Vložena tožba – bo Vrhovno sodišče tudi tokrat razveljavilo glasovanje na referendumu?

Nekateri zagovorniki zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so proti zapisniku Državne volilne komisije vložili tožbo na vrhovno sodišče. Tožba se opredeljuje do domnevnih kršitev, ki naj bi jih v okviru referendumske kampanje zagrešile zdravniške organizacije, Cerkev ter nekateri drugi. Nedopustno naj bi izkoristili svoj strokovni in moralni vpliv ter svoj položaj izkoristili za širjenje zavajajočih in neresničnih izjav. Po njihovi oceni vpliv obeh neprijavljenih kampanj ni bil zanemarljiv na izid referenduma, tožniki so tako predlagali, da se odpravi zapisnik DVK, razveljavi glasovanje na referendumu in odredi novo glasovanje. Vrhovno sodišče je v preteklosti to že storilo, in sicer v primeru referenduma o drugem tiru. Bi tudi v aktualnem primeru lahko referendum ponovili?

Društvo Srebrna nit, volivec Bogdan Biščak in še nekateri so v začetku decembra na državno volilno komisijo (DVK) vložili ugovor zaradi nepravilnosti v referendumski kampanji o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Spomnimo – 23. novembra so volivci na zakonodajnem referendumu zavrnili zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Proti zakonu je glasovalo 370.802 volivk in volivcev oziroma 53,44 odstotka, za zakon pa 323.047 volivk in volivcev oziroma 46,56 odstotka.

Po oceni vlagateljev ugovora (in sedaj tudi tožbe) so v kampanji sodelovale organizacije, ki niso bile organizatorice kampanje – pri tem so ciljali na zdravniške organizacije in Cerkev. Poleg tega pa so po njihovi oceni nasprotniki zakona z neresnicami izkrivljali dejansko stanje. Vse to je po mnenju podpornikov zakona vplivalo na izid, zato so predlagali ponovno glasovanje.

Komisija je na seji zavrnila ugovore, pojasnili so, da niso pristojni za odločanje o domnevnih nepravilnostih v referendumski kampanji in o domnevnem nepravilnem financiranju. Ugovor se lahko po zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi namreč vloži na DVK zaradi nepravilnosti pri izvajanju opravil volilnih organov, ne pa tudi zaradi nepravilnosti v referendumski kampanji. Poleg tega lahko ugovor vloži le posamezna volivka ali volivec – ugovor Srebrne niti je bil tako tudi iz tega razloga zavrnjen. Prav tako so zavrnili dopolnitev ugovora, ki so jo na DVK prejeli že po preteku roka.

Predsednik DVK Peter Golob je povedal, da lahko vsak volivec v 15 dneh od objave končnega izida referenduma v Uradnem listu vloži tožbo na vrhovno sodišče. Biščak je že takrat napovedal, da bo to tudi storil. Nad odločitvijo DVK je bil začuden, dejal je, da zakon v drugem odstavku 51. člena izrecno navaja, da je ugovor možno vložiti zaradi nepravilnosti v referendumski kampanji oziroma v zvezi z njenim financiranjem. Pravno praznino bi se po mnenju nekaterih pravnikov lahko izpodbijajo tudi na ustavnem sodišču – slovenska zakonodaja namreč ne ureja pravnih posledic za osebe, ki so aktivno delovale v referendumski kampanji, čeprav se niso registrirale. 

Tožba na Vrhovno sodišče – bo prišlo do razveljavitve rezultata?

Bogdan Biščak, Andrej Pleterski, Dušan Keber, Igor Pribac in članica izvršnega odbora društva Srebrna nit Brigita Skela Savič so tako prejšnji teden vložili tožbo na vrhovno sodišče, in sicer na podlagi 52. člena zakona o referendumu in ljudski iniciativi. Tožba zoper zapisnik DVK se opredeljuje do domnevnih kršitev, ki sta jih po njihovih navedbah zagrešili dve skupini organizatorjev referendumske kampanje.

Tožniki so prepričani, da so zdravniške organizacije in cerkev (RKC) nedopustno izkoristile svoj strokovni in moralni vpliv, ki izhaja iz njunega razmerja s posamezniki, ki tvorijo volilno telo. Ta položaj je bil izkoriščen za sistematično razširjanje izjav in stališč, ki jih je mogoče označiti za objektivno neresnične in zavajajoče. Po njihovi oceni tudi analize in javnomnenjske ankete kažejo, da vpliv neprijavljene zdravniške in cerkvene kampanje na rezultat referenduma ni bil zanemarljiv. 

