Miltiad, starogrški junak našega časa

Sodobni človek kljub napredku vse težje razume svet in hkrati izgublja občutek smisla. Ob tem se pogled vrača k starogrški dediščini in idealom demokracije, ki so zaznamovali Evropo. V ospredje postavi Miltiada, zmagovalca pri Maratonu, kot simbol poguma, strateške modrosti in odgovornosti. Njegova tragična usoda nam pokaže, kako hitro lahko demokracija svoje junake povzdigne – in nato zavrže.

Včasih se počutimo kot ujetniki svojega časa. Še preden smo se dobro ovedeli, sta nas pretirana skrb za telesno dobrobit in enakost ujeli v svoje lepljive lovke. Tržaški pisatelj Claudio Magris je to misel pretresljivo izrazil lansko leto v Gorici na pogovoru z znamenitim ruskim režiserjem Aleksandrom Sokurovim. Dejal je, da postmoderni človek navkljub relativnemu materialnemu izobilju živi slabše, trpi zaradi izgube smisla in sveta preprosto ne razume več. Spričo kaotičnega sveta je osamljen, odtujen in razočaran. Ni rekel »razočaran nad demokracijo«, a kako naj bi bilo drugače, saj smo že dolgi dve stoletji priča nenehnim prizadevanjem za demokratičnost družbe tako v Evropi kot Ameriki.

Prizadevanja oblastnikov je podpirala tudi arhitekturna podoba mest, posebej prestolnic. Neoklasicistična pročelja parlamentov, univerz in drugih javnih zgradb ter spomenikov so pričala o prežetosti sodobne družbe z idejami starogrške demokratične ureditve. K temu so svoje dodali tudi muzeji in galerije z zbirkami antičnih predmetov, »nabranih« po Grčiji in drugod po Sredozemlju. Lord Elgin je od otomanske oblasti pridobil dovoljenje za odstranitev kiparskega okrasa z atenskega Partenona. Kipe je prepeljal v London in jih razstavil v svoji palači, kasneje jih je od njega odkupil Britanski muzej. Čudovita Fidijeva dela so izzvala neizmerno občudovanje. Navdušenje nad klasično grško umetnostjo, jezikom in filozofijo je preplavilo zahodni svet poznega 18. in 19. stoletja. Velika večina pa se je morala zadovoljiti z mavčnimi odlitki klasičnih grških umetnin. To je bil čas, ko so nastale obsežne glipoteke, ki so odlično služile študentom umetnosti, tudi v Narodni galeriji v Ljubljani.

Še povojne generacije slovenskih izobražencev so poznale ne le antično zgodovino in umetnost, pač pa tudi starogrška besedila na izust. Dobrobit, a tudi zanke demokracije so poznali iz prve roke in znali kritično presojati sodobnost, kar je bilo v komunističnem režimu vedno sumljivo, če že ne nevarno. Poglejmo si zgodbo o Miltiadu, ki je pred dvema tisočletjema in pol vodil atenske čete v znameniti bitki pri Maratonu.

Miltiad in zmaga pri Maratonu

Miltiad je bil državljan Aten, kar je v času stare Grčije pomenilo, da so mu kot odraslemu moškemu pripadale vse politične pravice. Atene so se v času njegovega življenja soočale z mogočno Perzijo in za zmago je bilo le malo upanja. Miltiad je s premišljeno vojaško strategijo ukanil nasprotnika in odločilno pripomogel k zmagi pri Maratonu, kjer je grški David premagal perzijskega Goljata.

Rodil se je leta 554 pr. Kr. v bogati atenski družini. Njegov oče Kimon je na olimpijskih igrah kar trikrat zmagal na dirkah z vozovi. Za stare Grke je bila telesna neizurjenost nesprejemljiva, športne igre pa so sodile tudi k verskemu obredju in zmage so bile podeljene v čast božanstva. Tudi Miltiadov stric ni bil kdorkoli, bil je ustanovitelj atenske kolonije na Hersonezu, na današnjem polotoku Galipoli na azijski strani Carigrada. Miltiad je postal njegov naslednik, toda tačas je mogočni perzijski kralj Darej že posegel na evropska tla.

Tako je Miltiad hočeš nočeš pristal v perzijski službi in postal perzijski vazal. V spopadu z nomadskimi Skiti je vodil čez Donavo kontingent perzijske vojske na ozemlje današnje Ukrajine in si pridobil dragocene vojaške izkušnje. A ko je leta 499 izbruhnil upor grških maloazijskih državic proti Perzijcem, jih je Miltiad skupaj z demokratičnimi Atenami nemudoma podprl. Kot je znano, je upor vodil v vojaški spopad in perzijska flota je z mogočnimi plovili zaplula ob Hersonez. Miltiadu ni kazalo drugega kot beg z vsemi zakladi, menda jih je bilo kar za pet ladij, v rodne Atene.

