Vidko Švajger: Hiša novega začetka

Vir: Jaka Krenker/DOMOVINA

Intervju: Vidko Švajger, direktor podjetja Pergola

V adventnih zgodbah predstavljamo navdihujoče zgodbe in projekte posameznikov, ki so vredni posnemanja. Tokrat je z nami gospod Vidko Švajger, direktor podjetja Pergola, d. o. o.

Poplavljeni družini ste poklonili hišo, ki ste jo izdelali sami, skupaj še z nekaterimi drugimi donatorji. Projekt ste imenovali Hiša novega začetka. Zakaj ste se odločili za to potezo?

Tega usodnega dne, lani avgusta, ko smo po radiu, televiziji in drugih medijih izvedeli, da po Sloveniji divja ujma, sem sedel v avto in se odpeljal v podjetje. Celo pot sem razmišljal, kaj me bo tam čakalo. A ujma nas je obšla. Bil sem zelo vesel in v tistem trenutku sem se odločil, da bomo nekaj donirali, da moramo nekaj narediti za tiste reveže, ki jih je ujma prizadela. Ko sem se pogovarjal z našimi poslovnimi partnerji, smo se dogovorili, da bi naredili eno hišo in jo podarili tem, ki jih je prizadelo. Začel sem iskati, v katerem kraju bi to naredili. Ko sem prišel naslednji dan v službo, sem poklical sodelavce. Vsi so bili zelo navdušeni, da se bomo lotili nečesa takega. Projekt smo izpeljali vsi skupaj.

Poklicali smo glavne dobavitelje, podizvajalce, ki nam pomagajo izdelovati naše nizkoenergijske hiše. Odziv je bil izreden, nikogar ni bilo treba prepričevati. Vsak je bil pripravljen prispevati.

To akcijo smo vodili v Pergoli, donirali so pa praktično vsi podizvajalci. Najtežje je bilo poiskati lokacijo. Oglasil sem se pri nekaj županih in potem smo nekako našli skupni jezik z županom Slovenj Gradca in občino Slovenj Gradec. Morali smo imeti neko zemljišče in potrebo – da so na tistem območju neki poplavljenci.

Ko smo izvedeli, da divja ujma, sem sedel v avto in se odpeljal v podjetje. Celo pot sem razmišljal, kaj me bo tam čakalo. A ujma nas je obšla.

Kako dolgo je potekala gradnja?

Dokumentacijo smo dobili marca, hišo pa smo imeli končano nekje konec julija.

To ste naredili v praktično štirih, petih mesecih oziroma pol leta – skupaj s papirji.

Tako je, pol leta smo gradili.

V Slovenj Gradcu so torej našli zemljišče. Ali imajo še kaj zemljišč na voljo, saj so še drugi poplavljenci?

Primernih zemljišč je zelo malo. Tu so imeli eno, dve ali tri parcele, mi smo se za eno od teh parcel odločili in naredili hišo.

Povejte nam kaj o tej družini. Kdo jo je izbral?

Mi smo podarili hišo. Občina Slovenj Gradec pa je odločala, kdo bo tam živel.

Mi smo podarili hišo. Občina Slovenj Gradec pa je odločala, kdo bo tam živel.
Vir: Jaka Krenker/DOMOVINA

Kako so se odzvali ljudje?

Bili so navdušeni. Tudi zelo veliko pohval smo dobili. Seveda, če nekdo nekaj dobi, ne more biti slabih odzivov.

Ali je lastnik moral plačati kakšen davek, ko je dobil hišo?

Okrog tega davka še ni čisto vse jasno. Mi smo hišo naredili, naš del smo podarili, je pa tu še zemljišče. Za ta del se ne ve, ali bo to obdavčeno ali ne.

Veliko je bilo komentarjev, ker vlada še ni naredila nobene hiše, čeprav je predsednik vlade obljubil sto hiš na mesec. Je pa bil na otvoritvi nečesa, kar z njim nima nobene zveze.