Domnevne kršitve so bile po njihovih besedah formalne (neregistrirana kampanja, izvajanje kampanje v javnih zavodih in verskih objektih) in vsebinske (nedovoljena sporočila v referendumski kampanji). Tožniki zahtevajo odpravo zapisnika DVK o izidu referenduma o prostovoljnem končanju življenja, razveljavitev rezultata referenduma in novo glasovanje.

Tožniki svoje argumente podpirajo z analizo

Tožniki so pridobili statistično analizo, ki je po njihovih navedbah pokazala, da je bil vpliv neprijavljene zdravniške kampanje in neprijavljene cerkvene kampanje na izid referenduma statistično značilen in ni zanemarljiv. Prav tako je bila v medijih objavljena raziskava družbe Ninamedia, ki je pokazala, da se je večina volivcev za glasovanje proti uveljavitvi zakona odločila:

• ker naj bi zakon omogočal evtanazijo brez soglasja pacientov (17,9 %),
• ker naj bi upošteval zapovedi, da je življenje sveto (14,8 %),
• ker naj bi zakon omogočal evtanazijo duševno bolnih in otrok (12,5 %).

Navedeni razlogi po njihovih navedbah sovpadajo z argumenti obeh skupin organizatorjev kampanje, prvi in tretji argument pa sta tudi objektivno neresnična. Prav tako sta bili kampanji obeh skupin tako močno organizirani, da je po njihovo razumno zaključiti, da sta dosegli kar največji krog volivcev, pri čemer je bil izid referenduma izredno tesen – tako v odstotkih, kot tudi v absolutni številki, v smislu preseganja kvoruma, ki je bil potreben za zavrnitev zakona (razlika 32.025 volivcev).

Tožniki so torej prepričani, da je tožba utemeljena. Pomemben vidik demokratičnega uresničevanja ljudske suverenosti je namreč v tem, da mora biti volja volivcev oblikovana v okoliščinah, ki omogočajo razumno, informirano in svobodno odločanje. »Kadar so ti postulati sistematično porušeni, referendum posvojem bistvu ne more več opravljati funkcije demokratičnega odločanja, četudi je formalno izveden brez nepravilnosti pri samem glasovanju,« so poudarili.

Rezultata na referendumu naj ne bi toliko odločila vsesplošna sprememba javnega mnenja

Avtor zgoraj omenjene statistične analize je informatik in matematik Tim Kmecl, ki je geografsko analizo sprememb volilnih glasov med posvetovalnim referendumom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja leta 2024 in zakonodajnim referendumom o ZPPKŽ leta 2025 predstavil 12. decembra v Mladini. Kmecl v svoji analizi zagovarja tezo, da zakon ni padel zaradi vsebinskih pomanjkljivosti ali splošne spremembe javnega mnenja, temveč zaradi koordiniranega delovanja neprijavljenih organizatorjev.

Pojasnil je, zakaj je za razumevanje dinamike referenduma nujna analiza relativnih, ne absolutnih sprememb števila glasov. Absolutne spremembe so po njegovih besedah zavajajoče, saj bo v liberalnih okrajih zmanjšanje glasov za zakon že zaradi večje baze podpornikov v absolutnih številkah večje, enako pa velja za nasprotno stran v konservativnih okrajih.

Ključni preizkus Kmeclove hipoteze temelji na predpostavki, da bi ob odsotnosti organiziranega pritiska in ob zgolj splošni spremembi javnega mnenja relativne spremembe med okraji morale biti naključne in nekorelirane z lokalnim izidom prejšnjega referenduma. Analiza po Kmeclovih navedbah razkriva močno korelacijo med vernostjo okolja in intenzivnostjo dodatne mobilizacije proti zakonu, pri čemer je korelacija statistično značilna. V urbanih in bolj liberalnih okrajih je bila dodatna mobilizacija nasprotnikov minimalna ali je sploh ni bilo – v nekaterih primerih se je število glasov proti celo zmanjšalo.

