Boleč opomnik in poziv k izpolnitvi civilizacijske dolžnosti

Na današnji dan pred 16. leti je raziskovalcem pod vodstvom zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana zastal dih. V rovu rudnika Huda jama so odkrili tisto, o čemer se je dolgo govorilo na skrivaj, tistega dne pa je vse pretreslo; toliko močneje, ker so se slutnje pokazale za resnične. Pretreslo pa ni le njih, ampak tudi širšo javnost. Na stotine mumificiranih trupel moških in žensk, pobitih v izvensodnih pobojih po drugi svetovni vojni.

Obletnica je boleč opomnik, da se bratomorna vojna ne sme ponoviti, a tudi poziv k izpolnitvi civilizacijske dolžnosti, ki se je je zavedala že Antigona – dostojnem pokopu mrtvih.

Žive zmetali v jašek

Vse do leta 1990 se pri nas o Barbara rovu ni smelo govoriti, kmalu po začetku demokratičnih procesov pa se je pojavil prvi zapis na to temo. Publicist Roman Leljak je tedaj izdal knjigo Teharske žive rane, v kateri je kljub bojazni domačinov na enajstih straneh zbral več pretresljivih pričevanj. Še eno takšnih je javnosti leta 1994 obelodanil Jakob Ugovšek, ki je bil leta 1945 kot voznik mobiliziran v enoto KNOJ-a.

Sodelujočim v Pučnikovi komisiji je Ugovšek pojasnil, kako je kot šofer tovornjaka moral voziti domobrance iz taborišča Teharje do rudnika Huda jama, kjer so jih partizani pobijali oziroma mnoge kar žive zmetali v rudniški jašek. Še pred prelomom tisočletja je o Hudi jami pisal Ivo Žajdela. Leta 1997 pa je Društvo za ureditev zamolčanih grobov blizu vhoda v rudnik postavilo tudi kapelo.

Molk, tišina in premlevanje zločina

Kljub mnogim nespornim pričevanjem je Slovenija potrebovala skoraj dve desetletji, da so se leta 2008 pod okriljem vladne Komisije za urejanje vprašanj prikritih grobišč pod vodstvom Jožeta Dežmana lahko začeli postopki ugotavljanja obsega vojnega grobišča. Kar so v jašku leto pozneje našli preiskovalci, je verjetno presegalo tudi najbolj nepredstavljive scenarije.

Za žrtvami niso ostale le kosti. Za zadnjo od enajstih pregrad se je pred svetom skrivalo na stotine trupel moških in žensk. Zaradi specifičnih pogojev rudniškega jaška so v njem našli celotne dele teles, ki jih je prekrivala plesen. »Bili so zlepljeni drug na drugega kot v skupinskem krču. Tega, kar smo videli, nismo znali poimenovati. Molk, tišina in premlevanje zločina,« je ob prvi obletnici odkritja dejal član komisije, zgodovinar dr. Mitja Ferenc.

»Tega, kar smo videli, nismo znali poimenovati. Molk, tišina in premlevanje zločina.«

Pretresljivo spoznanje industrijske smrti

Vstop v Hudo jamo je bilo neusmiljeno in pretresljivo spoznanje »industrijske smrti«, ki jo je povzročil titoizem, se dramatičnih trenutkov danes spominja predsednik komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman. Ti zločini v Sloveniji in Jugoslaviji so brez primere po drugi svetovni vojni v Evropi, je predsednik komisije povedal za Domovino.

Na drugi strani so raziskave teh zločinov in kriminalistična akcija Sprava v evropskem prostoru po njegovih besedah eden največjih dosežkov v soočanju z nezastarljivimi vojnimi zločini in zločini proti človečnosti. Potrditev tega je Dežman dobil na nedavnem mednarodnem posvetu o stalinističnih zločinih v Budimpešti, ki se ga je udeležilo tudi več postsovjetskih držav.

»Drugorazredna tema« odnesla predsednika

Umeščanje tega odkritja v evropski okvir in v fronto slovenske kulturne vojne je pomembno, poudarja Dežman, ki se nadeja, da bo v kratkem tudi Huda jama primerno urejena, da bodo z občino Laško dosegli dogovor o njenem odprtju in bo možen vstop javnosti vanjo.

Preiskovalci so na območju Barbara rova v Hudi jami skupno našli vsaj 1.410 žrtev, povečini slovenskih domobrancev, pripadnikov sil NDH in srbskih četnikov. Žrtve so zadnje bivališče našle 72 let po smrti, leta 2017, v spominskem parku Dobrava pri Mariboru. Vlada pa je pred tremi leti grobišče v Hudi jami razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. Politika je vsaj v tem primeru našla dovolj volje za dostojno slovo od žrtev okrutnega zločina.

Žrtve so zadnje bivališče našle 72 let po smrti, leta 2017, v spominskem parku Dobrava pri Mariboru.

