Vsake diktature je enkrat konec, tokrat je na vrsti Sudan

Saj res Sudan, ni to država, kjer je večkrat v težave zašel Tomo Križnar? Več od tega pa o Sudanu malokdo ve, pač še ena afriška država, kjer se pobijajo, imajo diktatorje in lačne otroke, si mislimo. Morda je vse to res, a Sudan je zadnja izmed afriških držav, kjer se ljudje pogumno borijo za boljši vsakdan in zaslužijo si, da jih slišimo.

Omar Al-Bashir je bil sudanski diktator, če obstaja lestvica diktatorjev, se gotovo nahaja med bolj krutimi.  Slaven je postal predvsem zaradi nalogov za aretacijo, ki so jih zanj izdali na Mednarodnem kazenskem sodišču. Obtožen je zločinov proti človeštvu in genocida proti ljudstvom v Južnem Sudanu, ki se je kasneje odcepil in s seboj vzel naftna polja. V Sudanu se je porušila ekonomija in to nas pripelje do danes.

Decembra 2018 je Omar Al Bashir Sudance potisnil predaleč, zmanjšal je finančno podporo za kruh in nafto, trpeči ljudje so ugotovili, da nimajo več veliko za izgubiti in so šli na ceste. Po več mesecih protestov se je proti predsedniku obrnila še vojska in aprila izvedla državni udar. Omar Al Bashir je pristal v zaporu obdolžen korupcije. (Resno od vseh grozot, ki jih je napravil!? Pa ga obtožijo korupcije?)

Konec dober, vse dobro? Kje pa! Klin se s klinom izbija – Sudan ima samo novo različico diktatorja in kupe nezadovoljnih protestnikov. S to razliko, da je bil Omar Al Bashir ena oseba, ki jo je bilo potrebno odstaviti. Trenutno oblast pa sestavlja svet vojaških generalov in vsak izmed njih se želi obdržati čim bližje korita. Pa seveda, pišem o Sudanu, torej moram opozoriti tudi na vse paravojaške in islamistične milice, ki nadzorujejo svoje področje države. Torej v Sudanu ne vladajo vojaški generali, ampak kaos.

Protestniki so štiri mesece ogrožali svoja življenja z željo po demokraciji. Z vojsko so se dogovorili za tri letno obdobje tranzicije, potem pa bo državo vodila vsaj delno civilna vlada. Prav pravljično bi bilo, če bi se enkrat za spremembo nekdo odrekel nakopičeni oblasti v korist demokraciji. Namesto tega vojska vztraja, da mora del oblasti ostati v njihovih rokah. Protestniki, ki s tem niso zadovoljni so nadaljevali svoje shode in vojski je zmanjkalo potrpljenja. Četrtega junija so začeli streljati na protestnike, v izjavi za javnost pa to opisujejo kot napako.

Nasilja ne bo konec kmalu, predvsem ga ne bo konec dokler se večje države sveta ne odločijo posredovati. Velik korak bi bil, če bi ZDA spregovorile o dogajanju in uporabile svoje veze s Savdsko Arabijo, Emirati in Egiptom. Kajti te države si trenutno ne upajo posredovati, ker si nočejo podobnih uporov nakopati še pred svojim domačim pragom.

V tem času, ko se mednarodne diplomatske sile šele prebujajo, pa v Sudanu vojska pobija protestnike, strelja na zdravnike in onemogoča zdravstveno oskrbo ranjenim, da ne omenjam vseh poročanj o posilstvih žensk in otrok. Tišina se mora končati, več kot nas ve za dogajanje, več hrupa lahko ustvarimo o tem.