Po drugi strani Kmecl v konzervativnejših okoljih ugotavlja dvomestno stopnjo rasti števila nasprotnikov. Po njegovi oceni ta geografska porazdelitev sprememb ne ustreza vzorcu, ki bi ga pričakovali ob splošni spremembi javnega mnenja zaradi argumentov o vsebinski kakovosti zakona – če bi šlo za pravne dileme ali strah pred zlorabami, bi pričakoval vsaj približno podobne relativne razlike tudi v urbanih središčih.

Kmecl je izpostavil konkretne primere domnevnih zlorab, o katerih se je poročalo že pred referendumom. V določenem obvestilu naj bi v prostorih nekaterih javnih zavodov zdravniki npr. napovedovali množično uveljavljanje ugovora vesti in pozivali paciente, naj se ne udeležijo referenduma. V krajih, kjer naj bi prihajalo do tovrstnih agitacij, se je po navedbah avtorja pokazala nadpovprečna rast števila nasprotnikov – celo do 30 odstotkov. To po Kmeclovih besedah močno presega 18-odstotno državno povprečje.

Verjetnost, da bi do takšne hkratne razlike naključno prišlo ravno v skupini  krajev, kjer so bile kršitve najočitnejše, po njegovih izračunih znaša manj kot štiri odstotke. Medtem ko se je v nekaterih ljubljanskih in drugih urbanih okrajih število glasov zmanjšalo za zmernih pet do deset odstotkov, je bilo na podeželju zmanjšanje veliko bolj občutno.

Avtor navaja, da je npr. v Lenartu število podpornikov strmoglavilo kar za 32,7 odstotka – kar interpretira kot merilo strahu. V majhnih krajih, kjer zdravnik kot lokalna avtoriteta agitira proti zakonu in/ali pa župnik govori o »kulturi smrti«, so ostali tiho tudi tisti, ki so na posvetovalnem referendumu pravico do odločanja o svojem življenju podpirali.

Kmecl je na koncu zatrdil, da podatki močno podpirajo tezo, da rezultata na referendumu ni toliko odločila vsesplošna sprememba javnega mnenja, pač pa razlika v mobilizacijski sposobnosti v določenih okoljih. Po njegovi oceni bi bil možen drugačen izid, če v dotičnih krajih ne bi bilo neprijavljene kampanje.

Dolenc: gre za komentar z jasnim stališčem in ne za nepristransko raziskovalno poročilo

Čeprav po besedah filozofa in fizika Saša Dolenca Kmeclova analiza odpira pomembna vprašanja in prinaša zanimive podatke, ob tem opozarja na nekatere metodološke omejitve. Osrednji problem po njegovi oceni predstavlja vzročna interpretacija korelacije. Kmecl ugotovi statistično značilno povezavo med konzervativnostjo okraja in rastjo števila glasov proti, kar razlaga kot dokaz organiziranega pritiska Cerkve in zdravnikov. Vendar korelacija sama po sebi ne dokazuje vzročnosti.

Kot je opozoril Dolenc, so mogoče tudi alternativne razlage: prebivalci vernih okolij so morda preprosto bolj občutljivi na argumente o svetosti življenja, morda je imel večji časovni razmik med referendumoma različen učinek v različnih okoljih, morda je na podeželju močnejši medosebni prenos stališč ne glede na Cerkveno infrastrukturo. Avtor teh alternativ ni obravnaval.

Po Dolenčevem mnenju je vprašljiva tudi izbira nadomestnega merila za vernost okraja. Čeprav je povezava med konzervativnostjo in vernostjo smiselna, uporaba deleža glasov proti na lanskem referendumu kot približka za vernost ustvarja metodološko krožnost: analiza pravzaprav dokazuje, da so se nasprotniki zakona dodatno mobilizirali tam, kjer jih je bilo že prej več. To ni nujno presenetljivo in ni nujno posledica organiziranega pritiska, temveč lahko odraža zgolj to, da je bila tema v teh okoljih bolj prisotna v vsakdanjih pogovorih ali da so bili tamkajšnji volivci že izhodiščno bolj motivirani.

Sklicevanje na dokumentirane primere iz določenih krajev je prepričljivo le delno – poleg tega so trije kraji premajhen vzorec za trdne statistične sklepe. »Še posebej, ker so bili izbrani prav zato, ker so bile tam kršitve javno izpostavljene, kar prinaša tveganje pristranskosti izbire,« je izpostavil Dolenc. Prav tako je po njegovi oceni interpretacija zmanjšanja glasov za zakon na podeželju kot merila »strahu« in »ustrahovanja« špekulativna, saj bi bile možne tudi druge razlage – denimo, da so se nekateri lanski podporniki splošnega načela ob konkretnem zakonskem predlogu preprosto premislili.

Bralec mora tudi imeti v mislih, da gre za komentar z jasnim stališčem in ne za nepristransko raziskovalno poročilo. »Dokončno presojo o tem, ali so nepravilnosti vplivale na izid referenduma, bo moralo opraviti Vrhovno sodišče,« je sklenil Dolenc.

Kako je odločilo sodišče v primeru referenduma o drugem tiru

Kot so izpostavili tožniki v sporočilu za javnost, sta Ustavno in Vrhovno sodišče v svojih predhodnih odločitvah leta 2018 poudarili, da je potrebno v primerih, ko vpliva referendumske kampanje na izid ni mogoče številčno povsem natančno ovrednotiti, vpliv ocenjevati glede na okoliščine posameznega primera.

V tem primeru se upošteva standard razumnosti – dovolj je, da je vpliv nedopustne kampanje na referendumski izid mogoče razumno šteti za relevantnega. Tudi Kmecl se je v svojem stališču skliceval na precedens iz leta 2018, ko je Vrhovno sodišče ob referendumu o drugem tiru s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/17 postavilo načelo, da je referendum neveljaven, če so nepravilnosti vplivale ali bi lahko vplivale na izid. Sodišče je takrat zapisalo, da četudi narava kršitve preprečuje natančen izračun vpliva v številkah, to še ne pomeni, da vpliva ni bilo.

Spomnimo, Vrhovno sodišče je leta 2018 sledilo oceni ustavnega sodišča, da sta zakon o referendumu in ljudski iniciativi ter del zakona o volilni in referendumski kampanji v neskladju z ustavo. Osredotočilo se je na vprašanje, ali bi posledice lahko vplivale na izid glasovanja na referendumu. Presodili so, da je vlada s proračunskimi sredstvi v vrednosti skoraj 100 tisoč evrov financirala nedopustno referendumsko kampanjo – v njej so poudarjali le pozitivne posledice uveljavitve zakona o drugem tiru, ne pa tudi morebitnih tveganj. Vrhovno sodišče je ocenilo, da ni mogoče zanesljivo oceniti, ali bi bil izid drugačen, če ne bi bilo kršitev ter tako ugodilo pritožbi Vilija Kovačiča. Sodišče je razveljavilo glasovanje na prvem referendumu in DVK-ju naložilo razpis novega. Po odločitvi je s položaja predsednika vlade takrat odstopil Miro Cerar.

Pri drugem tiru je sicer obstajal ključni element, ki ga v aktualnem primeru ni – takrat je bila država oblastni akter in je z javnim denarjem vodila kampanjo v svojo smer. Šlo je za nedopustno vlogo države. Cerkev in zdravniške organizacije so po drugi strani zasebni oziroma civilnodružbeni subjekti, ki imajo pravico do izražanja stališč. Ker nimajo oblasti, jim sodišča ne nalagajo nevtralnosti. Če se tožba torej opira predvsem na vpliv Cerkve, na avtoriteto zdravnikov in na nepošteno javno razpravo, so po mnenju nekaterih pravnikov možnosti za uspeh na sodišču majhne.

Poleg tega so sodišča pri referendumih zelo previdna, vsaka razveljavitev namreč pomeni poseg v voljo volivcev. Tudi kar se tiče neprijavljene kampanje, so sodišča praviloma zadržana, saj trčijo ob ustavno pravico do svobode izražanja in združevanja. Cerkev ali zdravniške organizacije niso oblast, njihovo delovanje se praviloma šteje kot javna razprava, tudi če je ta organizirana, ponavljajoča, emocionalna ali celo ideološka. Za dokaze o neprijavljeni kampanji bi morali imeti npr. organizatorja, namenska sredstva in delovanje, ki presega običajno javno zagovarjanje stališča. Glede zavajajočih navedb pa je treba vedeti, da demokracija dopušča tudi slabe argumente, sodišča pa so predvsem arbitri pravil igre.