Perzijci so v maniri velikega kraljestva poslali v Grčijo diplomatske sle, ki so jih ponosni Grki nemudoma pometali v vodnjake. Izbruhnila je vojna in Miltiad, ki je imel dragocene izkušnje s Perzijci, je bil po volji ljudstva izbran za enega od desetih generalov atenske kopenske vojske. Brž je presodil, da ne gre čakati Perzijcev za mestnim obzidjem, in predlagal boj na Maratonskem polju ob atiški obali. Poleti 490 pr. n. št. se je mogočna in azijsko pisana sovražnikova vojska izkrcala pri Maratonu. Miltiad je dobro poznal moč perzijske konjenice, ki je še tisočletje kasneje vlivala strah v kosti rimskih vojakov. V spopadu na odprti ravnini bi bila nepremagljiva, Maratonsko polje, stisnjeno med hribovje in obalo, je obetalo nekaj upanja za desetkrat manjšo grško vojsko. Miltiadova odločitev se je pokazala za genialno.

Zasedel je torej vznožje hribovja, ki je obdajalo zaliv, in čakal na ugoden trenutek za napad. Izbral je čas, ko se je strašljiva perzijska konjenica iz neznanih razlogov odmaknila. Tedaj so grški težko oboroženi hopliti planili čez Maratonsko polje in se zmagovito spopadli s perzijsko pehoto. Poročila o padlih se razlikujejo, omenjajo okoli 6400 mrtvih na perzijski strani in sedem zaplenjenih ladij, medtem ko je padlo le 192 atenskih mož. Vsi pa so si edini, da so Grki izbojevali edinstveno zmago nad mogočnimi perzijskimi vojaškimi silami. Premaganci so se na hitro vkrcali na ladje in odpluli. Na začetku brezupna, na koncu pa zmagoslavna bitka pri Maratonu se je vtisnila globoko v zgodovinski spomin. Legenda, ki so jo vsak malo drugače zapisali antični pisci, pravi, da je bil z novico o zmagi nemudoma odposlan mladi vojaški sel po imenu Fidipid, tudi Filipid. V 42 km oddaljene Atene naj bi tekel v polni vojaški opremi, ki je tehtala okoli 20 kg. Bitka je potekala v poznem poletju, najverjetneje 12. septembra, ko Grčijo še vedno žge peklenska vročina. Mladenič je Atencem le še zavpil »Zmagali smo!« in izdihnil. Atene so slavile, toda prava vojna je bila še pred vrati.

Usoda junaka in protislovja demokracije

Kaj pa Miltiad? Zaradi premožnosti so ga demokratične Atene že na začetku sprejele z mržnjo in ga začele preganjati zaradi njegove tiranske oblasti v Hersonesu. Kot bi bilo Atencem zares kdaj mar za koga drugega! Zgodovina ugotavlja, da se je to zgodilo najverjetneje na pobudo Miltiadovih političnih nasprotnikov, demokratov. Miltiad je bil kot prvak maratonske bitke najprej oproščen, vojna pa se je nadaljevala. Na pomlad leta 489 je vodil atensko floto 70 ladij v spopad za jonske otoke, ki so bili na perzijski strani. Doživel je poraz in po vrnitvi ostanka vojske je Atene preplavilo ogorčenje javnosti, ki so ga spretno izkoristili njegovi politični nasprotniki in zahtevali smrtno kazen. Miltiad je bil obsojen na ječo, kmalu je podlegel gangreni, ki se je razpasla na bojni rani. Zmagovalec najslavnejše bitke starih Grkov je umrl v zaporu.

Pri razmišljanju o preteklosti nas pogosto prevzamejo podobnosti s sodobnostjo, a bolj so pomembne razlike. Atenska demokracija, na katero vsi prisegamo, je temeljila na osebni odgovornosti. Omejena je bila na odločanje za boj sposobnih mož, državljanov Aten. Seveda so se tudi ti odločali mnogokrat pristransko in krivično, ker smo ljudje pač nepopolna bitja in zmaga ter oblast zameglita razum. Takrat je nujen kritičen razmislek, nekoč nasvet starega Sokrata in še ne dolgo nazaj izobražencev. Z znanji, ki so omogočala kritično presojo časa. Danes so le še šole, umetnost in mediji, ki čedalje bolj krojijo usodo ljudstva po volji oblasti. Je to še demokracija?

Zmagovalec najslavnejše bitke starih Grkov je umrl v zaporu.

(D249: 50-51)