Božiček s predali – Salvador Dali

Branko je v svoji sobi in brska po predalih. Išče nekaj, a ne najde.

»Mami! Mamica!«

»Kaj je Brankec?«

»Kje so moje nogavice?«

»Katere nogavice, srček? Nimaš samo enih. Imaš jih več, za več priložnosti.«

»Moje najljubše.«

Mamica pride na prag sobe.

»Katere so to? Srček, Brankec, kako naj jaz to vem?«

Mamica vidi kakšno je stanje v sobi. Globoko zavzdihne, saj ve, kdo bo pospravljal, a sklene, da je to ta trenutek ne moti.

»Joj, mami, saj veš no. Rdeče. Rdeče so moje najljubše.«

»A, rdeče, ja … dala sem jih prat. Smrdele so.«

»Mamica, zakaj nogavice smrdijo?«

»Joj, Brankec, kako neumno sprašuješ. Nogavice smrdijo, ker ti noge smrdijo, Noge pa ti smrdijo zaradi potenja. In ta teden si se precej potil, saj veš.«

Mamice odide, saj se kosilo ne bo skuhalo samo, Branko pa nekaj časa žalostno strmi v svoje bose noge, potem pa se spet loti iskanja.

»Mami! Mamica!«

»Kaj je Brankec?«

»Kje so moje spodnjice?

»Katere spodnjice, srček? Nimaš samo enih. Imaš jih več, za vsak dan v tednu in še za vse državne praznike in dela proste dni.«

»Katere le? Moje najljubše.«

Mamica pride na prag sobe, ki je še za odtenek bolj razmetana kot je bila pred nekaj trenutki. Zavije z očmi, saj ve kdo bo pospravljal, a se odloči, da sinka zdaj ne bo morila s svojimi problemi.

»Katere so to? Srček, Brankec, kako naj jaz to vem?«

»Joj, mami, saj veš no. Rdeče. Rdeče so moje najljubše.«

»A, rdeče, ja … dala sem jih prat. Smrdele so.«

»Mamica, zakaj spodnjice smrdijo?«

»Joj, Brankec, kako neumno sprašuješ. Spodnjice smrdijo, ker jih nosiš na zadnjici. Zadnjica pa smrdi, ker … no saj veš. Saj hodiš na stranišče na potrebo. In ta teden, ti je kar nekajkrat ušlo v hlače, saj veš. In veš tudi zakaj.«

Mamica odide, da se kosilo ne bo prismodilo, Branko pa se žalosten praska po … zadnjici, potem pa se spet loti iskanja.

»Mami, mamica!«

»Kaj je spet? Kaj hočeš, Brankec?«

Mamica se tokrat vsa besna že takoj pojavi na pragu. Le kdo bo popravljal za tabo, pamž razvajeni, si misli, reče pa nič, saj je sama kriva za slabo vzgojenega sinka.

»Mamica, kje je moja diploma?«

Mamica je začudena.

»Diploma, Brankec? To pa res ne vem? Si prepričan, da si jo sploh imel? Kakšne barve pa je? Je rdeča?«

»Joj, mamica, barva pa res ni važna, samo da je. Diploma, no, saj veš!«

Branku se solzijo oči, močno se spet poti in tih vetrc uide skozi zadnja vratca.

»Ne, srček, ne vem. Jaz je nisem videla. Si povsod pogledal?«

»Vse sem pretaknil, pa je ne najdem. Nikjer je ni!«

»Potem bo najbolje, da pišeš Božičku. Če zna pričarati belega zajca iz predala, bo od nekod že prinesel tudi tvojo diplomo, boš videl. Ne joči, no.«

Branko si briše solze.

»Kaj pa tako smrdi? Nisem bil jaz!«

»Ah, maslo se žge,« odgovori skrbna mamica.

»Kje? V ponvi?«

»Ne, na tvoji glavi.«