Da je med slovenskimi ljudmi nekaj spoštovanja do žrtev povojnega revolucionarnega nasilja, pa dokazuje to, da je izjava o Hudi jami kot »drugorazredni temi« s položaja odnesla tudi tedanjega predsednika republike Danila Türka. In tako kot se Türk ni mogel norčevati iz Barbara rova, tako se tudi ljubljanski župan Zoran Janković ne more norčevati iz 88 kubičnih metrov posmrtnih ostankov žrtev Macesnove gorice, umorjenih Romov in drugih nepokopanih umorjenih.

Zadoščenje v Evropskem parlamentu

Manj kot tri leta je namreč minilo, kar so arheologi in vladna komisija končali izkop okostij 3.450 žrtev brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu. Žrtve so junija 1945 pripeljali na rob brezna, kjer so jih ustrelili in žrtve so omahnile v 16 metrov globoko brezno. V komisiji domnevajo, da gre za največje prikrito grobišče pri nas, žrtve pa naj bi bile večinoma slovenske, saj so v jami poleg drugih osebnih predmetov našli tudi veliko križev Marije Pomagaj z Brezij, je ob koncu izkopavanj septembra 2022 dejal Ferenc.

Zgodovinar je kot prvopodpisani pod peticijo za pravico do resnice, dostojnega pokopa in trajnega spomina na vse žrtve tega obdobja ob asistenci evropske poslanke Romane Tomc tudi poskrbel, da je za krutost slovenske polpretekle zgodovine in za pomanjkanje občutka za temeljne civilizacijske norme v delu slovenske politike izvedel tudi Bruselj.

Od evropskih poslancev je dobil vsaj nekaj zadoščenja, saj je po čustveni razpravi na odboru za peticije lahko sklenil, da so »v Evropi ljudje, ki razumejo situacijo, ki razumejo, da je odnos do žrtev enega totalitarnega sistema pri nas bil pač drugačen, in da razumejo, da je treba vse žrtve totalitarizma obravnavati enako.«

Doma pa gluha ušesa

Doma tega zadoščenja doslej še ni dobil. Prizadevanja Dežmanove komisije, da bi žrtve Macesnove gorice in porajmosa (holokavsta nad Romi) pokopali v prestolnici, pri mestnih oblasteh vedno znova naletijo na gluha ušesa. In to kljub zakonski določbi, ki prav komisiji nalaga pristojnost, da odloča o vrsti pokopa posmrtnih ostankov žrtev novoodkritih grobišč.

In komisija poudarja, da so »med drugo svetovno vojno umorjeni Romi kot po njej umorjeni slovenski vojni ujetniki in civilisti bistven del slovenskega narodovega telesa«. Njihova smrt v obsegu, ki so ga razkrile raziskave, je nacionalna tragedija. Glavno mesto pa mora v svojem spomeniškem fondu ohranjati spomin na vsa narodova zmagoslavja in dosežke, pa tudi na vse njegove tragedije. »To je preprosto državotvorna dolžnost prestolnice, ki nima le pravice biti najlepša,« je komisija navedla v izjavi.

»Totalitarno omejen ideološki register«

Da je pokopališče na Žalah namenjeno za potrebe lokalne skupnosti oziroma občanov ljubljanske občine in »ne za vseslovenske in državne protokolarne potrebe«, je zavrnitev takšnega predloga utemeljeval ljubljanski župan. A kot je v zapisu za Časnik navedel Dežman, je Jankovićev problem sistemskega značaja.

»Janković ima razmeroma enostaven ideološki register, ki je titofilno totalitarno omejen v duhu titoističnega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil,« je zapisal. Najbolj značilen register tega pojava pa da so njegove izjave, da je Ljubljana mesto heroj in da v prestolnici ne bo domobranskih oziroma izdajalskih spomenikov. In to ne le, ko gre za žrtve Macesnove gorice, pač pa tudi za pobite Rome. Ali so umorjeni romski rojeni in nerojeni otroci, ženske in moški vsi po vrsti »izdajalci«, se sprašuje Dežman.

Na vprašanje, kako v teh dneh napredujejo prizadevanja komisije za pokop žrtev Macesnove gorice na ljubljanskih Žalah, Dežman ni odgovoril neposredno. Je pa poudaril, da se je komisija v zvezi s tem ravno v petek sešla z obrambnim ministrom Borutom Sajovicem in mu predstavila svoje poglede. Še en posvet na to temo pa komisija z Državnim svetom pripravlja 11. aprila v prostorih državnega sveta, je Dežman še pojasnil za Domovino.

Vsaj ko gre za vprašanje povojnih pobojev, je tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar v zadnjih mesecih pokazala nekaj več volje za dostojen pokop žrtev ne glede na stran zgodovine. Za razliko od njenih ideoloških somišljenikov, ki na svetem Urhu in v Dražgošah tudi po 80-ih letih od konca vojne še vedno netijo razkol.

Podatki so pač znani. Partizani so po podatkih študijskega centra za narodno spravo tekom revolucije na Slovenskem umorili preko 100.000 ljudi. Še pred ustanovitvijo domobranstva decembra 1943 so revolucionarji v Ljubljani do konca leta 1942 umorili 171 ljudi, maja istega leta v soteski Iške 53 Romov, poleti 1942 pa v okolici vasi Šentjošt 35 civilistov.