Kako na Zahodu arbitrarno prekinjajo življenja novorojenčkov

Enega osrednjih argumentov, s katerim strokovnjaki svarijo pred uzakonitvijo evtanazije, v kakršnikoli obliki že, imenujemo argument "spolzkih tal". Njegovi zagovorniki pravijo, da ko enkrat legaliziramo neko moralno vprašljivo dejanje pod določenimi (sprva strogimi pogoji), obstaja velika verjetnost, da bomo kmalu zdrsnili po spolzki strmini in pogoje vedno bolj širili, jih naredili vse ohlapnejše in dejanja, nekdaj veljavna za gotovo nemoralna, sčasoma napravili sprejemljiva in normalna.

Drugi, prvemu podoben argument, se sklicuje na veliko možnost zlorab, ki so pri zahtevnih bioetičnih vprašanjih, kot je evtanazija, kljub jasno zapisanim zakonom neizogibne.

Oba argumenta imata, kot poudarjajo nekateri, svoje pomanjkljivosti. Prvi v dejstvu, da ga nasprotujoča si pola v bistvu ne moreta sprejeti kot relevantnega, saj brezkompromisni zagovorniki liberalizacije v širjenju pravice do evtanazije ne vidijo nekaj problematičnega, ampak le "zdrse" v smeri boljše družbe, medtem ko njihovi nasprotniki večinoma že v tistem prvotnem dejanju, o čigar legalizaciji se razpravlja, vidijo neetičnost.

Rušitelji drugega argumenta pa opominjajo, da gre za podobno vprašanje kot pri denimo vožnji avtomobila: tudi pri tej obstajajo (in se pogosto dogajajo) vse vrste zlorab, pa zaradi tega vožnje nikakor ne prepovemo.

A nedavna razkritja, ki prihajajo iz Belgije in drugih držav, dajejo slutiti, da prvotnih trditev ne gre tako hitro odpisati.

Evtanazija belgijskih novorojenčkov

Zakonodaja v Belgiji je na področju evtanazije med najliberalnejšimi na svetu. Odraslim je dovoljeno z medicinsko pomočjo končati svoje življenje v primeru stalnega in nevzdržnega trpljenja, bodisi fizičnega bodisi duševnega, četudi njihova bolezen ni smrtna. Od leta 2014 je, pod pogojem, da so zmožni pravilno oceniti svoje trenutno stanje, da prenašajo stalno in nevzdržno trpljenje in da bo slednje zaradi bolezni ali nesreče kmalu rezultiralo v smrti, evtanazija dovoljena tudi otrokom katerekoli starosti.

Kljub ohlapnosti pogojev pa se dogajajo primeri, ki presegajo območje zakonitega. Nova študija znanstvenikov z belgijskih univerz razkriva, da so belgijski zdravniki od septembra 2016 do decembra 2017 evtanazirali (jim predpisali določena zdravila z namenom skrajšanja življenja, beseda evtanazija sicer ni uporabljena) 10 % dojenčkov, ki so umrli v prvem letu življenja.

Raziskovalci so iskali vzrok smrti pri vseh dojenčkih do enega leta starosti, ki so v omenjenem obdobju umrli na Flamskem. Ugotovili so, da je bilo 61 % otrok pred smrtjo deležnih potencialno smrtonosnih odločitev zdravnikov, kar lahko med drugim pomeni odločitev, da dojenčka ne bodo obravnavali (12 %) ali da bodo opustili njegovo nego (25 %). V 14 % so jim predpisali zdravila z možnim, v 10 % (kar je 3 % več kot pred 20 leti) pa z gotovim namenom skrajšanja življenja.

Med tistimi zdravniki, ki so storili slednje, jih je 91 % kot razlog navedlo, da ni bilo upanja za "vzdržno prihodnost" otroka. Z drugimi besedami – čeprav je imel otrok realne možnosti preživetja, je medicinsko osebje (skupaj z otrokovimi starši) presodilo, da takšnega življenja (zaradi določene bolezni, poškodbe ...) ni vredno živeti.

Ker je, kot rečeno, v Belgiji evtanazija dovoljena otrokom le pod pogojem, da so sposobni zdrave presoje, so tovrstni posegi v življenja novorojenčkov nezakoniti. Avtorji študije pa se ne sprašujejo o moralnosti tega početja, ampak izsledke uporabijo kot argument, zakaj bi tudi v Belgiji po vzoru nizozemskega modela morali pod določenimi pogoji dovoliti aktivno končanje življenja novorojenčkov.

Groningenski protokol

Na Nizozemskem je namreč že več kot petnajst let v veljavi kontroverzni Groningenski protokol, ki dovoljuje aktivno prekinitev življenja dojenčkov pod pogojem, da je prisotno "brezupno in nevzdržno trpljenje", strinjanje staršev in predhodna medicinska obravnava.

Nasprotniki le-tega opozarjajo na več vprašljivih vidikov: kot pravijo, protokol spodbuja selektivno prekinitev življenj na podlagi subjektivnih ocen (kako definirati "nevzdržno trpljenje"?), poleg tega je tudi ocena staršev podvržena mnogim vplivom (interes zdravnikov, ki jim svetujejo, čustveno in finančno stanje ...). Skratka, glavno težavo predstavlja dejstvo, da dojenček o svojem življenju ni zmožen presojati sam – zato namesto njega presojajo drugi, ki z moralnega stališča do tega morda nimajo pravice.

B. S. Donahue opozarja še na dva pogleda: prvi je alarmanten podatek o zlorabah. Čeprav morajo zdravniki vse primere evtanazije po zakonu prijaviti, naj tega v Belgiji in na Nizozemskem ne bi storili v kar več kot 40 odstotkih primerov. Pri slednjih je pogosta kršitev protokola: le v 12 odstotkih neprijavljenih primerov naj bi bila denimo dokumentirana (obvezna) pisna privolitev pacienta.

Druga stvar, ki jo izpostavlja, je, da evtanazija novorojenčkov opušča upanje v razvoj medicine. Navaja namreč več primerov bolezni oz. telesnih napak, ki so jih nekaj desetletij nazaj šteli za brezupne in zdravljenje za preveč tvegano. Danes bi po Groningenskem protokolu takšne otroke prepustili smrti, a le zaradi tistih zdravnikov, ki tega pred leti niso počenjali, smo prišli do iznajdbe zdravljenj za njihova stanja.

Pred in po rojstvu

Podobno miselnost – "bolje da ga ni, kot da trpi" – pa je pri zdravnikih in starših najti tudi pred rojstvom otroka. Statistika, zbrana v članku, objavljenem v reviji Prenatal Diagnosis, kaže, da je splavljenih v povprečju okoli 92 % otrok z Downovim sindromom, 64 % otrok s spino bifido (slednji so tudi med največkrat prepuščenimi smrti po rojstvu), 72 % otrok s Turnerjevim sindromom itd. Nekatere države, med njimi denimo Islandija, tako postajajo družbe povsem brez ljudi z Downovim sindromom. Splav invalidnega otroka, otroka z Downovim sindromom itd., je marsikje dovoljen vse do rojstva, četudi je meja sicer postavljena prej.