Težko rečem, da vlada ni naredila ničesar. Moramo pa vedeti, da je bilo treba najprej narediti infrastrukturo. Treba je bilo popraviti ceste, urediti vodotok, mostove in podobno. Vlada dela na tem in tudi zdaj išče zemljišča. Ampak saj vemo, kako je pri nas; veliko je birokracije in na hitro ne gre nič.

Ampak to je pa šlo.

V našem primeru je bila že namensko ena parcela taka, kot smo jo iskali. Občine imajo malo parcel, pretežno so v lasti fizičnih oseb, ne pa na primer občin ali države.

Kakšna je vrednost te hiše?

Vrednost hiše je nekje okrog 170.000 evrov.

Toliko ste donirali materiala, dela ali kako?

Tolikšna je vrednost. Tu smo donirali vsi. Ničesar ni bilo treba kupiti, nobenega materiala, ker sem ves material za to hišo dobil. Še celo naši delavci so delali en dan solidarnostno. Tako da to ni samo moja donacija, ampak je širina vseh nas; cele firme in naših kooperantov.

Ničesar ni bilo treba kupiti, ker sem ves material dobil. Celo naši delavci so delali en dan solidarnostno.

Recimo, da bi dejansko naredili to, kar je rekel predsednik vlade – zgradili sto ali dvesto hiš. Za kakšen denar gre tu, o čem se pogovarjamo?

Seveda je odvisno tudi od lokacije, vrednosti zemljišča. Nizkoenergijske hiše v velikosti nekje okrog sto kvadratnih metrov, kot jih mi delamo, so okrog 170.000 evrov. Je pa odvisno, ali je to velika, bolj razgibana, preprosta, pritlična ali mansardna hiša. Normalna hiša za štiričlansko družino je nekje v tem okviru. Seveda sta poleg tega še dokumentacija in zemljišče; to je treba dodati. Če je zemljišče nekje na podeželju, je cena zemljišča dvajset evrov na kvadratni meter, če je pa v Ljubljani, pa dvesto evrov in več.

Ali vas je že kdo povabil k temu projektu, da bi recimo tudi vi prispevali z gradnjo hiš, ki bi vam jo plačali?

Nekatere stvari se dogajajo, v Rakovljah je en projekt, ko naj bi se gradilo več hiš, podpisali smo že tudi nekaj pogodb. To delamo individualno s posamezniki, s temi, ki so bili oškodovani, pa zdaj dobijo nadomestno zemljišče in bodo gradili hiše.

Bodo gradili v lastni režiji?

Da, v lastni režiji.

Sicer pa obstaja neka tipska hiša, ki naj bi jo vlada postavila.

V začetku so imeli neke variante, izrisali so nekaj hiš. Videli bomo, ali bo za tisto območje sploh urbanistično primerno.

Na spletu so bili komentarji, češ ali ni vlade sram, da se pride slikat na otvoritev hiše, pri čemer ni imela nič?

Ja, je imela pa občina.

Kaj je delal tam predsednik vlade?

Jaz osebno sem bil vesel, da je prišel in videl, da smo ljudje, ki zmoremo še kaj narediti.

Vir: Jaka Krenker/DOMOVINA

Vi tudi sicer izdelujete nizkoenergijske hiše. V čem so take hiša tako posebne?

Te hiše so posebne zato, ker zelo malo porabijo za ogrevanje. Hiše trošijo nekje do 15 kilovatov na kvadratni meter. To v denarju pomeni okrog 300 evrov na sezono pri nizkoenergijski hiši.

Ampak kakšno je ogrevanje? Ima toplotno črpalko?

Da, mi pri vseh vgrajujemo toplotne črpalke in talno ogrevanje.

Kako gledate na to, da bodo tisti, ki so vgradili toplotne črpalke, pa mogoče še kakšen panel na streho, zdaj pravzaprav kaznovani z višjo omrežnino?

To je res. Tudi jaz sem lani na podjetje postavil veliko elektrarno, ampak zdaj vidim, da se mi že ne splača več, da se zdaj po vsej verjetnosti tega ne bo več splačalo delati. Najprej vlagaš, se odpoveduješ nečemu, vložiš v to, potem pa dobiš za nagrado višje stroške. Za nagrado, ker si varčeval, ker si si sam ustvaril elektriko, vgradil toplotno črpalko … Tudi na svoji hiši imam elektrarno in vem, da več pridelam, kot potrošim, in tudi nekaj dam, česar pa ne dobim plačanega.

