Angležinja primorana sofinancirati transspolno operacijo bivšega moža

Vir: freepik.com

Po tem, ko ji je zaradi nenavadnih okoliščin po več kot 20 letih razpadel zakon, je na pleča 60-letnice padlo novo breme. Sodišče v Brightonu je Angležinji namreč odredilo, da mora plačati polovico stroškov operacije za »spremembo spola« bivšega moža. 

Mati dveh otrok je na družinskem sodišču v Brightonu ugovarjala odločitvi bivšega moža, ki je del stroškov za operacijo svojih spolovil – 80.000 funtov (92.432 evrov) – financiral iz skupnega bančnega računa, piše The Telegraph.

Po mnenju 60-letnice je financiranje razloga za razdor zakona, torej moževe želje po spremembi spola, iz svojega dela skupnih stroškov, nepravično. 

58-letni bivši mož, ki je pričel živeti kot ženska, pa je, nasprotno, prepričan, da bi bilo odklanjanje posega na njegovih genitalijah kot da bi rakavemu bolniku dejali, da ne sme na operacijo za odstranitev tumorja.

Sodišče: ne muha, temveč potreba

Šlo naj bi za prvi sodni primer te vrste v Veliki Britaniji. Sodnik Stuart Farquhar je razsodil, da je bila odločitev za poseg očitno »potreba« in ne zgolj »muha«, zaradi česar naj bi ga bilo »razumno« financirati iz skupnih sredstev.

Farquhar je sklenil, da ves trud in čas, ki ga je nekdanji mož investiral v spremembo spola, brez dvoma nakazujeta, da je odločitev za vaginoplastično operacijo zadovoljila resnično medicinsko ali psihološko potrebo.

Izpostavil je še, da je mož priložil zdravstvene dokaze o t. i. spolni disforiji (psihični motnji neskladja spolne identitete in biološkega spola), ki naj bi mu povzročala »hudo tesnobo, depresijo in stisko«, zaradi česar naj bi bila vaginoplastika »naslednji smiselni korak« v zdravljenju psiholoških simptomov.

Petdesetletnik nenadoma želel postati ženska

Ločenca sta se sicer spoznala že v poznih devetdesetih, med delom v londonskem finančnem sektorju. Poročila pa sta se – kot mož in žena – leta 2002 in živela »internacionalno« življenje, tekom katerega sta skupno nabrala okoli tri milijone funtov.

Nekdanji par ima tudi dva otroka, od katerih sta oba že na univerzi.

Tožnica trdi, da jo je moževa želja po tranziciji (spremembi spola) udarila kot strela z jasnega. Leta 2022 naj bi jo obvestil, da namerava zaživeti kot ženska in da je z namenom spremembe spola že pričel s hormonsko terapijo (navadno gre za blokatorje testosterona in za estrogen) za spremembo telesnega videza – z namenom »potrditve« svoje spolne identitete. 

Dva meseca po tem je sprožila ločitveni postopek.

Postopke za t. i. potrditev spola poznamo tudi v Sloveniji.

Obravnava spolne neskladnosti (med t. i. »doživetim« in »pripisanim« spolom) in spolne disforije (po UKC »stiska, ki spremlja neskladje med posamezniku (ob rojstvu) pripisanim spolom in spolom, kot ga ta doživlja ali izraža«) zahteva sodelovanje različnih specialistov medicine, kot so endokrinologi, kirurgi, ginekologi, urologi in psihiatri ter klinični psihologi.

Cilj zdravstvenih ukrepov je zdravljenje disforije, navadno s prilagoditvijo posameznikovega telesa, kolikor je želeno in možno, doživetemu spolu. 

Prekvalifikacija v maserko in razkošno življenje

Bivši mož je operacijo opravil lani – skoraj dve leti po njunem razhodu – in polovico računa v višini 160.000 funtov (184.864 evrov) poravnal iz njunih skupnih sredstev.

V tem času se je mož prekvalificiral v masažnega terapevta in reikista. Trdil je, da ni mogel plačati sodno odrejene preživnine za bivšo ženo in otroke. Toda v enem samem mesecu naj bi na svoji Amex kartici zapravil približno 14.000 funtov (16.175 evrov) – večinoma za oblačila, manikuro, nakit in restavracije. Ob tem je v šestih mesecih porabil približno 13.000 funtov (15.020 evrov) za tetovaže ter tisočaka za račun v milanski restavraciji.

Sodni spor o tem, ali je bivši mož upravičeno porabil skupna sredstva za transspolno operacijo, pa je sprti strani skupno stal skoraj milijon funtov.

Kot katera koli druga operacija

Sodnik Stuart Farquhar je priznal, da je bil primer zelo čustveno obarvan: »Stališče tožnice je, da je razlog za razdor zakona prav odločitev toženca za tranzicijo v žensko.«

Mož je sicer ugovarjal, da je žena za njegovo transspolno identiteto vedela ter da morajo biti stroški omenjenega posega obravnavani kot kateri koli drugi zdravstveni stroški, ki bi se jih navadno financiralo iz skupnih sredstev.

V svojem dokaznem gradivu pa je žena, nasprotno, vztrajala, da moževe identitete, katere odkritje jo je »izredno šokiralo«, ni poznala vse do konca njunega zakona.  

»Njegova odločitev za spremembo spola je tisto, kar je razdrlo najin zakon,« je ponovila.

Farquhar se je sicer strinjal s tem, da nekdanji mož ni izkazal nikakršne empatije do bivše žene – razumevanja učinkov svoje odločitve na druge ljudi.

Toda sodišče v primeru o razdelitvi finančnih sredstev ne more upoštevati razlogov za razdor zakona, je bil jasen sodnik Farquhar.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike