, ki ga imajo nekateri voditelji, še neobrušen. Svetovala bi jima, da zmanjšata ego, ga spravita v škatlico na pisalni mizi in ga data na distanco, ko razmišljata.
Robertu Golobu in Nataši Pirc Musar bi svetovala, da zmanjšata ego, ga spravita v škatlico na pisalni mizi in ga data na distanco, ko razmišljata

Ob novem letu mnogi naredijo novoletne zaobljube. Jih sami delate? Kako poskrbite, da po dveh tednih ne padete v isto rutino in potem spet čakate novo leto?
Teh zaobljub sama ne delam. Živim iz dneva v dan. Vsak dan je nov dan. Vsak dan si naredim kratke cilje. Če narediš male cilje, si zadovoljen po tem, ko jih uspeš uresničiti. Če imaš prevelik cilj, si slabe volje, ker ga ne moreš doseči. Velikih zaobljub pa ne delam.

Jutrišnji dan mi ni z ničemer zagotovljen, zato je pomembno biti zadovoljen z današnjim dnem. Sama tako ne delam nekih velikih ciljev.

Foto: Rok Rakun


Kako pa praznujete božič in novo leto?

Božič vedno praznujem z družino, z otroki, vnuki. Se obdarujemo.

Za novo leto pa se, glede na to, da sem vdova in živim sama, hkrati pa se zavedam, da imajo »ta mladi« radi svoje stvari, skoraj vedno odpravim na kakšno potovanje. Ta potovanja me bogatijo, sprostijo. Tam srečam nove ljudi brez obveznosti, sproščeno klepetamo in to je to. Vsako leto grem kam, letos, konkretno, bom za novo leto nazdravila v Albaniji.

Pa naj bo srečno in blagoslovljeno.

Hvala lepa.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
16
JUL
16
Urejanje okolice - HSDM
10:00 - 13:00
JUL
18
Sekiromet, prvenstvo
12:00 - 19:00