Ali lahko prvič po letu '91 pričakujemo vrnitev odpisanih medijev?

Ko smo leta '91 po osamosvojitvi dobili ponovno ustanovljeni časopis Slovenec z ambicioznim sloganom »Vsak dan 80 tisoč Slovencev več«, in ko je največji časopis Delo predstavil nov slogan, »Samostojen časnik za samostojno Slovenijo«, so mnogi verjeli, da je v Slovenijo skozi vélika vrata prišel medijski pluralizem. Toda slovenska medijska krajina je še za skoraj naslednjih 20 let medijske konzumente med državljani razdelila na dva pola; na nekritično in zadovoljno večino, nevajeno sprememb, ter na grdo spregledano - marginalizirano manjšino, ki pa ni bila tako majhna, kot so slovenski uredniki mislili.

Zato se ob medijskih spremembah v zadnjem letu samo od sebe ponuja vprašanje, kako skorajda nenadejano vrnitev medijskega pluralizma izkoristiti za pravo pluralizacijo in se izogniti nastankom novih medijskih vrtičkov.

Pomladniki smo v zadnjih 20 letih medijsko zelo trpeli. V uvodu omenjeni časopis Slovenec je neslavno propadel, njegov polom pa je postal predmet posmeha širšega levega medijskega pola. Časnik Delo se je vrnil na desni opciji nenaklonjene tirnice z jasno levo profilirano svetovnonazorsko usmeritvijo. Ob medijskem monopolu je bil tako politični boj za levo opcijo preprost, desnosredinska opcija pa je morala za doseganje spodobnih rezultatov posledično angažirati tudi več finančnih sredstev za drage politične kampanje.



Splet pa je ta razmerja pretresel do obisti in konservativni opciji dal priložnost, da v javni diskurz lansira tudi lastna mnenja in s tem dobi vsaj majhno možnost, da le-ta ne bi ostala preslišana in spregledana. Levi medijski konglomerat ve, da se obdobje medijskih katakomb za velik del zatrte populacije izteka, zato vedno bolj obupano poizkuša iskati medijske afere, kot je bil nedavno slabo načrtovani Politicov medijski desant na Janeza Janšo, ki pa se je iz mainstream medijske zanke elegantno izmuznil.

Slovenski medijski prostor prevladujoče desen?!?

Marginalizacija konservativnih glasov v medijskem prostoru je bila v zadnjih 20 letih tako popolna in tako samoumevna, da npr. urednik Mladine Grega Repovž lahko mirno zapiše, da je ''slovenski medijski prostor tako kot politični prostor pretežno kar konservativen oziroma ekonomsko liberalen.''

V javnost vedno bolj curljajo informacije kot tista, ki jo je nedavno v oddaji Faktor razkril Sebastijan Jeretič: leta 2008 so uveljavljeni novinarji klicali na stranko SD ter spraševali, kako lahko pomagajo pri zrušitvi prve Janševe vlade.

Ko pomladnik, dolga desetletja stisnjen v nepreglednih količinah levičarskega časopisnega papirja, ki so ga generirali Delo, Dnevnik in Večer, v svetem besu sliši takšna krivična stališča, takoj odide bodisi na Twitter, javni blog ali spletni portal in želi izvesti svoje internetno maščevanje. Toda morda je čas, da se ustavi ter premisli.

Napačne prakse kljubovanja medijski premoči

Lep primer napačnega pristopa, ki bazira na slepem kopiranju levih jurišnikov, so t.i. ''astroturfing'' vojne. V zelo grobi razlagi izraz pomeni ustvarjanje lažne politične podpore na medmrežju s pomočjo generiranja lažnih profilov in povezav.

V zadnjih dveh tednih smo bili tako priča pravcati eksploziji leve medijske scene, ki je po objavi serije člankov na raziskovalnem mediju Pod Črto obtožila poslanko SDS Alenko Jeraj upravljanja lažnega Twitter profila z imenom Kopriva. In čeprav se je poslanka opravičila, in je kasneje prvi raziskovalni novinar v državi odkril podobne prijeme pri stranki Alenke Bratušek, je to dejstvo ostalo spregledano. Desnica se je spustila v agresivno internetno vojno po pravilih levice in izgubila.