Pa vendar so te nizkoenergijske hiše naša prihodnost.

Vsekakor. Bolj ko gledava proti severu, več gradijo tako. V skandinavskih državah se večji del gradijo montažne hiše. V Sloveniji to še ni tako razširjeno. Naše podjetje okrog 80 odstotkov vseh hiš izvozi v Avstrijo in Nemčijo. Naredimo okrog sto hiš letno. Lani smo naredili 104 hiše, od tega 71 v Avstriji in Nemčiji. Tam je veliko več povpraševanja po tem kot po zidanih in klasičnih gradnjah. Vemo, da bo energija vedno dražja, zato je prihodnost v tem.

Po kakšnih načrtih pa delate? Je to nek tipski načrt ali vam dajo načrte Avstrijci, Nemci?

Mi imamo svoje načrte. Pri nas imamo zaposlene tri arhitekte, sami izrišemo hiše in jih ponudimo na nemškem in avstrijskem trgu. Imamo še eno podjetje v Avstriji, kjer je drugačen sistem prodaje. Tam imajo neke ‘muster parke’, vzorčne parke za hiše; proizvajalci postavimo hiše, ljudje pa jih pridejo pogledat. Teh hišk je kakih sto ali dvesto in potem se odločajo med njimi. Mi imamo tako vzorčno hišo pri Lienzu in od tam prodajamo v Avstriji.

Od kod pa dobite material? Prej ste omenili, da je bilo to donirano, ampak kdo vam naredi te prefabricirane elemente?

Kar precej naredimo sami. Nekaj lesa uvozimo, nekaj iz Slovenije, nekaj celo iz Avstrije. Pred dvema letoma smo sami zgradili žago. Imamo žago, sušilnice, tako da te lesne elemente pridelujemo sami.

Po osamosvojitvi smo to lesno panogo kar malo zanemarili, se strinjate?

Vsekakor. Okrog tega ni bila ravno najboljša politika. Če gledamo Avstrijo, je tam precej drugače. Mi hlode vozimo v Avstrijo, potem pa iz Avstrije uvozimo lesene elemente.

Hlode vozimo v Avstrijo, potem pa iz Avstrije uvozimo lesene elemente.

Pravzaprav škoda. Zakaj se to dogaja? Kaj se je zgodilo?

Politika je bila taka, da so morda gozdarji predolgo imeli koncesijo. Avstrija je napredovala, Slovenija pa nazadovala. Poznam kar nekaj podjetij in se vračamo nazaj – uredimo si žage in sami žagamo les doma. Na trgu je bilo v Sloveniji težko dobiti surovino, zato smo sami na hitro zgradili žago.

Ampak les za to hišo je pa bil slovenski?

Da, to je slovenski les.

Kako dolgo ste ga sušili?

Odvisno, kakšen presek je. Les se suši nekje okrog centimeter debeline na dan. Če je debelejši, se suši deset dni ali pa 12 dni v sušilnih komorah.

Vi ste lesni inženir. Kako je zdaj s to panogo? To še kdo študira?

Imel sem kar nekaj ekskurzij, obiskov s šol. Prišli so celo z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Z lesarske šole v Slovenj Gradcu jih je prišlo okrog 40. Rekel bi, da imamo druge probleme, kar se tiče kadrovanja. Ko delamo montažno hišo, potrebujemo ne samo lesarje, ampak tudi druge profile – slikopleskarje, fasaderje, krovce, kleparje – in tega sedaj ni več. Dejansko jih moramo sami učiti. Jaz zaposlim človeka in ga šest mesecev uvajam na delovnem mestu, da vidim, ali bo sploh kaj od tega nastalo. Pri nas ni več tega, da bi iz šole dobil nek tak poklic.

Kam se umešča vaše podjetje Pergola, d. o. o.? Svojo kariero ste začeli drugje.

Prej sem bil na neki drugi firmi, sem pa v tem poslu že 48 let. Rekel bi, da smo eno večjih podjetij. Če nismo drugi, smo pa tretji.

Vir: Jaka Krenker/DOMOVINA

Ko gledamo tole enodružinsko hišo ali pa take montažne nizkoenergijske, se vedno zastavi vprašanje, do katere višine gre lahko montažna hiša. Ali gre to tudi v nadstropja? Je to lahko tudi nek blok?

Seveda, tudi to so že razvili. So pa potem malo drugačni materiali oziroma je drugače lepljeno. Prišli so že do osem, deset nadstropij. Mi pa delamo nekje tri nadstropja plus mansarda.

Pravijo, da se v Nemčiji obeta kriza, tudi volitve bodo. Kako se bo morebitna nemška gospodarska kriza poznala v vaši panogi?

Zdaj v Nemčiji še ne sodelujemo veliko, imamo pa težave v Avstriji. Tja izvažamo večji del. V Avstriji so bile volitve, tam so tudi problemi. Na bankah so uvedli samoudeležbo, prodaja je padla. Zdaj je malo zatišja, ampak z drugim letom se spet napoveduje napredek. Kot v vsakem poslu – krivulja gor in dol, pa gor in spet dol. Zdaj smo pač mogoče malo padli, v naslednjem letu bo pa spet malo navzgor.

Če se vrneva k poplavam. Veliko je bilo montažnih hiš in nekateri pravijo, da jih je zato voda zlahka odnesla. Ali je kriva montaža ali je kriva lokacija preblizu vode?

S tem se sploh ne bi strinjal, ker je to skoraj nemogoče. Vsaka montažna hiša ima betonske temelje. Če voda spodje ploščo, bo zidana hiša še prej padla, ker je težja kot montažna. Tako da se s tem ne morem strinjati.

So bili pa grozni posnetki.

Ja, seveda, ampak to niso bile montažne, temveč pretežno zidane hiše. Nisem videl, da bi bila katera montažna.

Ali smo se pri postavljanju hiš preveč približali vodi?

Na to se bomo morali tudi malo privaditi, saj vemo, kaj se dogaja v svetu. Ozračje, podnebje, vse se spreminja. Treba se bo prilagoditi in navaditi, da ne bo več nekega normalnega dežja. Da bodo ujme, da bodo nalivi. Tako kot smo imeli včasih veliko snega, zdaj ga pa ni več toliko.

Zaključiva pri tej zgodbi, pri projektu Hiša novega začetka. Lahko poveste kaj, kar vas je presenetilo, vas navdušilo v tej zgodbi? Kakšen lep trenutek, ko ste bili res veseli, da ste to donirali?

Ko smo hišo predali, sem bil zelo vesel, da nam je uspelo. Ni pa bilo prvič; nekaj podobnega smo že naredili. V občini Lenart smo pred leti pomagali nekomu zgraditi hišo. Preko televizije so zbirali sredstva, kar je zmanjkalo, pa smo dodali mi in hišo naredili. To je bila manjša hiša, nekje 60–70 kvadratov. Tudi ko so kakšne akcije, ko se za koga zbirajo sredstva, vedno pomagamo, kolikor pač lahko.

Vam je pri tej donaciji ostalo v spominu kaj posebnega?

Vsi trenutki, ki smo jih preživeli tam gor, so bili nekaj posebnega. Že tedaj, ko smo polagali temeljni kamen in sem pomislil, v kaj sem se podal, ali bo uspelo vse tako, kot smo načrtovali. Toda če imaš ob sebi dober tim, potem sploh ni problema, da ne bi naredili. Ob predaji smo bili pa seveda vsi veseli, skupaj z donatorji.

Najlepša hvala, da ste donirali to hišo, da ste pokazali odprto srce, in hvala, da ste z nami delili zgodbo. Vsem vam želim blagoslovljen božič in srečno novo leto!

Adventni zgodbi lahko v celoti prisluhnete na portalu domovina.je.

(D180: 54-57)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike