Zgodbe legendarnih mojstraniških veveric: »Poklicali so nas iz Ljubljane, naj se v tajnosti povzpnemo na vrh Triglava in zavihtimo slovensko zastavo«

Intervju: Janez Dovžan in Klavdij Mlekuž, vrhunska alpinista, gorska reševalca ter člana legendarne skupine Mojstranške veverice

S podvigi smo začeli doma v 60. letih, ko je bilo treba opraviti tudi kakšno slovensko smer čez Triglavsko steno, z leve strani so namreč obstajale samo Bavarska smer, Nemška smer, Prusik-Szalayeva smer. – Leta 1965, pri komaj 22 letih, sem bil že med kandidati za drugo himalajsko odpravo, ampak sem moral v JLA. Ko sem se vrnil, sem na vso moč, z vso dušo začel plezati. – Kjerkoli se je zgodila nesreča, smo bili mi tisti, ki smo reševali, kmalu smo postali zadolženi za celotno Gornjesavsko dolino. – V Treh Cimah smo kot zadnjega preplezali raz Cortinskih veveric, 45-metrski previs. To je bila češnja na torti.

Kako se je vaša zgodba sploh začela? Bili ste najstniki, ko ste skupaj začeli plezati v lokalnem mojstranškem alpinističnem odseku, kajne?

Janez Dovžan: Boljši odgovor bo lahko dal Klavdij (Mlekuž), ker je skupina štirih, torej Klavdij z Jankom Ažmanom, Janezom Brojanom in Zvonetom Koflerjem, ki ga prav tako ni več, začela s plezanjem nekje v poznih 60. letih. Midva s pokojnim Mihom (Smolejem) sva začela kasneje … (smeh)

Klavdij Mlekuž: Prvi vzpon v hribe pri mojstranškem alpinističnem odseku smo izvedli že leta 1960. Bili smo praktično najstniki, 18-letniki. Prva skupina alpinistov, s katerimi sem začel plezati, so bili uveljavljeni alpinisti: Zvone Hrastar, Rado Košir, Pavel Peternelj, Edi Borjančič … V Vratih je bil vsako leto alpinistični tabor, ki ga je vodil Joža Čop, vodili so ga znani alpinisti iz Ljubljane. Takrat smo v Vratih vedno imelo na razpolago kakšnega plezalca, alpinista, ki je nas mlade popeljal v Triglavsko steno. S Tinetom Miheličem sem začel plezati prve težke smeri v steni, Bavarsko smer, Skalaško smer … V Stenarju sva splezala prvo »šestico«, leta 1962, Kočevarjevo smer v vzhodni steni Stenarja. Fantje smo začeli z vedno težjimi smermi, z Radetom Koširjem sva že leta 1962 preplezala Čopov steber, kar je bil v tistih časih kar velik uspeh.

Čopov steber še danes velja za eno od slovenskih alpinističnih klasik, kajne?

Klavdij Mlekuž: Res, karizmatična smer, bi rekel.

Zakaj je tako posebna?

Janez Dovžan: Zato, ker je pri nas zelo znana zgodba Jožeta Čopa in Pavle Jesih. Po vojni, leta 1947, je Čop v navezi s Pavlo poskušal preplezati to smer. Prvič. Čopov steber je steber sredi Triglavske stene, naravnost, srednji steber je zelo strm, na desni strani stoji Sfinga, ki jo vsi poznamo, na levi strani, kjer se stena odpre kot amfiteater, so lažje smeri, na to drugo stran pa težje. Takrat je bilo to pogumno dejanje, stena je v zgornjem delu skoraj previsna. Je bilo treba tudi kakšno slovensko smer čez steno opraviti. Čez steno se namreč razprostirajo z leve strani Bavarska smer, Nemška smer, Prusik-Szalayeva smer … Slovenske takrat ni bilo. To je bilo dejanje, ki je dalo vedeti, da smo doma, v Sloveniji. Zato je bila ta preplezana smer Jožeta Čopa, poleg same težavnosti, za slovenski alpinizem tako pomembna. Dobili smo Slovensko smer.

Kako se je začelo vaše tesnejše sodelovanje, prijateljevanje; ne nazadnje, kako pridemo do imena Mojstranške veverice?

Klavdij Mlekuž: Vsaka generacija je imela svojo skupino, nekateri so ostali, drugi so nehali plezati, pa smo vedno koga novega dodali. Za mano sta prišla Zvone Kofler, Janko Ažman, nato Janez Brojan, on je bil mlad, najmlajši v naši generaciji. Z očetom je zgodaj začel plezati, imel je komaj deset let, ko je šel v Slovensko smer. Jaz sem bil leta 1965 že kandidat za drugo himalajsko odpravo, star sem bil komaj 22 let, ampak nisem mogel iti, ker sem moral v vojsko. JLA ni bilo mogoče prestaviti. Ko sem se vrnil, sem na vso moč, z vso dušo začel plezati. Leta 1967 sem bil določen za ekspedicijo na Kavkaz, sedem nas je bilo, Anton Sazonov - Tonač je bil vodja odprave. Spomnim se, da so bili takrat neki konflikti z Rusijo. Nismo šli v Kavkaz, Aleš Kunavar pa je rekel, zdaj pa greste v Vališke Alpe, boste v okolici Zermatta naredili prečenje vseh teh vrhov, tam je 28 štiritisočakov.

Kdo pa je takrat financiral te ekspedicije?

Klavdij Mlekuž: Takrat je to delno financirala Planinska zveza Slovenije, drugače si nismo mogli tega privoščiti, bili smo reveži. V Zermattu sva šla s Tonačem še naprej v Chamonix, da še v tamkajšnjih vrhovih preplezava nekaj smeri in stebrov. Jeseni 1967 sem se vrnil domov, ko so Zvone, Janko in Janez doma že preplezali čuda zahtevnih smeri. Takoj sem imel tudi sam novo idejo za smer v severovzhodni steni Stenarja, danes znano kot našo »Mojstranško direttissimo«. Z Zvonetom sva na to prvenstveno smer splezala še isto jesen. Potem pa je naslednje leto, ker sem vedel, da imam doma dobro ekipo, nastopil čas, da skupaj preplezamo Walkerjev steber, takrat je bil to eden od zadnjih treh problemov Zahodnih Alp, govorimo o gorah Matterhorn, Eiger in Grandes Jorrasses. Vsi slovenski alpinisti smo štartali na ta cilj.

Pravite veliki problemi Alp. Ali to pomeni, da so bili nepreplezani ali da jih je bilo tako težko preplezati?

Klavdij Mlekuž: Takrat so bili še nepreplezani. Vse to so bile težke stene, Eiger je bil objektivno najtežji med njimi, ker se tam tudi vreme tako hitro spreminja, da zdaj sije sonce, zdaj pada sneg.

Govorimo seveda o severni steni Eigerja, največjem severnem pobočju v Alpah …

Klavdij Mlekuž: Res je, najprej so splezali na Matterhorn, brata Schmid, leta 1931. Leta 1936 sta na olimpijadi v Münchnu od Hitlerja dobila zlato medaljo za plezanje, to je bila velika reč.

Kdaj postanejo slovenske gore premajhne? Ko zremo v Martuljško skupino, severno steno Triglava, so to zelo mogočne gore. Zakaj postanejo premajhne?

Janez Dovžan: Gore, ki ste jih zdaj našteli, nikoli ne postanejo premajhne (smeh). Ker so naše gore. So ene najmogočnejših, zlasti Triglavska stena je ena najmogočnejših v Julijskih Alpah, prav tako stena Špika. Te smeri so zahtevne in se lahko zlahka kosajo z avstrijskimi stenami, seveda pa je razlika v tem, da se v Zahodnih Alpah tem težavnostim priključi še led, tako da so tiste smeri, zlasti pozimi, nekoliko drugačne. Tako da smo samo razširjali obzorja. Normalno je bilo, da se takoj, ko čutiš, da si sposoben, začneš ozirati naokrog. Zato so te štiri veverice, ko sva z Mihom Smolejem prihajala nekaj let za njimi v aktivno plezanje in reševanje, dajale zgled. Vsi smo že kot mladi fantje postali gorski reševalci pri naši lokalni postaji v Mojstrani.

Klavdij Mlekuž: Ko smo prišli zraven kot reševalci, smo bili praktično priklopljeni, ni bilo več debate, ali bomo šli reševat ali ne. Vzeli so nas zraven, morali smo opraviti osnovne vaje, prve tečaje sem naredil pod Storžičem že leta 1961, pod Okrešljem sem bil cel teden, to je bil takrat eden najtežjih tečajev gorskih reševalcev pri nas. Navsezgodaj zjutraj smo vadili, kako prenesti ponesrečence iz stene do doma na Okrešlju. Vedeli smo, da če plezamo, lahko pride do poškodb in nas bo moral nekdo reševati, priti po nas v hribe. Zato smo se izurili v reševanju kar sami.

Triglavska stena je ena najmogočnejših v Julijskih Alpah, prav tako stena Špika. Te smeri so zahtevne in se lahko zlahka kosajo z avstrijskimi.

Vedeli smo, da če plezamo, lahko pride do poškodb in nas bo moral nekdo reševati. Zato smo se izurili v reševanju kar sami.

Pred vami je bila najbližja reševalna postaja na Jesenicah. Kdaj je postala potreba po mojstranški postaji dovolj velika?

