Vlada razglasila leto 2027 za leto duhovnika Jakoba Aljaža

Ob stoletnici smrti duhovnika, skladatelja in narodnega buditelja Jakoba Aljaža je vlada leto 2027 razglasila za njegovo spominsko leto. Ministrstvo za kulturo načrtuje sodelovanje kulturnih ustanov in organizacij Slovencev po svetu.

Vlada Republike Slovenije je 5. novembra 2026 na pobudo Občine Medvode razglasila leto 2027 za leto Jakoba Aljaža. Ob stoletnici njegove smrti želi širši javnosti približati življenje duhovnika, ki je pomembno zaznamoval slovensko planinstvo in kulturno življenje. Aljaž je najbolj znan po stolpu na Triglavu, njegovo delo pa je segalo tudi na področja glasbe, izobraževanja in utrjevanja slovenske narodne zavesti.

Spominsko leto bo povezalo kulturne ustanove in Slovence po svetu

Priprave na Aljaževo leto so se že začele. Ministrstvo za kulturo je javne zavode, javni sklad in javni agenciji s področja kulture pozvalo, naj v svoje programe za leto 2027 vključijo dejavnosti, povezane z njegovim življenjem. K sodelovanju namerava povabiti tudi druga ministrstva, izobraževalne in raziskovalne ustanove ter organizacije Slovencev po svetu.

Vlada je razglasitev potrdila na 18. redni seji. Spominsko leto naj bi poleg kulture povezalo še izobraževanje, planinstvo, šport, turizem in varstvo kulturne dediščine. V Medvodah so odločitev sprejeli z zadovoljstvom. Tam 6. julija, na Aljažev rojstni dan, praznujejo občinski praznik, Aljaž pa je tudi občinski zavetnik. Občina je napovedala sodelovanje z lokalnimi zavodi in nevladnimi organizacijami. Svoje predloge za dogodke bodo lahko prispevali tudi občani.

Podroben program še ni predstavljen. Ministrstvo prav tako ni navedlo skupnega zneska, namenjenega izvedbi spominskega leta, niti datuma osrednje državne slovesnosti.

Četrtega maja 2027 bo minilo natanko sto let od Aljaževe smrti. Predvideno sodelovanje slovenskih organizacij v tujini odpira možnost, da bodo spominski dogodki segli tudi zunaj državnih meja.

Od otroštva pod Šmarno goro do župnije na Dovjem

Na Dovje je Jakob Aljaž prišel leta 1889. Kot župnik je skrbel za vernike, sprejemal planince in sodeloval pri dejavnostih, ki so segale prek njegovih župnijskih obveznosti. V tem kraju je ostal do konca življenja.

Rodil se je 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro. Njegova starša sta bila Anton Aljaž in Elizabeta, rojena Jarc. Bil je šesti izmed desetih otrok, domačiji pa so po domače rekli pri Bačniku. Že zgodaj je pokazal nadarjenost. Pri nadaljnjem izobraževanju ga je podpiral materin sorodnik, stolni kanonik Jurij Zavašnik.

Prve šolske klopi je obiskoval v Smledniku. Leta 1855 je šolanje nadaljeval v Ljubljani, najprej na normalki, pozneje na klasični gimnaziji. Zanimali so ga jeziki, glasba pa ga je spremljala že v mladosti. Pel je v kvartetu, v zadnjem gimnazijskem razredu pa vodil dijaški pevski zbor. Po končani gimnaziji je leta 1866 odšel na Dunaj, kjer je študiral latinščino, grščino in staroslovanski jezik. Po enem letu se je odločil za duhovniški poklic, se vrnil v Ljubljano in vstopil v bogoslovje. Leta 1871 je bil posvečen v duhovnika.

Prvo kaplansko službo je opravljal v Tržiču. Poleg poučevanja verouka je vodil zbor čevljarskih pomočnikov, pozneje pa še meščanski pevski zbor. Leta 1880 je postal župnik na Srednji Dobravi pri Kropi, kjer se je pridružil prizadevanjem za prenovo cerkvene glasbe. Podpiral je skladatelja Antona Foersterja in pri nakupu novih orgel prispeval tudi svoj denar.

