Zato je stavka potrebna: da skupaj ustavimo pohod skrajne levice in postavimo takšno zdravstvo, kot si ga zaslužimo

Slovensko zdravstvo je v prostem padu. V vladi imamo ljudi, ki peljejo sistem naravnost v napačno smer, in posledice čutimo tako zdravstveni delavci kot pacienti. Ker vlada namerno ignorira pozive stroke, je stavka zadnji krik sistema, ki ne zdrži več.

Pogovorimo se o tem, kaj se danes pravzaprav dogaja. Danes poteka opozorilna stavka zdravnikov, ki je uvod v zdravniško stavko, ki se obeta 15. 1. Zakaj je prišlo do te stavke? Po mnogih pogovorih in dogovorih se je vlada pred enim letom zavezala k reševanju razmer v zdravstvu. Od zdravniških plač do normativov, ki bi nam omogočili več časa za paciente. Nujno je treba izboljšati pogoje dela, da se bomo lahko več časa posvečali pacientom in manj administraciji. Urediti je treba tudi plače, ki ne morejo biti v istem košu kot mnogi neprimerljivi poklici. Ali se stavka za višje plače? Ja, za višje plače starejših zdravnikov. Nekateri pravijo, da zdravniki imajo »dovolj« visoke plače in ne rabijo višjih. Moj odgovor je tukaj preprost: plače ne dobimo zato, ker bi jo rabili, ampak ker smo si jo z delom zaslužili. Če je delo težje in bolj kompleksno, je plačilo ustrezno višje. Starejši zdravniki pa rešujejo najbolj kompleksne primere – ko imamo mladi zdravniki zahteven primer, se obrnemo nanje. Logično je, da morajo biti ustrezno nagrajeni. Še vedno pa so plačani manj, kot sem plačal za popravilo bojlerja ali za polaganje keramike v kopalnici. Ali gre torej res za previsoke plače ali so nekateri naši sodržavljani preprosto zavistni? Mimogrede, pogovarjamo se o zneskih, ki so tisočkrat manjši od nagrad, ki so si jih izplačevali v Gen-I, kjer niso ravno reševali življenj.

Čakalne vrste so daljše, odhodi se vrstijo, izgorelost osebja je vsakič bolj izrazita.

Torej vlada je obljubila, da bo uredila plače in pogoje dela v zdravstvu. V tem času vlada ni naredila praktično ničesar. Sistem je po enem letu globoko na slabšem. Čakalne vrste so daljše, odhodi se vrstijo, izgorelost osebja je vsakič bolj izrazita. Pred enim letom sem pisal o odhodih kolegov iz bolnišnic v tujino in v zasebne vode. Letos je slabše. V sistemu državnega zdravstva, kjer ima vzvode le vlada, smo zdravniki, sestre in pacienti ujetniki, ki moramo pretrpeti vsak ukrep, ki se ga nespametno spomnijo v skrajni Levici ali po novem v krogu petkovih kolesarjev. Pri tej vladi imamo zdravniki enak vpliv kot pacienti: nobenega.

Takšno stanje je nevarno, saj so razmere na urgencah nič manj kot kaotične. Zmogljivosti našega zdravstva so raztegnjene do skrajnosti še iz časa covida, od katerega se še nismo opomogli. Če prištejemo zimske okužbe dihal, starajočo se družbo, oseb brez osebnih zdravnikov, vse več odhodov zdravstvenega kadra in izgorelost preostalih, je čudež, da še stojimo. Gre za začaran krog, ki ustvarja razmere, ki odhode kadra in izgorevanje le povečujejo. Ne morem bolj glasno poudariti, da delujemo na rezervnih močeh. 

Težko gledam, kako skrajna levica zlorablja tako ranljivo skupino prebivalcev za dosego svojih ciljev. Čez trupla, dobesedno. 

Obenem pa je danes tudi Jenullova stavka kolesarjev. Sebe imenujejo »Glas ljudstva«, vendar nikakor ne gre za ljudstvo, ampak za skupinico glasnih skrajnih levičarjev, ki preko razpisov in rent živijo od vašega denarja. Jenullovi stavki so dali ime »Stavka pacientov«, ampak veste, pacienti ne stavkajo. To so isti petkovi kolesarji z istimi propadlimi idejami, ki nikjer in nikoli niso delovale, le tokrat jih skrivajo za trpljenje bolnih. Kar pacienti rabijo, je spočito in pripravljeno zdravstveno osebje, da jim pomaga do zdravja. Težko gledam, kako skrajna levica zlorablja tako ranljivo skupino prebivalcev za dosego svojih ciljev. Čez trupla, dobesedno.

Krivda je tudi na strani medijev, ki se na te neodgovorne ljudi sploh odzivajo. Jaša Jenull je človek, ki se na zdravstvo ne spozna. Se ne spozna prav nič. Pika! Kar predlaga, je pot naravnost nazaj v Sovjetsko zvezo – če ne gre zlepa, pa zgrda. Kako je možno, da ga mediji predvajajo, in še bolj bizarno – kako je možno, da ga ministrica za zdravstvo sprejme na sestanek, predstavnike zdravnikov pa ignorira?!

Kakšna je rešitev za slovensko zdravstvo? Razumem, da vlada nima kompasa. Ne ve, kako bi reševala zdravstvo. Gre za preveč kompleksen sistem, da bi se ga vodilo z ministrstva. Potrebna bi bila decentralizacija zdravstvenih ustanov in zavarovalnic, a na ministrstvu vse bolj centralizirajo: radi bi odločali o vsaki malenkosti, potem pa bi delili navodila zdravstvenim ustanovam. To je preživet jugoslovanski sistem. Človek raste in se razvija takrat, ko odloča zase. Ko drugi odločajo namesto njega, postane odvisen od »navodil«, osebna odgovornost kopni, elan za željo po napredku ob množici navodil pa zamre. V primeru zdravstva je decentralizacija nujna ravno zato, ker vsaka ambulanta oz. bolnišnica zase najboljše ve, kaj lahko in česa ne more narediti ter po kakšni ceni lahko ponudi neko storitev. Prosto naj konkurirajo zavarovalnice, bolnišnice in zdravstvene ustanove – naj tekmujejo v tem, kdo boljše poskrbi za pacienta, in ne v tem, kdo se bolj prikupi trenutnemu ministru za dodatna sredstva. Vlada ne zmore upravljati vsake ambulante, zato mora upravljanje prepustiti tistim, ki so blizu pacienta in se mu lahko prilagodijo. 

Vlada ne zmore upravljati vsake ambulante, zato mora upravljanje prepustiti tistim, ki so blizu pacienta in se mu lahko prilagodijo.  

Če o vsem tem odloča minister, se ljudje pasiviziramo – polenimo. Avtoritarne oblasti imajo rade pasivizirane ljudi, ker se jim ne upirajo. Zato je stavka potrebna: da skupaj ustavimo pohod skrajne levice in postavimo takšno zdravstvo, kot si ga zaslužimo.

Sicer pa, v času stavke so zdravstvene storitve omejene, vendar v takšnem obsegu, da ne bo poslabšanja zdravja ljudi. Kot vedno rečem pacientu, velja tudi danes: Če nas rabite, smo tu.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike