Ženske in volitve

Nedavno smo spremljali ene najpomembnejših svetovnih volitev. Ob tem smo razmišljali in se spraševali o marsičem. Recimo o tem, kako da je možen takšen nivo komunikacije, o poniževalnem odnosu enega od kandidatov do žensk.

Tudi o tem, da je družbeno bolj nesprejemljivo biti prevarana ženska kot pa moški, ki je prevaral. In predvsem o tem, da je vse skupaj šlo tako daleč, da v znak odpora proti političnim elitam ljudstvo podpre in izbere verjetno najbolj nenavadnega kandidata v moderni zgodovini.

Nikakor pa se nismo spraševali o ženski volilni pravici. Ker je normalna in samoumevna. Vendar pa vedno ni bilo tako.

Malo zgodovine ali žena naj bo doma…

Splošna volilna pravica (tudi moških) je razmeroma nov pojav v zgodovini. Dolgo je bila omejena na moške in to nikakor ne na vse. V zibelki demokracije, antični Grčiji, so smeli voliti le svobodni (in premožni) moški, kar je bilo ca. pet odstotkov prebivalstva.

Ženske zahodne civilizacije so volilno pravico dobile večinoma šele v prvi polovici dvajsetega stoletja in to nikakor ne zlahka. V različnih delih sveta so si dolga leta na vse načine prizadevale za enakopravnost na tem področju. Le redkokje je šlo miroljubno in zlahka. Velik odpor moških in delno tudi žensk, priča o vlogi, ki je ženskam pripadala, še ne stoletje nazaj.

Najbolj znane, sufražetke, so v angleško govorečem prostoru orale ledino na tem področju. Če pogledamo na aktivni boj, ki je trajal več desetletij, lahko rečemo, da so si morale ženske vzgojiti novo generacijo moških, ki so bili bolj odprtih misli.

Ko beremo argumente (glej sliko) nasprotnikov sufražetk, se nam zdijo z današnjega vidika smešne in neumne. Nobena oseba v politiki zahodne civilizacije jih danes ne bi upala izreči. No, razen morda novega ameriškega predsednika (sarcasem on).

Slovenka, svobodna si in prvič boš volila (NAS!)…

V Avstro-ogrski monarhiji so (različno po obdobjih in tudi območjih) volili predvsem izobraženci, posestniki in veleposestniki oz. davkoplačevalci (ne nujno pravilno, a tudi ne brez smisla) in med njimi so bile tudi  ženske. Po prvi svetovni vojni je bila uvedena splošna volilna pravica na občinski ravni (tudi za ženske). Vendar so liberalci iz Beograda za ženske to pravico ukinili že po letu dni.

Torej so v Sloveniji oz. takratni Jugoslaviji ženske dobile splošno volilno pravico šele leta 1945. Žal le na papirju. Enostrankarski sistem pač ni puščal kaj veliko izbire. Spomnimo se na nagajivo Ježkovo pesem, ki skriva v sebi bridko resnico življenja v socializmu.

Komunizem je žensko sicer spustil od doma, a ne daleč. Le v tovarno in ji naložil dvojno breme. Tako lahko brez sarkazma (in z grenkobo v srcu) zapišemo, da smo Slovenke (in Slovenci po 45-letni prekinitvi) pravico do svobode izbire na volitvah dobili šele leta 1990.

Danes…

Prehodili smo  dolgo pot. V današnjem času je na Zahodu volilna pravica žensk samoumevna. In to celo tako zelo, da je žensko vprašanje na odrinjeno na stran. Očitno se sodobne ženske ne čutijo več zapostavljene, neenakopravne in zatirane, vsaj ne tako zelo, da bi množično podprle tovarišico, zgolj zato, ker je njihovega spola in ker govori o pravicah. Očitno pa bo za žensko predsednico ZDA potrebno počakati še kakšno desetletje in predvsem na drugo žensko.

Ne glede na to kaj si mislimo o Trumpu ali Clintonovi, pa so bile preroške besede Michelle Obama: »Vsako jutro se zbudim v hiši, ki so jo zgradili sužnji. In opazujem svoji hčerki, dve čudoviti, inteligentni temnopolti dekleti, kako se igrata s svojima psičkoma na zelenici pred Belo hišo. Zaradi Hillary Clinton se mojima hčerama in vsem našim sinovom in hčeram zdi samoumevno, da je ženska lahko predsednica ZDA…«

To ni majhna stvar in upajmo, da »predsednik v prihajanju« svojega poniževalnega odnosa do žensk iz volilne kampanje, ne bo prenesel v svoje predsedovanje in da ženskam ne bo žal za njihov volilni izbor.

Njegova žena je rekla, da ga takšnega ne pozna in ne bi bilo prvič v zgodovini, da je prava ženska spremenila in omehčala še tako trdo moško srce.