Bernard Štuhec: pobožni mladenič, ki ga je v svoje žrelo potegnila zgodovina

Prvi marčevski petek bodo v okviru pobude Vseposvojitev namenili molitvi za uspeh beatifikacije salezijanskega bogoslovca Bernarda Štuheca. Že 24. mašo zapored bo daroval ravnatelj Salezijanskega zavoda Rakovnik Miran Sajovic, sodeloval bo tudi župnik Miha Herman iz župnije Teharje. Globoko vernega in dejavnega bogoslovca Štuheca so nazadnje videli prav v taborišču v Teharjah, potem ko so bili domobranci po vojni iz rok Angležev vrnjeni v domovino in prepuščeni na milost in nemilost krvavim rokam partizanske vojske.

Tudi tokrat bo zgodbo o svetniškem kandidatu v verzih predstavil Gregor Čušin, bogoslužje pa bo spremljal mešani pevski zbor z Rakovnika pod vodstvom Tine Klančar in ob orgelski spremljavi Žige Godca.

Ustrežljiv, prijazen, pobožen

Bernard Štuhec se je rodil 5. januarja 1920 v vasi Kupetinci, v župniji sv. Jurij ob Ščavnici, v krščansko družino kar 12 otrok. Že zgodaj je bil vpet v skrb za družino, s tem da je delal pri drugih kmetih, sosedih in sorodnikih. Z 12 leti se je začel šolati na salezijanski nižji gimnaziji v Veržeju. Navduševal se je predvsem nad glasbo, že tedaj pa je kazal tudi posebno pripadnost bogoslužju.

Kot je v oddaji o slovenskih mučencih 20. stoletja na Radiu Ognjišče poudaril zgodovinar dr. Aleš Maver, pričevanja govorijo o izredni ustrežljivosti in prijaznosti Bernarda Štuheca, poudarjajo tudi njegovo osebno pobožnost. Ni se izogibal družabnim in športnim dejavnostim, a vselej je pred tem šel molit v kapelo. Kljub temu, da je bil med boljšimi učenci, se nikoli ni postavljal v ospredje.

Odločitev brez alternative

Po petem razredu je Bernard Štuhec zaprosil za sprejem v noviciat in študij nadaljeval v Radni pri Sevnici. Kljub šibkemu zdravju je leta 1938 z začasnimi zaobljubami uspešno končal noviciat. Čas vzgojne prakse pri salezijancih je Bernard Štuhec posvetil študiju klasičnih jezikov na ljubljanski univerzi in se tako pripravljal na delo na rakovniški gimnaziji.

Šlo je za čas, ko je bila objavljena splošna mobilizacija in mnogi bogoslovci so se, da jih ne bi mobilizirala okupatorska vojska, raje odločili za domobrance. Po besedah dr. Mavra je šlo za »odločitev brez alternative«. Tragedija fantov, ki so se v tem času odločali za duhovniški poklic, je bila v tem, da si povečini verjetno niso nikoli predstavljali, da se bodo morali v tem času priključiti kakšni vojaški formaciji.

Tragedija fantov, ki so se v tem času odločali za duhovniški poklic, je bila v tem, da si povečini verjetno niso nikoli predstavljali, da se bodo morali v tem času priključiti kakšni vojaški formaciji.

»Naj nas pobijejo, bomo pa mučenci«

Po koncu vojne se je skupaj z njimi umaknil na Koroško, od koder pa so ga Angleži skupaj s še drugimi begunci vrnili v roke partizanov. Usoda mnogih s Koroške vrnjenih domobrancev je znana, žalostna in kruta. Salezijanec Stane Okorn, ki je bil med potniki na vlaku nazaj v domovino, je pozneje pričeval, da so že med vožnjo na vlak prihajali partizani, jim začeli pobirati obleko, čevlje in ure. Začeli so se zavedati, da jih čaka kruto »maščevanje«, mnogi med njimi pa so vdano govorili: »Naj nas pobijejo, bomo pa mučenci«.

Večino vrnjenih rojakov je partizanska vojska zaprla, največ v Šentvidu pri Ljubljani in na Teharjah. Tam so jih mučili, nato pa zverinsko pobili na več mestih, med drugim v Kočevskem rogu, v rudniških jamah pri Hrastniku in Rečici pri Laškem ter drugod. Bernarda Štuheca so nazadnje videli kot ujetnika pri Teharjah. Pozneje se ga je spominjal salezijanec Franc Kuhar in opisoval, kako so se partizani izživljali nad taboriščniki, vključno s Štuhecem, in jih mučili.

Zvon sv. Ane klical k odpuščanju

Kam so partizani s Teharij odpeljali Bernarda Štuheca in kje so ga umorili, ni znano. Je pa z gotovostjo mogoče sklepati, da je končal kot žrtev komunističnega nasilja, ki so ga partizani izvajali tudi oziroma predvsem nad duhovniki in bogoslovci.

Na cerkvici sv. Ane, ki stoji na hribu nad teharskim taboriščem, je danes spominska plošča žrtvam povojnega pokola. Že tedaj, ko so mučeni in prezirani čakali gotovo smrt, pa jih je zvon te iste cerkve opominjal k vztrajnosti v krščanskem poslanstvu in k odpuščanju njihovim krvnikom.

Tragika salezijanske skupnosti

Kraj zločina so pozneje skušali zakriti z odpadki iz cinkarne, a resnici ni bilo moč ubežati. Danes je tam spominsko znamenje, kjer množice vsako leto molijo za žrtve komunističnega nasilja in tudi za povzročitelje tega zla.

»Gre za izredno svetal lik pobožnega mladeniča, ki ga je v svoje žrelo potegnila zgodovina in je postal žrtev nasilnega totalitarizma,« poudarja zgodovinar dr. Maver. Obenem pa gre tudi za primer izjemno tragične usode salezijanske skupnosti, ki jo je druga svetovna vojna na Slovenskem posebej prizadela.