Zakaj nihče ne protestira?

Kdor je kaj spremljal burno dogajanje okrog sprejemanju koroške deželne ustave, ki bo verjetno še desetletja vplivala na življenje koroški Slovencev, je tam lahko videl jasen in odločen upor mladih.

Na balkonu v deželni hiši, kjer je prostor za goste, so ob do manjšine napadalnem nastopu svobodnjaka Josefa Lobniga, ki je trdil, da so koroški Slovenci že zdavnaj najbolj zaščitena manjšina v Evropi, nenadoma vstali in protestno zapeli slovensko pesem Valentina Polanška Sosed sosedu.

Verjemite, koroški Slovenci preklemano dobro vedo, kakšen izziv je biti Slovenec na avstrijskem Koroškem. Budno spremljajo deželno vlado in izjemno pomembno jim je, kaj in kako se sprejema. Ne le to. Svojo kulturo tudi ponosno ohranjajo. Kulturne prireditve zanje niso le zborovanje starih mam. Dober zgled so. Oni namreč natančno vedo, za kaj se borijo.

Maksimum študentskega aktivizma danes je sodelovanje v spletni peticiji. Koga brigajo plačljivi izpiti, magisteriji, varčevalni ukrepi na fakultetah, milijoni, ki v študentskih organizacijah poniknejo neznano kam …

Pa njihovi slovenski kolegi? Kdaj se je kakšen podoben upor zgodil v Sloveniji?

Saj ne pravim, da so na Koroškem edini Slovenci, pripravljeni postaviti se zase, se pa spomnim le enega sorodnega primera v Sloveniji, pa še ta se ni zgodil v parlamentu, ampak na dialogu z državljani, kjer so v nasprotovanju sporazumu TTIP evropski komisarki za trgovino protestno pele članice Ženskega pevskega zbora Kombinat.

Med mladimi še največ protestira Študentska Iskra. A ta ne šteje zares. Njim je maloštevilno zbiranje na protestih konstitutivni element delovanja, namenjen ohranjanju tovariških vezi, ne pa opozarjanju na resnične težave. Precej podobna kategorija je Rog, kjer mladi protestirajo, ker jih mečejo iz stavb, ki so jih (nezakonito) posvojili.

Morda je bil zadnji protestni shod mladih tisti, v katerem je nekaj deset ljudi branilo deportacijo sirske družine, ker so se bali, da bi se tam čez mejo v hudih vojnih razmerah utopila v potokih krvi … ali pa tisti pred leti, ko so v parlament letele granitne kocke ali ko je grozila uvedba šolnin … Verjetno pa zares pravzaprav tisti, posvečen socializmu – ob prvi zasedbi ljubljanske Filozofske fakultete. A tega je že leta in desetletja, sedaj se vsake toliko na kratko obnovi, v nostalgiji za tistimi, ki so še vedeli, kaj pomeni protestirati.

Presenečena sem bila, ko sem pred časom, na enem izmed sodobnih »protestnih« shodov srečala gospo, ki mi je opisovala zasedbo FF. Generacija, ki je leta 1971 še približno vedela, za kaj se bori, danes hodi na shode za ali proti beguncem in v podporo staršem koroških dečkov, enkrat letno se morda zberejo tudi v podporo znanosti ali delavcem. Zganejo se, če želi kdo v njihovi vasi naseliti begunce … še malo pa bodo glede na emšo lahko del Odbora 2014.

Folk ne šteka

Da bi sodobni študenti in dijaki poslušali seje državnega zbora? Ma, ne se hecat. Folk ne šteka, da so te stvari pomembne. »So what« si rečemo rečemo … Maksimum študentskega aktivizma danes je sodelovanje v spletni peticiji. Koga brigajo plačljivi izpiti, magisteriji, varčevalni ukrepi na fakultetah, milijoni, ki v študentskih organizacijah poniknejo neznano kam …

Pa če gremo širše: Zakaj nihče ne protestira proti korupciji v zdravstvu, nesposobnosti vlade, ki prav neverjetno zafrkne vse, česar se dotakne, razloge za protest bi lahko naštevala do jutra. Mi se skoraj raje lotimo zbiranja podpisov za referendum.

Potem se pa čudimo izgubi identitete, izgubljenosti, apatičnosti in razkolu. Saj ne ustvarjamo priložnosti, da bi kakšen konsenz sploh iskali. Močno nam manjka protestov. Ne zaradi protestov samih, temveč zaradi odprte kritične javne debate o premnogih problemih naše družbe, politike, medijev, Cerkve …