Žiga Turk, Siol.net: Burkini na portoroški plaži

Argumenti za prepoved burkinija so bili ob njegovi pojavi in prepovedi izjemno patetični, opozarja Žiga Turk v komentarju na Siol.net. 

Nekateri so rekli, da je prepoved smiselna iz higienskih razlogov, drugi, da gre za varnostno tveganje. Veliko je bilo sočutja do muslimanskih deklet in žena, ki naj bi v vročem soncu trpele oblečene, trkali so tudi na ekonomske argumente, češ, da burkiniji škodijo turizmu, saj strašijo turiste.

Žiga Turk tako izpostavi edini argument, ki ob prepovedi burkinija zdrži: če si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan, če si kje drugje, živi, kot živijo tam. Tega se Evropejci držijo, ko pridejo v tuje dežele. V Iranu se turistke pokrijejo z ruto. V Savdski Arabiji zahodni poslovneži ne popivajo na ulici.

Če je z burkinijem kaj narobe, je to, da ne spada v ta prostor. Tako kot na primer korci ne spadajo na gorenjsko hišo, skodle pa ne na primorsko, kot je v teh krajih dela prost dan nedelja, ne petek. Težava je, da so burkiniji simbol kulture, ki po prepričanju mnogih prinaša konflikte in nasilje.

Tisti z občutkom za pripadnost svoji kulturi in tisti, ki so konservativno previdni v zvezi s spremembami, pravijo nekako tako: naše vrednote, naša kultura, naše navade so podlaga našega uspeha, relativno uspešnega gospodarstva in dobrega življenja tu pri nas, zaradi česar so naši kraji tako privlačni za priseljence. In priseljenci so dobrodošli, če sprejmejo našo kulturo v dovolj veliki meri, da je ne spodkopavajo, piše Žiga Turk v Komentarju na Siol.net.