Boj za resnico

V svojem eseju Atila in šaman (The Attila and the Witch Doctor) Ayn Rand postavi tezo, da nobena oblast ne more trajno obstati zgolj s silo. Potrebuje tudi nekoga, ki razlaga svet po njihovo. Ta misel je presenetljivo podobna Marxovemu pojmu ideološke nadstavbe. Čeprav sta si Ayn Rand in Karl Marx skoraj v vsem drugem idejna nasprotnika, se strinjata v eni ključni točki: vsaka oblast potrebuje razlagalce resničnosti. Marksizem jih razume kot posledico ekonomskih odnosov, Randova pa kot njihov pogoj.

Šamani so se skozi zgodovino menjavali, njihova vloga pa ne. V plemenskih družbah je svet razlagal šaman. V srednjem veku Cerkev. Po razsvetljenstvu sta znanost in univerza dolgo delovali kot relativno neodvisni mesti iskanja resnice. Šele v drugi polovici dvajsetega stoletja – zlasti prek kulturne hegemonije, kot jo je opisal Gramsci in jo pri nas opisuje parola »prosveta naša bo osveta« – so se mnoge od njih preoblikovale v ideološke institucije. V dvajsetem stoletju so glavno vlogo prevzeli množični mediji.

Danes se ta vloga ponovno seli. Mladi odgovore vse redkeje iščejo v časopisih, na televiziji ali pri profesorjih. Vse pogosteje jih iščejo na družbenih omrežjih in pri umetni inteligenci. Boj za nadzor nad njimi zato ni predvsem boj za tehnologijo. Je boj za prihodnja šamana.

Oblast je skozi zgodovino vedno iskala načine, kako vplivati na razlagalce sveta. Za šolstvo je oblikovala učne načrte in državne šole, za medije regulatorje, v javne preoblečene državne medije pa druge vzvode vpliva. Družbena omrežja in umetna inteligenca pa so nastali zunaj teh mehanizmov. Zato danes spremljamo poskuse teh istih mehanizmov, da si jih podredijo – identifikacijo uporabnikov, omejevanje anonimnosti, moderiranje vsebin, oblikovanje »etične« umetne inteligence, certificiranje modelov. Ne glede na uradne razloge imajo ti skupni imenovalec: povečujejo politični vpliv nad tehnologijami, ki vse bolj oblikujejo razumevanje sveta.

Stari šamani pač svoje vloge ne zapustijo prostovoljno. Namesto da bi se umaknili, si izmišljujejo nove vloge: preverjevalce dejstev, komisarje za politično korektnost, etične odbore, moderatorje vsebin, certifikatorje modelov in druge filtre, ki naj bi določali meje dopustnega govora in sprejemljive razlage resničnosti.

Posebej očiten je spor o avtorskih pravicah. Računalnike smo nekoč programirali, umetno inteligenco pa danes učimo. Tako kot učimo otroke: z branjem knjig, poslušanjem glasbe, opazovanjem slik in preučevanjem del drugih ljudi. Če je že samo učenje razlog za trajna avtorska nadomestila, zakaj tega načela ne uporabljamo tudi pri ljudeh? Ali bo jutri uspešen pisatelj plačeval avtorjem knjig, ki jih je prebral, ali glasbenik svojim vzornikom? Če ne, po katerem načelu razlikujemo med učenjem človeka in stroja?

Resnično naravo teh teženj razkriva to, kdo takšne zahteve postavlja. Med njihovimi najglasnejšimi zagovorniki ni programerjev, čeprav umetna inteligenca prav njihov poklic spreminja najhitreje. Veliko glasneje pa jih slišimo iz vrst časopisnih založnikov, medijskih hiš, dela kulturnega sektorja, filmske in glasbene industrije ter drugih skupin, ki so desetletja oblikovale javni prostor. Zato se je težko izogniti vprašanju, ali razprava o avtorskih pravicah res govori o zaščiti ustvarjalcev ali pa predvsem o ohranitvi političnega vpliva in ekonomskih rent dosedanjih razlagalcev sveta.

Če nas zgodovina česa uči, je to, da vsaka oblast ob vsaki veliki družbeni spremembi skuša zagotoviti tudi kontinuiteto svoje resnice – da novi šamani čim bolj govorijo z glasom starih.

Družbena omrežja in umetna inteligenca omogočajo milijardam ljudi, da neposredno govorijo, ustvarjajo in iščejo odgovore mimo tradicionalnih vratarjev informacij. Na to je človeštvo čakalo zelo dolgo. In prav zato bi moral biti odgovor na vsak nov poskus politične podreditve jasen: Politika, parklje stran od družbenih omrežij in umetne inteligence.