Vzpon islamske države (6. del): 'Urbana vojna'

Pred začetkom napada je bila tako v Ameriki kot v Iraku prisotna velika nervoza in obilo lažnih informacij, premiki vojske pa so zanetili ugibanja o namenih na eni in drugi strani. Ameriški kongres je že odobril napad na Irak, vendar z veliko mero skepse zaradi orožja za množično uničevanje (OMU), kar je že nekaj mesecev po napadu na Irak sprožilo prvo kongresno preiskavo. Toda Sadam je nekaj mesecev pred napadom pripravljal Irak na dolgotrajno sektaško in urbano vojno, ki bo Američane utrudila podobno kot vietnamska.

Sadamova megalomanija utrdi ameriško odločnost za napad

Sadam je poleg stikov s Fatahom, Hamasom in Hezbolahom želel odpreti pot še drugim organizacijam, ki bi lahko utrdile Sadamov boj proti ZDA. Že Osama bin Laden je pozval svoje člane in druge organizacije, naj Sadama pustijo pri miru. Sklenilo se je zavezništvo v smislu »sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj«, čeprav islamistične organizacije Sadama ne bi pustile živega po vojni. Sadam ni imel možnosti preživetja – Američani, islamisti, Iranci, šiiti in Kurdi so želeli njegovo smrt. Verjetno bi Sadam lahko preživel le z brezpogojno predajo Američanom še pred začetkom vojne.

Toda Sadamovi razgovori in stiki z islamističnimi organizacijami so le še utrdili prepričanje Američanov, da iraški predsednik ne le skriva OMU, ampak tudi vzpostavlja stike s terorističnimi organizacijami. Njegova lažna sporočila Arafatu, da mu bo poslal ročne raketomete z glavami OMU, so pri obveščevalnih agencijah naletela na plodna tla. Če je Sadam mislil, da se ga bodo zato ustrašili, je s takšnimi informacijami le utrjeval ameriško navdušenje za napad.

Irak je konec leta 2002 aktiviral specialne enote 222, 223, 224 in 225, ki so bile zadolžene za sprožitev OMU z več točk v Iraku. Operacijo je nadzoroval namestnik predsednika vlade Abd al Tawab al Mula Huvajš. Sadam je s tem spravil ZDA in Izrael v takšno paniko, da so skoraj predčasno začeli vojno. Kaj točno si je iraški predsednik predstavljal s to akcijo, ni jasno. Po drugi strani so se tako zunanji kot notranji opazovalci, med drugim tudi Sadamovi generali, spraševali, ali je iraški predsednik priseben. Tik pred napadom je namreč začel obiskovati vojaške instalacije in jih učil o osnovah higiene.

Napad na Izrael, rešitev za Sadama, ki ne uspe

Sadam je bil dejansko uspešen s taktiko urbanega terorizma v iraških mestih. Odločil se je za dve temeljni strategiji – prva je vsearabski napad na Izrael ob začetku ameriškega napada in smrtonosna urbana vojna, ki bo za Američane tako pogubna kot vietnamska. Bil je prepričan, da bo večinoma palestinsko prebivalstvo v Jordaniji napadlo Izrael takoj po začetku napada na Irak. Nato si je predstavljal veličasten premik sil iz Sirije in Egipta, podobno kot leta 1973 med jomkipursko vojno. Če bi vse arabske države napadle Izrael, bi morali Američani počakati z napadom na Irak in se usmeriti v pomoč Izraelu. Palestinci bi bili osvobojeni, Sadam pa junak arabskega sveta.

Sadamovo prepričanje v ta scenarij je potrdil egiptovski predsednik Mubarak, ki je ravno takrat izvajal vojaške vaje na Sinaju. Te vaje so imele podoben scenarij kot jomkipurska vojna. Potem je sirski predsednik Asad obljubil takojšnjo pomoč po palestinski vstaji v Jordaniji. Iranci so medtem do zob oborožili Hezbolah v Libanonu, Arafat pa je stopnjeval drugo intifado z množico bombnih napadov na avtobuse, restavracije in druge civilne objekte.

Toda po ameriškem napadu je bil Arafat prisiljen odstopiti položaj Mahmudu Abasu. Množica uspešnih protiterorističnih akcij Izraela, kot na primer ustavitev ladje Abu Hassan s pošiljko raket, orožja in eksploziva Palestincem, je začela dušiti palestinska teroristična gibanja. Več napadov na avtobuse in restavracije je zahtevalo na desetine izraelskih življenj, kar je sprožilo gradnjo zidu, barier in pospešenega nadzora. Ne nazadnje Mubarak nikoli ni imel namena napasti Izraela, vojaške vaje so bile le predstava za javnost. Asad je uvidel, da solo napad nima smisla, predvsem potem, ko je jordanska vojska uspešno zatrla več palestinskih in džihadističnih uporov. Le Hezbolah je povečeval število napadov na Izrael, kar je imelo za posledico izraelski vdor v Libanon leta 2006.

Urbani terorizem

Enota 999

Druga rešitev za Sadamovo preživetje je bil urbani terorizem. Sadam je verjel, da mora imeti dovolj časa za skrivanje, približno leto dni, v tem času pa bi Iračani sprožili smrtonosni urbani boj proti ZDA. Enota 999 je bila aktivirana ravno za namen terorističnega boja v mestih. Iz te enote se je kasneje velik del sunitskih borcev zaradi razočaranja, ker so bili odrezani od ameriške okupacijske oblasti, pridružil terorističnim organizacijam. Iz enote 999 je nastalo sedem bataljonov s 300 pripadniki specialnih enot. Ti so imeli imena po lokacijah postavitve, torej perzijski, savdski, turški, palestinski, opozicijski, pomorski in ameriški bataljon. Pripadniki bataljonov so bili izurjeni za teroristične napade doma in po svetu, opozicijski na primer bi v Evropi izvajal atentate na pripadnike iraške opozicije.

Sadamovi fedajini

Najbolj so k začetku krvave sektaške in verske vojne pripomogli Sadamovi fedajini. Vodil jih je diktatorjev sin Udaj, večinoma so bili pripadniki Sadamovega klana iz Tikrita. Fedajinov je bilo okoli 35.000 in so imeli nalogo obrambe do zadnjega diha, zato so jim rekli tudi enota mučenikov. Šlo je za fanatično silo, ki je sicer skrbela za atentate in mučenja ter poskrbela za utišanje nasprotnih glasov oziroma izdajalcev, kar je bil v Sadamovem besednjaku zelo širok pojem. Fedajini so postali ključna gonilna sila prihajajočih terorističnih organizacij, od Al Kaide do Islamske države v Iraku. Sadam se je dobro zavedal, da vojne proti vojski ZDA ne more dobiti. Zato je s politiko 'totalnega uničenja' Iraka upal na preživetje.

Najbolj so k začetku krvave sektaške in verske vojne pripomogli Sadamovi fedajini, ki so jim rekli tudi enota mučenikov.

Bataljoni za Bagdad

Sadamov sin Kusaj je ustanovil več bataljonov za Bagdad, ki bi sprožili končni boj za Sadamovo preživetje. Ti bataljoni so imeli 40.000 pripadnikov, večinoma iz Iraške republikanske garde. Šlo je za izjemno fanatične borce, popolnoma lojalne Sadamu, zanj so bili pripravljeni tudi umreti. Med njimi je bilo več pripadnikov specialnih enot, ki so bili vrhunsko izurjeni. Zato si lahko predstavljamo učinek takšnih borcev, potem ko se vključijo v teroristično organizacijo.

Ti borci niso poznali le taktik bojevanja, ampak vsak kamen in votlino v Iraku. Povezave z lokalnimi klani so prinesle trdno sodelovanje in zaupanje, vedeli so tudi za skrivna Sadamova skladišča orožja. Za urjenje in vodenje bataljonov za Bagdad je Kusaj postavil Abu Karmija in Abida Hamida Hamuda, ki bi morala sprožiti uničujočo gverilsko vojno proti ZDA in zalivskim državam. Gre za podoben načrt, kot ga ima v današnjih časih Iran.

Bataljoni Al Kuds

Bataljoni Al Kuds oziroma Jeruzalemski bataljoni so bili temelj iraške civilne obrambe. Ti bataljoni so predstavljali oboroženo civilno prebivalstvo, ki bo v ruševinah mest branilo vsako cesto, stavbo in jarek. Sadam je pričakoval, da so civilisti del obrambnih sil, podobno kot je to razumel Hamas med vojno v Gazi, kjer je bilo nemogoče razlikovati med vojakom in civilistom. Med temi civilisti so bili tudi otroci in ženske, ki so velikokrat izvajali samomorilske napade. Samo v Bagdadu je bilo sedem milijonov prostovoljcev v brigadah Al Kuds. Ne glede na številčnost pa se civilisti v Iraku niso množično uprli ameriški okupaciji.

Upor in kasnejši vstop v teroristične organizacije so v večini popolnili kadri iz Sadamovih fedajinov, bataljonov za Bagdad in pripadnikov enote 999. To je poleg razočaranih pripadnikov iraške vojske in policije, ki so izhajali večinoma iz sunitskih klanov in so se počutili odrezani od vseh institutov odločanja. Reakcija nekdanjih sunitskih pripadnikov varnostnih sil je bila podobna nemškim po Versajski pogodbi. ZDA bi verjetno preprečile velik del terorističnega upora, če bi podobno kot po drugi svetovni vojni vključile nekdanje Sadamove kadre v del oblastnih struktur, medtem ko bi sodile le tistim, ki so zagrešili velike zločine.

ZDA bi verjetno preprečile velik del terorističnega upora, če bi podobno kot po drugi svetovni vojni vključile nekdanje Sadamove kadre v del oblastnih struktur.

Generalštab

Generalštab za gverilsko vojno bi vodil seveda Sadam in nato sin Kusaj. Poleg so bili Sadamov bratranec Ali Hasan al Magid, Tarek Aziz, Abd al Tavab Mula Huvajš, Sadamov zet Mustafa Kamil, Sadamov brat Vatban al Tikriti, Lutajef Nusajef Gasim in sultan Hašim. Vodili so vojsko 100.000 gverilcev iz bataljonov za Bagdad, enote 999, fedajinov ter plemen Abu Naser in Tikrit. Republikanska garda je dala na voljo 5.000 pripadnikov specialnih enot, pridružile pa so se še oborožene milice stranke Baas.

Te enote so bile izurjene tudi za teroristične napade, atentate in ugrabitve. Vsi bataljoni so imeli tudi enote mučenikov, ki so bili pripravljeni na izvedbo samomorilskih napadov na ameriške enote. Pripadniki enot so kasneje tvorili velik del terorističnih organizacij v Iraku in drugod. Nezadovoljni oficirji iz Sadamovih plemen Tikrit in Abu Naser so množično začeli prehajati v Al Kaido, Al Ansar, Palestinski džihad in Islamsko državo v Iraku. Ni šlo le za občutek nepravičnosti, ampak za izgubo ponosa in statusa, družine in klana. To v arabskem svetu ogromno pomeni in ZDA so z izključitvijo Sadamovih kadrov storile smrtonosno napako. Klani, ki bi bili novi oblasti lojalni, so postali krvni sovražnik ZDA in vseh, ki so jih videli kot nasprotnike. Poleg tega so začeli verjeti podobno kot islamisti, da jim morda Bog ni bil naklonjen zaradi Sadamove pregovorne sekularnosti, čeprav je sekularnost izgubil že dve desetletji pred napadom.