Klavdij Mlekuž: Mi smo imeli najtežje stene v Sloveniji. Poleg tega že takrat v Gornjesavski dolini ni bilo alpinistov, ne v Ratečah ne Kranjski Gori. Kjerkoli se je zgodila nesreča, v Špiku, recimo, smo bili mi tisti, ki smo reševali. Kdo je že prišel pod vrh, ampak mi smo bili tisti, ki smo šli v steno. Kmalu smo postali zadolženi za celotno dolino.

Kako je to reševanje izgledalo, takrat niste imeli pomoči helikopterjev?

Janez Dovžan: Ne, to je bilo vse s pomočjo drug drugega. Celo akcijo je bilo treba speljati tako, da ni bilo še bolj tvegano, da niso nastajale nove nesreče. V stenah so morali biti alpinisti izkušeni, nemogoče je bilo paziti na prijatelja zraven v steni, fokusirani smo bili na ponesrečenca. Najmanjše število reševalcev v steni je bilo od osem do deset. To pomeni, da je bilo treba priti do ponesrečenca sredi stene, vse skupaj utrditi, narediti sidrišča, pripraviti spuščanje, odvisno od poškodbe, ponavadi je šlo za spuščanje navzdol. Varneje in hitreje. Včasih pa ga je bilo treba potegniti tudi nekaj sto metrov navzgor. Helikopterji rešujejo še danes v vremenu, ki je primerno. Zdaj so tudi nočna reševanja že možna, so pa redka. V slabem vremenu, megli in vetru, se s helikopterjem ne da reševati. Da je bilo reševanje v naših časih takrat bolj tvegano, je napačna beseda. Ko je ponesrečenec v steni, pa ne smeš odnehati, zato je tveganje veliko, ‘do roba’.

Torej se reševanje do danes niti ni tako zelo spremenilo?

Janez Dovžan: Saj se tudi ne more, vidite, da se dogajajo tudi helikopterske nesreče.

Klavdij Mlekuž: Danes, tudi če imamo helikopter, moramo v primeru noči ali nevihte peš v steno. Zato mora biti na postaji usposobljeno moštvo, ki se je pripravljeno odpraviti v akcijo v kakršnihkoli razmerah. Mi smo večkrat sredi noči iz Triglavske stene spuščali ljudi navzdol, nismo odnehali. Ponoči je padal dež, človek je bil vseeno živ prenesen v dolino. Smo pa reševalci drug drugemu zaupali, točno smo vedeli, kdo te ima na vrvi, kdo te drži in da te ne bo spustil. Ker smo se poznali med seboj. Ker smo bili izurjeni, saj smo skupaj splezali vse te težke smeri. S tujim človekom prvič v steni pač ne veš, kakšne izkušnje ima.

Tudi če imamo helikopter, moramo v primeru noči ali nevihte peš v steno. Zato mora biti na postaji usposobljeno moštvo, ki se je pripravljeno odpraviti v akcijo v kakršnihkoli razmerah.

Ja, poznali ste se med seboj, bili ste Mojstranške veverice. Vaše ime – kdaj, kako, zakaj?

Klavdij Mlekuž: Nastali smo takrat, ko smo se prvič odpravili plezat v Dolomite, pod Tre Cime, leta 1968. Takrat sicer nismo imeli avtomobilov kot danes, prosili smo prijatelje, da so nas odpeljali do tja. Tam so nas pustili cel teden in nas potem prišli iskat. Plezali smo severne stene, njihovi previsi so še danes za turiste izjemno interesantni. Tudi Janez (Dovžan) je bil takrat že z nami, čeprav se uradno še ni imenoval veverica, pa bom povedal, zakaj. Pet Janezov in jaz (smeh) smo bili zbrani na kupu. Tudi Zvoneta in Jankota smo namreč klicali Janez, pa pokojni Hrovat, kasneje snemalec na RTV. Skupaj sva bila v vojski, zato sem ga vzel s seboj, da je fotografiral. Splezali smo nekaj težkih smeri v severni steni velike Cime. Super direttisimo, direktno po severni steni, čez previs, 200 metrov naravnost navzgor. Plezali smo še Dibonov raz po levi, pa še nekatere druge. Skoraj vsak dan druga smer. To so dolge zgodbe (smeh). Plezali smo brez pasov, imeli smo vrvi okoli pasov in viseli dva dni v steni; z bivakiranjem v steni je bila izvedena vsaka taka težka smer. Tako so nas bolele ledvice, da smo rekli, da ne gremo več nikamor. Ah, kje, naslednji dan smo bili že spet v steni. Kot zadnjega smo preplezali raz Cortinskih veveric, 45-metrski previs. To je bila češnja na torti. Ko smo se vračali proti domu, španciramo, vidimo pisarno Cortinskih veveric, obešen je bil njihov znamenit pulover, na levem rokavu so imeli veverico. Smo rekli, to si bomo tudi mi naredili in sestavili tako skupino. Nismo mislili uradno, bolj spontano je bilo vse skupaj.

