Agonija OZN s pomočjo Danila Türka

Če si prikličemo v spomin nedavne nastope in izjave Danila Türka v naših medijih, smemo podvomiti o »neodvisnosti eminentnega strokovnjaka«. Pozoren poslušalec ali bralec ni mogel spregledati njegovega diplomatsko blaziranega navijaštva tako glede vojne v Ukrajini kot v Izraelu. 

Prešernov epigram »V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da narmanjše fige« lahko predelamo za današnji čas, in sicer: »Ob Vzhodni reki je dihur, ki noč in dan žre d´narje, od sebe ne da drugega kot resolucijske marnje.« 

Kriza OZN in slovenske sanje 

V New Yorku ob Vzhodni reki se košati OZN, mondeno shajališče diplomatov vseh narodov in ras, ki ga je že davno povozil čas. Nobena država, še zlasti stalne članice Varnostnega sveta OZN, ki imajo pravico veta, svetovne organizacije ne jemlje resno. Izjema je le Slovenija z levosučno feministično zunanjo politiko, ki vidi svoje zgodovinsko poslanstvo v trenutni vlogi nestalne članice Varnostnega sveta.  

Ne pozabimo: glasovanje o kandidatki Sloveniji je bila zgolj formalnost, kajti članice OZN so glasovale proti Putinovi vazalni državi. Še krave bi se nam smejale, če bi nam ta sedež pred nosom izmaknila Belorusija. V Mladiki se hvalijo z uspešnim delom v debatnem klubu, v kar je v zadnjih desetletjih zdrsnil Varnostni svet. Edina preverljiva dejstva dosedanjega članstva v VS so: odrinjeni veleposlanik Boštjan Malovrh (janšist?) in tako rekoč iz klobuka potegnjeni Samuel Žbogar ter seveda četica novih (namišljenih) diplomatov, ki so šli iz Ljubljane v New York na boljšo pašo. 

Organizaciji združenih narodov gre slabo, vsak dan slabše. Nemočno opazuje, ko ji pred očmi nenehno vznikajo nova krizna žarišča in vojne. Seja na sejo, žetve pa ni. Da je OZN klinično mrtva organizacija, pove tudi ali predvsem dejstvo, da ne more shajati brez našega Danila Türka, upokojene mnogoživke. V N1 smo pred nekaj dnevi lahko prebrali: »Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je nekdanjega slovenskega predsednika Danila Türka imenoval v petčlansko skupino eminentnih oseb za pregled arhitekture za izgradnjo miru, je sporočilo ministrstvo za zunanje in evropske zadeve ter pozdravilo odločitev Guterresa.« Skupina neodvisnih eminentnih strokovnjakov bo s pismom generalnemu sekretarju in državam članicam posredovala svoje razmisleke o vprašanju implementacije resolucij ZN o arhitekturi za gradnjo miru. 

Če si prikličemo v spomin nedavne nastope in izjave Danila Türka v naših medijih, smemo podvomiti o »neodvisnosti eminentnega strokovnjaka«. Pozoren poslušalec ali bralec ni mogel spregledati njegovega diplomatsko blaziranega navijaštva tako glede vojne v Ukrajini kot v Izraelu. 

V New Yorku ob Vzhodni reki se košati OZN, mondeno shajališče diplomatov vseh narodov in ras, ki ga je že davno povozil čas. 

Stažist in tajnik pri Vidi Tomšič 

Celotnega življenjepisa bivšega predsednika republike na tem mestu ne bomo popisali. Pozorni bomo le na nekaj podrobnosti, ki izrišejo ključne poteze njegove osebnosti. Takoj po diplomi na Pravni fakulteti v Ljubljani je dobil službo na takratni SZDL kot sekretar komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja, ki jo je vodila Vida Tomšič. Take službe kdorkoli od mladih pravnikov ne bi mogel dobiti. Kdaj se je včlanil v KPJ, se ne da dognati; z gotovostjo lahko ugibamo, da je bil to pogoj za delo na taki funkciji.  