Prav v teh letih so ga vse bolj privlačile gore. Leta 1887 se je prvič povzpel na Triglav.

Dve leti pozneje je prevzel župnijo na Dovjem. Med letoma 1889 in 1891 je opravljal tudi delo šolskega nadzornika za radovljiški okraj, pri čemer se je posebej zavzemal za poučevanje petja. Aljaž je živel v času ostrih političnih in svetovnonazorskih nasprotij. Zagovarjal je narodno slogo in kulturno sodelovanje med različno mislečimi Slovenci. Spoštoval je pesnika Simona Gregorčiča, naklonjen pa je bil tudi ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju.

Ko so se politični spori zaostrili in začeli vplivati tudi na odnos do Katoliške cerkve, se je postopoma oddaljil od neposrednega političnega delovanja. Več pozornosti je namenil duhovništvu, kulturi in planinstvu.

Za en goldinar kupil zemljišče na vrhu Triglava

Šest nosačev je približno teden dni na vrh Triglava prinašalo kovinske dele, težke od 15 do 20 kilogramov. Sedmega avgusta 1895 so jih kleparski mojster Anton Belec in njegovi štirje pomočniki sestavili v petih urah. Tako je o gradnji poročal že Planinski vestnik avgusta 1895.

Za postavitvijo stolpa je stal Jakob Aljaž, ki je nekaj mesecev prej, 15. aprila, od občin Dovje in Mojstrana za en goldinar kupil zemljišče na vrhu gore. Na njem je želel postaviti majhno zavetišče, kamor bi se planinci lahko zatekli pred slabim vremenom. Načrt je narisal sam, izdelavo pa zaupal Belcu iz Šentvida pri Ljubljani. Ta je njegovo zamisel dopolnil in pripravil kovinsko konstrukcijo.

V tedanjem času so imele v Julijskih Alpah velik vpliv nemško govoreče planinske organizacije. Gradile so koče, urejale poti in postavljale oznake v nemščini. Slovenski planinci so si medtem prizadevali za lastne postojanke in večjo navzočnost slovenskega jezika v gorah.

Za postavitvijo stolpa je stal Jakob Aljaž, ki je nekaj mesecev prej, 15. aprila, od občin Dovje in Mojstrana za en goldinar kupil zemljišče na vrhu gore.

Leta 1893 je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. Aljaž je bil leta 1895 med ustanovnimi člani njegove radovljiške podružnice. Stolp je bil slovesno odprt in blagoslovljen 22. avgusta. Aljaž ga je skupaj z zemljiščem pozneje podaril Slovenskemu planinskemu društvu.

Gradnja ni minila brez nasprotovanj. Del nemških planinskih krogov ji je ostro nasprotoval, pojavili pa so se tudi pravni zapleti. Med očitki je bila domnevna poškodba triangulacijske točke na vrhu gore. Preiskava tega ni potrdila in stolp je ostal.

Sprva je bil namenjen zavetju planincev. Sčasoma je majhna kovinska konstrukcija postala eden najbolj prepoznavnih simbolov slovenskega naroda.

Koče, poti in zavetišča pod Triglavom

Marca 1909 je snežni plaz z Dolkove špice porušil Aljažev dom v dolini Vrata. Dom je stal komaj pet let. Aljaž se kljub temu ni odpovedal načrtom. Organiziral je gradnjo novega doma na varnejšem mestu, ki so ga odprli julija 1910.

V dolini Vrata so sicer že leta 1896 postavili prvo Aljaževo kočo. Zaradi vse večjega števila obiskovalcev je postala premajhna, zato so leta 1904 zgradili večji dom. Med njegovimi pomembnejšimi projekti je bila tudi Triglavska koča na Kredarici. K odločitvi za njeno gradnjo je prispevalo neprijetno doživetje v nemški Dežmanovi koči. Aljaž je v svojih spominih opisal, da mu je oskrbnik ob prenočevanju povedal, da imajo pri nastanitvi prednost nemški obiskovalci. Dogodek ga je spodbudil k prizadevanjem za slovensko kočo.

