Boštjan Bandelj: Kako sem v času krize ustvaril milijone

Intervju: Boštjan Bandelj, ustanovitelj podjetja Belektron

Prvi posel z emisijskimi kuponi sem sklenil šele po enem letu od ustanovitve podjetja. Takrat se je ta trg v Evropi šele začel postavljati, v Sloveniji se s tem ni ukvarjal nihče in tudi podjetja, ki so bila vključena v to shemo, niso imela dovolj znanja in informacij. – Ko se je začela globalna gospodarska kriza, je kar nekaj slovenskih podjetij zašlo v likvidnostne težave. Pomagal sem jim, da so prodala te kupone in dobila likvidnostno injekcijo. – Politika trenutno pravi, da bo Evropska unija brezogljična do leta 2050, industrija, ki je vključena v to trgovalno shemo, pa se mora razogljičiti že do leta 2040.

Od kod ideja, da bi ustanovili lastno podjetje, s katerim bi ustvarili milijone?

Od nekdaj, od malih nog, sem imel neke vrste trgovsko ali poslovno žilico. Ampak po šest, sedem let dolgi karieri v podjetju v državni lasti sem ugotovil, da je čas, da grem na svoje. V tem podjetju, v holdingu Slovenske elektrarne, sem se ogromno naučil, podjetju ogromno dal. Ampak začele so me omejevati spone velikega sistema v državni lasti in rekel sem si – takrat sem bil star 32 let – da je zdaj čas, da poskusim iti na svoje. Ko sem ustanavljal podjetje Belektron, ga sploh nisem ustanavljal z namenom, da bi trgoval z emisijskimi kuponi. Videl sem se predvsem v upravljanju premoženja. S tem sem tudi začel. Prvi posel z emisijskimi kuponi sem sklenil šele po enem letu od ustanovitve podjetja. Zakaj? Takrat se je ta trg v Evropi šele začel postavljati. V Sloveniji se s tem ni ukvarjal še nihče. Tudi podjetja, ki so bila vključena v to shemo, niso imela dovolj znanja, informacij. V tem sem prepoznal neko poslovno priložnost in sem to postavil kot eno izmed dejavnosti podjetja. Potem pa se je v treh letih izkazalo, da ima ravno to področje največji potencial, tako da smo prenehali z vsemi drugimi dejavnostmi in se stoodstotno osredotočili na trgovanje z emisijskimi kuponi.

Kako tvegati in se pri tem ne preveč opeči? Kakšen je vaš nasvet mladim s podjetniško žilico, ki bi radi šli na svoje?

Tvegati že, ampak vedno sem bil pristaš ne slepega tveganja, ampak premišljenega tveganja. Če se v nekaj podajaš, dobro spoznaj okolje, kamor greš, dobro spoznaj tudi sebe. Katere so tvoje kvalitete, kje si močan, kje lahko konkuriraš na trgu, kje mogoče potrebuješ kakšno pomoč. Na podlagi tega – inženirsko gledano, neke vrste statične analize – se odločiš, kaj je zate v tem trenutku najbolj primerno.

Še danes – 20 let je, odkar je dala Evropska unija na trg emisijske kupone – ljudje ne vedo čisto dobro, za kaj pravzaprav sploh gre. Kako je biti trgovec z emisijskimi kuponi?

Še danes je ta del gospodarstva v Sloveniji zelo zavit v neko tako famo, ampak kot zanimivost naj povem, da je letnega prometa z emisijskimi kuponi približno 800 milijard evrov. Ne samo v Evropi, tudi v približno 25 drugih svetovnih državah imajo podoben način boja proti emisijam toplogrednih plinov in samo naftni trg od vseh surovinskih trgov je večji. Vsi ostali trgovinski globalni trgi so po trgovalnem volumnu manjši.