Morda je bila prava pot po sledeh Boga, torej pot, ki so jo zagovarjale islamistične džihadistične organizacije. Te so bile namreč ob ameriškem napadu edine uspešne v boju proti ameriški vojski, zato so jih videli kot pot, ki ji bodo sledili. Jeza, izguba ponosa, posledična sramota pred klanom in uspeh džihadistov so Sadamove kadre porinili v naročje bin Ladna in Zarkavija. To je bilo neizmerno darilo za džihadiste, ki so dobili izurjene vojake, ki se spoznajo na taktiko in odlično poznajo teren, poleg tega pa vedo še za skrivna skladišča orožja. Rodila se je smrtonosna kombinacija, ki je Irak porinila v vrtinec sektaške vojne in zahtevala več sto tisoč življenj.

Nezadovoljni oficirji iz Sadamovih plemen Tikrit in Abu Naser so množično začeli prehajati v Al Kaido, Al Ansar, Palestinski džihad in Islamsko državo v Iraku.

Medtem v Kurdistanu ...

Ansar al Islam se je pripravljal na napad in nabiral borce od vsepovsod, kajti v tem trenutku so večino tvorili Kurdi in 'afganistanski Arabci', torej nekdanji mudžahedini iz afganistanske vojne. Opazovala sta jih CIA in iraški Muhabarat. CIA ni bila čisto prepričana, ali Muhabarat s teroristi sodeluje ali jih prav tako le opazuje. Vsekakor so vedeli, da imajo v kampu kemično orožje, saj so našli mrtve živali, na katerih so ga preizkušali. V kampu je bil tudi Zarkavi, ki je že zbiral svojo ožjo enoto za boj. Muhabarat ni natančno vedel, kaj bi, saj je Ansar al Islam sicer obljubila zavezništvo Sadamu, če ZDA napadejo Irak, toda če do napada ne bo prišlo, bi napadli Sadama.

CIA je januarja 2003 predlagala ameriški administraciji, da bi uničili celotno 'trdnjavo' Ansar al Islama v Kurdistanu. Povedali so, da bi nekaj lovcev F-16 opravilo nalogo. V administraciji so to idejo zavrnili, kajti po njihovem mnenju bi takšen napad Sadama opozoril na ameriške priprave. Verjeli so tudi, da lahko s kampom opravijo takoj ob napadu na Irak. Ali bi jim uspelo ubiti Zarkavija, če bi kamp napadli, ne vemo, zelo verjetno pa to ne bi ustavilo urbanih bojevnikov, ki so kasneje prestopili med teroristične organizacije.

Napad na Irak je ustvaril 'luna park' za teroriste, ki so imeli na voljo vse, od odličnih kadrov do orožja. Kasnejši vodja Islamske države v Iraku in Siriji al Bagdadi je že leta 2003 soustanovil teroristično organizacijo Gamaat Geš Ahl al Suna val Gamal, ki se je kasneje priključila Al Kaidi. Veliko število mladeničev je našlo svojo pot v džihadizmu, ki je ponujal avanturizem, boj v stilu Ramba, svetovno slavo in veliko žena. V primeru smrti pa večni raj v objemu devištva. Zanje je bilo to uresničitev sanj, njihove slike pa so nosili vsi, od intelektualcev, levičarjev, zaljubljenih mladenk do taksistov.

Veliko število mladeničev je našlo svojo pot v džihadizmu, ki je ponujal avanturizem, boj v stilu Ramba, svetovno slavo in veliko žena.

Napad na Irak

ZDA so že nekaj mesecev iz zraka trosile letake po iraških mestih in opozarjale prebivalstvo, naj se izogiba vojaškim in industrijskim instalacijam. ZDA so 16. marca pozvale inšpektorje Združenih narodov, naj zapustijo Irak. Napad se je začel 20. marca z bombardiranjem ciljev in 250.000 ameriškimi silami. Poleg je bilo še 45.000 britanskih, 2.000 avstralskih in 200 poljskih sil. Sadam se je motil o lastnem preživetju, enako so se motile ZDA o svoji zmagi. Zmagale so islamistične sile – teokratska republika Iran in teroristične organizacije. Vojna je sprožila sektaško nasilje ter mednarodno kariero al Zarkavija. Prišel je čas za uresničitev Zarkavijevih sanj – Islamske države v Iraku.

(D264: 37-39)