Pravite, da Janeza Dovžana še niste takoj sprejeli medse.

Klavdij Mlekuž: Bil je tak dogovor, da je treba splezati nekaj težkih smeri, da si postal član. Takrat smo bili samo štirje. Super dve težki smeri v tujini, dve ali več pa doma. Tisti, ki bo to opravil, bo postal veverica, tako smo se formalno dogovorili. Janez je kriterij izpolnil na začetku 70. let, ko sta z Mihom (Smolejem) odšla v steno Kapitana (El Capitan) v (nacionalnem parku) Yosemite (v Kaliforniji). Bila sta prva Slovenca, ki sta jo preplezala.

To je bilo, če se ne motim, davnega leta 1973, ko ste osvojili »Kapitana«?

Janez Dovžan: Ja, pred 52 leti.

Danes je o tej steni posnet znamenit dokumentarni film Free Solo. Ste ga pogledali?

Janez Dovžan: Noro, noro. Takrat so bile preplezane le nekatere smeri, Royal Robbins, Chuck Pratt, Tom Frost (prvi vzpon 1961), stare so bile komaj nekaj let. Splezana je bila tudi ta znamenita smer »Nos« (Nose), čez direktni nos El Capitana. Gre za stik dveh sten, južne in zahodne. Takrat je bila naša ‘luštkana’ skupinica šestih alpinistov, dva iz Kranja, tudi Nejc Zaplotnik je bil zraven, Janez Gradišar iz Kranja, dva Tržičana, Janez Lončar in Dušan Srečnik. Odpravo smo organizirali s pomočjo naši rojakov v San Franciscu, v Palu Altu. Trije profesorji so nam pomagali, iz Berkeleyja in Stanforda. Fantastično, že to, da smo videli Silicijevo dolino in te univerze, Franc Rode je bil pri Hewlett-Packardu glavni inženir za razvoj. Videli smo njihovo tovarno. Že to je bilo fantastično, kaj šele stena (smeh). V tistih časih je komaj ena naveza na teden splezala čez steno. Bilo je deset smeri, danes je tam sto smeri, milijon obiskovalcev, Yosemite pa ostaja zaprt in je eden najstarejših zaščitenih parkov, leta 1964 ga je Abraham Lincoln zaščitil. Half-Dome ostaja simbol Kalifornije. Naša odprava je bila prva slovenska. V ZDA je bila oprema modernejša. Zabijalo se je kline v steno, s seboj smo imeli opremo za eno ekipo, dve osebi, v steni smo bili več dni. Zdaj pa to splezajo prosto v nekaj urah in posnamejo film. Alex Honnold, Free Solo, fantastičen film. No, pa tudi naša Martina Čufar je leta 2010 splezala tam nekaj težkih smeri na moderen način, s prijatelji in brez zabijanja klinov, v plezalkah. Mi smo bili v normalnih čevljih, razlika je očitna (smeh).

Marsikdo ne ve, da ko se je leta 1991 ob razglasitvi samostojne države na Trgu republike vrtel posnetek z vrha Triglava, z zastavo in baklami, ste bili to vi, Mojstranške veverice. To je bil vaš vzpon in vaš posnetek. Kako je do tega prišlo?

Klavdij Mlekuž: Naša veverica, Janez Brojan, je takrat dobil ‘komando’ iz Ljubljane, poklicali so ga s TV Slovenija, da bi posneli z vrha Triglava vzpon z zastavo za razglasitev samostojnosti … Organiziral je razvitje zastave, bil je dober organizator, še danes je, pri GRS vedno sodeluje. Bili smo sestav alpskega voda, vse veverice so bile zraven, pa fantje s sosednjih reševalnih postaj, 23 nas je bilo. Čakali smo vreme, kdaj bomo to lahko posneli. S helikopterjem so nas prepeljali do Kredarice 12. junija. Smuči smo vzeli s seboj, na Triglavu je bilo ogromno snega, stolpa se ni videlo, tri metre snega je bilo nad njim. Bilo je tajno. Naj ne govorimo preveč, da ne bo kdo priletel in nas ustavil. Vedeli pa smo, za kaj gre – da bomo razvili slovensko zastavo. Bil je čudovit večer, jasen. Prenočili smo na Kredarici, naslednji dan pa odsmučali v dolino Kot. Nisem mogel verjeti, da je bilo 12. junija toliko snega na vrhu. To je zgodba za vse čase.

Janez Dovžan: Poleg teh bakel in luči večera ... ko je sonce zahajalo, je Triglav vrgel senco po celi naši domovini. V zraku je bilo nekaj posebnega, čarobnega.

(D188: 36-39)