Tomšičeva je bila zelo pomembna komunistka, članica vodstva OF, članica politbiroja in ministrica v komunistični vladi. In narodna herojinja, karkoli že to pomeni. Asistirala je pri izključitvi Angele Vode iz partije. Vodetova je namreč ugovarjala paktu Hitler-Stalin in zavračala propagando, češ da je nemški nacionalsocializem prehodna faza v komunizem. Padla je v nemilost, vlačili so jo po zaporih in ji do konca njenih dni onemogočali človeka dostojno življenje. Tomšičeva je odigrala ključno vlogo pri nasilni in krvavi priključitvi Štrigove (vas vzhodno od Ljutomera) Hrvaški v marcu leta 1947. Nečasten dosežek Tomšičeve je seveda tudi boj za uzakonitev pravice do splava, v katerem je zmagala leta 1952. (Simone Veil je to v Franciji uspelo šele leta 1975.)  

Tomšičeva je odigrala ključno vlogo pri nasilni in krvavi priključitvi Štrigove Hrvaški v marcu leta 1947.  

Zakaj toliko besed o Tomšičevi? Zato, ker je v štirih letih Türkovega stažiranja v komisiji spoznala, da je mladi pravnik vreden zaupanja, in ga je, vzgojenega v »vrednotah« in načinu dela partije, predlagala za svojega naslednika. Komisija za manjšinska in izseljenska vprašanja ni imela obrobne vloge. Njeno temeljno poslanstvo je bilo ustvarjanje razdora in vohunjenje med Slovenci v zamejstvu in izseljenstvu. Kako naj bi po vsem zapisanem verjeli Türku, da o dvajsetih terorističnih akcijah na Koroškem, vključno z velikovško, ni vedel ničesar. 

Udbin teroristični napad v Velikovcu je bil 18. septembra 1979. Bombo, ki je prezgodaj eksplodirala, sta podtaknila Luka Vidmar in Marina Blaj ter bila pri tem ranjena, v nadaljevanju pa obravnavana na avstrijskem sodišču. To se je dogajalo še v času Türkove tajniške funkcije. Istega leta, prav na božič, je Türk postal predsednik komisije za zamejska in izseljenska vprašanja. Po pol leta predsedovanja je prejel obvestilo o sodnem procesu Vidmar-Blaj, ki ga je v Ljubljano poslala ambasada SFRJ z Dunaja (https://www.politikis.si/2011/02/vroci-dokumenti-so-zunaj-laznivi-predsednik-turk-je-vedel-o-teroristicni-akciji-v-velikovcu-prav-vse/). Nič vedel, vse izvedel iz časopisov!  

Temeljno poslanstvo Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja je bilo ustvarjanje razdora in vohunjenje med Slovenci v zamejstvu in izseljenstvu. 

Huda jama 

Danila Türka si bomo zapomnili kot najslabšega predsednika republike doslej. Vseh pet let je bolehal za višinsko boleznijo. Iz predsedniškega dvora je ob vselitvi zmetal monumentalne slike s slovenskimi zgodovinskimi motivi slikarja Gojmirja Kosa: Ustoličenje na Gosposvetskem polju, Bitka pri Krškem … Se sramuje slovenske zgodovine, tiste izpred leta 1941? Še neprimerno huje od »svetovljanskega« urejanja dvora je bilo to, da je dosledno predsedoval le polovici državljanov; desnico je preziral. 

Osmega marca 2009 je bila prebita enajsta pregrada v Barbarinem rovu v Hudi jami pri Laškem in do neba so kričali komunistični zločini. Zapriseženi levičarski predsednik je ta dan praznoval AFŽ, kot se po ljudsko imenuje dan žena. Nepozaben in sramoten je bil njegov odgovor na novinarsko vprašanje, ali se bo šel poklonit žrtvam povojnih pobojev v Hudi jami. Takole je rekel: »Danes sem tu zaradi prvorazredne teme, zato o drugorazrednih temah ne bom govoril.« Na vprašanje, ali so povojni poboji drugorazredna tema, je bil z odgovorom diplomatsko izmuzljiv, češ »da politične manipulacije okrog tega so«. Ob dodatnem komentarju, da so »vendar v rovih tudi ženske«, je Türk pametoval, da tega še ne vemo in da »naj to raziščejo ljudje, ki raziskujejo«.  

Nepozaben in sramoten je bil njegov odgovor na novinarsko vprašanje, ali se bo šel poklonit žrtvam povojnih pobojev v Hudi jami.  