Kako sem začel? To trgovanje se je začelo leta 2005, ko sem se s tem seznanil na holdingu, ampak takrat je bila neka testna faza. To je bilo nekaj zelo zelo obrobnega. Potem pa sem leta 2008, ko sem ustanovil podjetje, in čez leto 2008, ko sem se ukvarjal z drugimi dejavnostmi, opazil, da v Sloveniji ni podjetja, ki bi se ukvarjalo s tem, po drugi strani pa je bilo v to shemo vključenih približno sto največjih industrijskih podjetij in tudi v teh podjetjih ni bilo nekega znanja ali pa razumevanja, za kaj sploh gre – samo te kupone so podjetja dobila takrat brezplačno na svoje račune. Potem sem dejansko začel z mobitelom; nisem še imel niti pisarne, delal sem od doma, z mobitelom sem začel klicati uprave teh podjetij in jih spraševati, ali vedo, da imajo te kupone na računu, ali vedo, kaj sploh je to, in ali se zavedajo, kakšne možnosti ti kuponi prinašajo. Spomnimo, takrat se je začela globalna gospodarska kriza in kar nekaj slovenskih podjetij je zašlo v likvidnostne težave. Pomagal sem jim, da so pač prodali te kupone in tako dobili neko likvidnostno injekcijo, da so si olajšali poslovanje. To so bili začetki – zelo akviziterski. Ampak potem se je pa čez leta izkazalo, da ima to področje velik potencial. Od leta 2012 sem trgoval izključno z emisijskimi kuponi.

Torej: toliko kot ima neko podjetje kuponov, toliko emisij lahko izpusti v okolje?

Tako je. Kuponi so samo orodje Evropske unije, da zasleduje svoje politične cilje. Politični cilj je zmanjšanje emisij. In to naredijo na tak način, da pač vsako leto izdajajo manjše število teh kuponov. En kupon je dovolilnica za izpust ene tone ogljikovega dioksida. Če je njihovo delo temeljilo na onesnaževanju ozračja, so potrebovali več kuponov. In obratno, če so podjetja investirala v neko bolj zeleno tehnologijo, so zmanjšala svoje emisije in so jim potem ti kuponi ostali kot viški ter so jih lahko prodali in s tem izboljšali svoj poslovni rezultat. Na začetku je bila večina teh kuponov podjetjem predana brezplačno, potem je pa čez leta ta brezplačna dodelitev padala.

En kupon je dovolilnica za izpust ene tone ogljikovega dioksida. Če je njihovo delo temeljilo na onesnaževanju ozračja, so potrebovali več kuponov. In obratno, če so podjetja investirala v neko bolj zeleno tehnologijo, so zmanjšala svoje emisije in so jim potem ti kuponi ostali kot viški.

Če prav razumem, je v obtoku vedno manj teh kuponov, kar pomeni, da so vedno dražji.

Teh kuponov je vedno manj in so orodje evropske okoljske politike. Ta politika trenutno pravi, da bo Evropska unija brezogljična do leta 2050. Še več, industrija, ki je vključena v to trgovalno shemo, se mora razogljičiti že do leta 2040. Nekje do leta 2040 bo torej število izdanih kuponov padlo na nič. Kar se tiče cene, se tako kot na ostalih trgih zasleduje ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem. Na to vpliva vrsta dejavnikov. Eno je količina kuponov, ki jih izda Evropska unija, na drugi strani pa gospodarske razmere, cene drugih energentov, napredek tehnologije in tako dalje.

Vaš Belektron je uspel s tem, da je kupoval kupone od podjetij, ki jih niso potrebovala, in prodajal drugim, ki so jih potrebovala. Služili ste z maržami.

Točno tako, mi smo bili klasičen trgovec, tako kot je na primer kdo trgovec z avti ali stroji, le da smo mi trgovali z emisijskimi kuponi. Kupovali smo od tistih, ki so jih imeli preveč, in prodajali tistim, ki so jih imeli premalo. Skozi leta in evolucijo trga se je ta pristop nekako razvil tudi v nekaj bolj sofisticiranega. Danes večino svojega prometa in vrednosti ustvarimo z izvedenimi finančnimi instrumenti.

Tako kot je na primer kdo trgovec z avti ali stroji, smo mi trgovali z emisijskimi kuponi. Kupovali smo od tistih, ki so jih imeli preveč, in prodajali tistim, ki so jih imeli premalo.

Kako biti boljši in hitrejši od konkurence? Ni bilo malo tistih, ki so poskušali zaslužiti na podoben način.