Z izbiro prostora je povezana zanimiva zgodba. Med vračanjem s Triglava je po lastnih besedah opazoval dva gamsa, ki sta tekla čez Kredarico. Območje se mu je zdelo primerno za novo planinsko postojanko.

Septembra 1895 so v imenu Slovenskega planinskega društva kupili zemljišče. Sledila je zahtevna gradnja. Približno trideset delavcev je s pomočjo vrvi na goro vleklo les in drug gradbeni material.

Kočo so slovesno odprli 10. avgusta 1896. Ob tej priložnosti se je na Triglav povzpelo sedemdeset planincev. Kredarica je kmalu postala pomembno izhodišče za obisk najvišjega slovenskega vrha. Aljaž je sodeloval tudi pri urejanju Staničevega zavetišča, zavarovanju poti čez Mali Triglav in nastanku Tominškove poti iz Vrat. Leta 1897 je na Kredarici dal postaviti še kapelico Lurške Matere Božje.

Pri številnih projektih ni bil zgolj pobudnik. Pomagal je pri organizaciji del in načrtovanju ter večkrat prispeval lastna sredstva.

Slovensko pesem je ponesel med ljudi

Kot duhovnik je Aljaž spodbujal petje med domačini, skrbel za razvoj cerkvene glasbe in si prizadeval, da bi slovenske pesmi našle prostor tudi zunaj cerkva.

Najbolj znana je ostala njegova uglasbitev pesmi Oj, Triglav, moj dom. Besedilo je leta 1894 napisal Matija Zemljič, tedaj še bogoslovec. Objavil ga je v rokopisnem bogoslovnem glasilu Lipica v Mariboru, naslednje leto pa je izšlo tudi v dijaškem listu Zora.

Glede prve izvedbe pesmi se zgodovinski viri razlikujejo. Starejši zapisi jo povezujejo z odprtjem Aljaževega stolpa avgusta 1895, po novejših ugotovitvah dr. Dragana Božiča, predstavljenih leta 2026 v Slovenskem planinskem muzeju, pa je bila prvič zapeta 10. avgusta 1896 ob odprtju Triglavske koče na Kredarici. Pesem je pozneje postala slovenska planinska himna.

Leta 1896 je pri Mohorjevi družbi izšel prvi del Slovenske pesmarice, drugi pa štiri leta pozneje. V zbirki je objavil zborovske skladbe slovenskih ustvarjalcev, med njimi trinajst svojih. Pesmarica je spodbujala nastajanje pevskih zborov in širjenje slovenske umetne pesmi.

Skladbe je pisal predvsem za moške in mešane zbore. Pogosto je posegal po besedilih slovenskih pesnikov, posebno mesto pa je namenjal Simonu Gregorčiču. Pri ustvarjanju se je zgledoval po Antonu Foersterju, ki je njegove skladbe tudi pregledoval in popravljal.

Veliko pozornosti je namenjal orgelski glasbi. Na Dovjem so orgle dokončali leta 1916, pri oblikovanju orgelske omare pa je sodeloval arhitekt Ivan Vurnik. Štiriindvajsetega februarja 1927 je Aljaž padel na poledeneli cesti in si zlomil nogo v kolku. Po zgodovinskem zapisu Knjižnice Medvode je poškodba povzročila hudo bolezen in pospešila njegovo smrt.

Prvega maja 1927 je prek Antona Kovača bralcem Planinskega vestnika posredoval poslovilno sporočilo. V njem je izrazil zadovoljstvo, da bo pokopan v zemlji, ki jo je imel rad, in željo po nadaljnjem razvoju slovenskega planinstva. Tri dni pozneje, 4. maja 1927, je umrl. Star je bil 81 let. Na Dovjem so ga pokopali 7. maja, od njega pa so se poslovili številni duhovniki, planinci, glasbeniki in predstavniki slovenskih društev.

Sto let po njegovi smrti bo Slovenija spominsko leto posvetila človeku, čigar delo je ostalo zapisano v planinskih poteh, kočah, cerkvah in slovenski pesmi.