Arbitraža o meji s Hrvaško 

Pri arbitraži o meji s Hrvaško je šlo vse, kar se je le dalo, narobe. Najprej je bil izigran naivni predsednik vlade Borut Pahor. Tesno prijateljevanje s hrvaško kolegico Jadranko Kosor je obrodilo sadove, vendar le za Hrvaško. V zanko (arbitraža šele po včlanitvi Hrvaške v EU) ga je ujel švedski diplomat Karl Bildt. 

Za Pahorjem je še usodnejšo napako naredil predsednik republike Danilo Türk. Ob polomu arbitražnega sporazuma se je potuhnil in tudi mediji niso s prstom kazali nanj, čeprav je bil on praizvor arbitražnih težav. Kritika je bila uperjena predvsem v jezičnega Karla Erjavca in njegovo uslužbenko Simono Drenik. Kaj pa Türkova nerazumljiva in ponesrečena izbira nekompetentnega slovenskega arbitra Jerneja Sekolca in mlade ambiciozne blondinke, gospodične Vasilke Sancin, ekspertke za …?  

Sekolec je veljal za izkušenega arbitra na trgovinskem področju, o mednarodnih mejnih vprašanjih pa ni imel pojma. Zato se je po telefonu čisto po domače obračal na slovensko zunanje ministrstvo, natančneje na Simono Drenik, kar je hrvaška stran za malo malico prestregla in izstopila iz arbitražnega postopka. Vloga Karla Erjavca, takratnega zunanjega ministra, je še vedno nepojasnjena. Ali je bil pri čvekanju v medijih res samo nepreviden ali je šlo za igro z bogato nagrado, ne bomo izvedeli nikoli. 

Odlikovanje Tomaža Ertla 

Konec leta 2009 je bila slovenska javnost presenečena in ogorčena. Predsednik republike Danilo Türk je Tomažu Ertlu podelil srebrno odlikovanje za zasluge. Mladi slovenski državi je za njeno polnoletnost s tem odlikovanjem zgradil most med totalitarnim titoizmom in demokracijo.  

Ertl je bil namreč v letih 1980–90 notranji minister takratne Socialistične republike Slovenije (republiški sekretar za notranje zadeve). Pred tem je bil šef slovenske izpostave Uprave državne varnosti (UDBA) – jugoslovanske tajne policije. Leta 1988 je med drugim aktivno sodeloval pri aretaciji četverice JBTZ. Demokrati to odlikovanje vidimo kot nepopravljivo napako ali celo izzivanje, rdeča buržoazija, kamor nekdanji predsednik republike nedvomno sodi, pa kot nekaj samoumevnega. 

Po Türku Türk 

Lahko nas skrbi izjava predsednice republike Nataše Pirc Musar ob njeni izvolitvi, češ da se bo zgledovala po nekdanjem predsedniku Türku. Tega, kar je izjavila, se drži. Ona sicer ni tako ohola in vzvišena kot njen predhodnik ter se trudi biti blizu svojim podanikom, v vsebinskem smislu pa je njeno delo zelo podobno vzornikovemu. Samo poglejmo, kaj vse se drenja med svetovalkami in svetovalci na njenem dvoru in iz katerih ekskluzivnih družbenih skupin predlaga kandidate za razne funkcije v izvolitev državnemu zboru. Levo in skrajno levo! 

Tudi v OZN je po Türku Türk. Na volitvah za generalnega sekretarja leta 2022 je pogorel s kandidaturo. V prispodobi lahko rečemo, da so ga vrgli skozi okno, a se je vrnil skozi dimnik. OZN se ne piše prav nič dobrega, če ne more delovati brez slovenskega naddiplomata. Pet »neodvisnih eminentnih strokovnjakov za pregled arhitekture za izgradnjo miru« Türkovega kova je garancija za neuspeh. Že iz imena komisije, ki ga običajni smrtnik ne more razumeti, lahko sklepamo, da gre za eminentne prodajalce megle; samoumevno je, da po vrtoglavi ceni. 

Lahko nas skrbi izjava predsednice republike Nataše Pirc Musar ob njeni izvolitvi, češ da se bo zgledovala po nekdanjem predsedniku Türku.