Znanje, fokus in pripravljenost. Mi smo precej gradili na infrastrukturi, da smo imeli stvari pripravljene. Zelo smo gradili na znanju. Zelo pomembna je integriteta, sploh v trgovskih poslih, kjer nam je uspelo vstopiti v te finančne tokove, saj poslujemo z največjimi evropskimi globalnimi finančnimi institucijami, največjimi korporacijami. Leta sem porabil, da sem trkal na vrata, obiskoval podjetja na sejmih, podiral te ovire, ker te pač ne spustijo zraven, ker nisi kredibilen. Skratka, ustvarjali smo si kredibilnost. To pa lahko zgradiš samo s popolnim izpolnjevanjem svojih pogodbenih obveznosti. Del našega uspeha je temeljil na tem, da smo v istem dnevu, ko smo dobili kupone, prodajalcem plačali, da so že prejeli svoj denar na račun. To je bil takrat unikum, v časih, ko je bila likvidnost podjetij velika težava, nam je to prineslo veliko pozitivnih točk. Do vseh partnerjev smo vedno do popolnosti izpolnili svoje zaveze in vzpostavili zaupanje. Najprej je to posameznik, potem pa tudi podjetje kot institucija. Tako da sem zelo ponosen, da Belektron danes tudi v mednarodnem okolju predstavlja nekega šampiona, po katerem se želijo zgledovati tudi druga podjetja v panogi in ga kopirati.

Del našega uspeha je temeljil na tem, da smo v istem dnevu, ko smo dobili kupone, prodajalcem plačali, da so že prejeli svoj denar na račun. To je bil takrat unikum.

Eno je to, kar zagovarjate kot podjetnik, ki trguje z emisijskimi kuponi, drugo pa, kakšna so vaša osebna prepričanja. Menite, da gre Evropa s svojo vizijo brezogljične družbe po pravi časovnici in v pravo smer? Ko gledamo preostali svet, se pogosto zdi, kot da se Evropa strelja v koleno.

Na eni strani vidim okoljevarstvene cilje, ki so včasih visokoleteči, včasih mogoče tudi preveč idealistično zastavljeni. Na drugi strani vidim geostrateški interes Evrope. Evropa nima svojih fosilnih virov. Mi imamo zelo malo zemeljskega plina, zelo malo nafte in v preteklih letih se je kristalno jasno pokazalo, kako odvisni smo in kakšno tveganje predstavlja ta odvisnost. Če se tokovi ali samo del njih prekinejo čez noč, je to šok za gospodarstvo, rusko-ukrajinska kriza nas je stala po moji oceni tisoč milijard. Tako da je ta zeleni prehod z geostrateškega gospodarskega vidika za Evropo smiseln. Drugo vprašanje pa je, ali je pot, ki smo si jo zadali, optimalna. Ti cilji so se skozi leta stalno zaostrovali na podlagi zahtev javnega mnenja volivcev, predvsem zahodnoevropskih držav. In to se je dogajalo do leta 2022, ko je bil sprejet zeleni dogovor in postavljen cilj, ki pomeni brezogljičnost do leta 2050.

Da bomo do tega lahko prišli, sta v bistvu potrebni dve stvari. Prva je, da elektrificiramo promet, ogrevanje in industrijske procese, potem pa, da električno energijo proizvedemo iz brezogljičnih virov. Tukaj se je veliko upanja polagalo na razvoj vodikovih tehnologij, ki bi omogočale sezonsko hrambo viškov energije, na primer sončno energijo. Ta del tehnološkega razvoja zaostaja. Kljub desetinam milijard subvencij, ki jih Evropska unija namenja v ta namen, še ni tehnološko in finančno sprejemljive rešitve. To je moja največja skrb. In kar je še bolj pomembno, v zadnjih letih temu sledijo tudi baterijski hranilniki. Skratka, z baterijskimi hranilniki mi lahko dnevne viške shranimo in jih porabimo ponoči. Konkretno lahko v Sloveniji tehnično in finančno zelo smotrno osem mesecev na leto pokrijemo porabo električne energije s proizvodnjo sončnih elektrarn in baterijskimi hranilniki. Nimamo pa rešitve za preostale štiri mesece. Če tega ne bomo rešili, se moramo preostale štiri mesece še vedno opirati na fosilne vire. V Sloveniji je to termoelektrarna Šoštanj, plinska elektrarna Brestanica, pa še kakšna bo potrebna.

V politiki se vedno bolj postavljajo vprašanja, ali je ta skupni cilj, ki je zastavljen, realen. Ali bi bilo treba stvari na novo pogledati in ovrednotiti? Mnenja so, kot v zadnjih časih vidimo, močno deljena. Nekatere države in zelene stranke pravijo, da so cilji še premalo ambiciozni, drugi pa opozarjajo, kot ste sami rekli, da se je lahko Evropa ustrelila v koleno. In tukaj nekega konsenza žal ni na vidiku.

(D207: 23-25)