Desnica se je spustila v agresivno internetno vojno po pravilih levice ter izgubila.

Toda zakaj bi morali levico kopirati bodisi v njenem ''post-Politicovskem'' Twitteraškem besu bodisi v omejevanju ''nezaželenih'' medijskih elementov? To je politično popolnoma nesmiselno, saj imajo desni mediji še iz časa pred nedavnim internetnim ''bumom'' izkušnje s širokim nazorskim naborom tudi bolj levo-usmerjenih gostov, ki so jim v svojih oddajah, intervjujih in reportažah odpirali vrata.

Potrebno je priznati, da so se slovenski desno-konservativni mediji ves čas svojega obstoja, tudi še v nedavnih časih medijskega izgnanstva in tavanja po javnomnenjski puščavi, močno držali svetopisemskega reka, »Ne stori drugemu tistega, česar ne želiš, da drugi stori tebi.« Zato je npr. medij, kot je Radio Ognjišče, kljub svoji nenadomestljivi versko-duhovni komponenti, ki še danes hrani ogromen del sodržavljanov, v pogovorne oddaje rad vabil širok nazorski spekter gostov ter gojil pluralno razpravo. Že od vsega začetka se temu ni izneverila tudi konservativno orientirana Domovina, medtem ko je Požareport s svojim Faktorjem nasploh prodrl z redko videno širino in kulturnostjo socialno-liberalno-konservativnih duelov.

V koronskem letu 2020, ko se je življenje preselilo na splet, je vsak izmed političnih taborov reagiral drugače. Levica se je tako kot leta 2012 poslužila Facebooka, kjer so vzklile nove ''revolucionarne'' skupine in zavzela malo kje v Evropi videno agresivno držo. Desnica oz. konservativni pol pa je v začetku črpal iz ''tradicije'' marginaliziranosti, iz katere je izhajala globoka in neuslišana želja biti slišan ter upoštevan, zato so na Youtube-u vzklili novi politični, debaterski kanali, ki na argumentiran, a kulturen način (!) soočajo in širijo za slovenski prostor izjemno širok nabor idej.

Propadli ter zasmehovani Slovenec je imel moto »Vsak dan 80 tisoč Slovencev več.«, zakaj si ne bi novi mediji za moto vzeli malo bolj skromen, a dosegljiv cilj, »Vsak mesec nekaj deset tisoč demokratov več.«?

Vsak mesec nekaj deset tisoč demokratov več

Če je v začetku članka omenjeni ''astroturfing'' primer lažnega generiranja javnomnenjskega zanimanja, ki ni daleč od dolgoletne tradicije slovenskega anketnega manipuliranja, pa mora desno-konservativni pol širokogrudno seči na sredino in še čez ter pogumno podpreti odprto in pluralno izmenjavo mnenj. Daleč so namreč časi, ko sta redko opozicijo v medijskem getu predstavljala katoliški verski list Družina ter finančno-gospodarski mnenjski prosti strelec Finance.

Propadli in zasmehovani Slovenec je imel moto »Vsak dan 80 tisoč Slovencev več.« Zakaj si ne bi novi mediji za moto vzeli malo bolj skromen, a dosegljiv cilj, »Vsak mesec nekaj deset tisoč demokratov več.«? Konservativci, zmerni sredinci, libertarci, pravi socialdemokrati, številni čakajo, da se jih nagovori.

Vsi smo videli bes, s katerim leva medijska scena reagira na vsak nov medijski projekt, ki bi pod odprta vrata slovenskega medijskega hleva še močneje podstavil kamen in jih utegnil celo sneti s tečajev.

Res je, mnenjska agresivnost je povsem legitimno sredstvo političnega boja, toda še tako podivjanega političnega nasprotnika presenetiš in razorožiš z odprtostjo za pogovor, nudenjem platform za odpiranje konkretnih tem in problematik ter možnostjo za predstavitev vizij in njihovo zagovarjanje v soočenju različnih argumentacij.

Velika škoda bi bila, da bi širši desno-konservativni pol v razgretem političnem spopadu to nespametno zavrgel.