Česa bi se morali naučiti od levičarskih aktivistov?

Prejšnji teden je bilo na srečanju gospodarstva s politiko povedanih mnogo besed; toda samo besede gospoda Blaža Brodnjaka so močno odmevale še nekaj dni po tem. Kritično se je odzval na dejanja trenutne vlade, ki gospodarstvo pritiska k tlom. Tam so mu navdušeno ploskali, le aktualna, za to pristojna ministra mu nista ploskala. (Pa tokrat nismo zasledili komentarja predsednice države, da bi to morala storiti iz spoštovanja …) Toda takoj potem se je po gospodu Brodnjaku vsulo; predvsem z leve, pa tudi z desne, češ da kot direktor banke nima česa komentirati, saj naj ne bi vedel, kaj se dogaja na terenu, predvsem pa ima tako bajne dohodke …

Kako tipično slovensko; nevoščljivost in uklonljivost; kriv je, ker zasluži več, in kriv je, ker se je oglasil. Pozornost ni bila toliko usmerjena v vsebino njegovega nagovora, da bi razmislili, s čim trenutna vlada ovira podjetja, podjetnike in zaposlene, kaj bi bilo treba spremeniti, kako in kdo to lahko naredi. Mnogi so raje udarili po njem osebno.  

Gospod Brodnjak je povedal tudi, da med podjetniki vre. Toda kje je to vrelišče? Očitno je zelo skrito, kajti v javnosti se ga ne vidi. Prav tako se slabo vidi vrenje med kmeti in zdravniki, pa še kje. V javnosti se izpostavijo le redki posamezniki, ki so pripravljeni povedati resnico brez pretirane kalkulacije, da jim pri trenutnih aktivističnih in do skrajnosti zamerljivih oblastnikih to lahko škodi. 

Gospod Brodnjak je povedal tudi, da med podjetniki vre. Toda kje je to vrelišče? Očitno je zelo skrito, kajti v javnosti se ga ne vidi. 

Ko na Domovino vabimo podjetnike, kmete, zdravnike, imamo velikokrat težave; osebno nam veliko povedo o tem, kaj vse je narobe, kaj jih ovira in zavira. Toda ne bi se izpostavili z imenom in priimkom. Ker se bojijo; poleg medijskega pogroma so navadno po javno izrečeni kritiki trenutne oblasti kmalu deležni obiska različnih inšpekcij, tudi pri kandidiranju za financiranje imajo manj možnosti za uspeh.  

In krog se zapre. Stvari tečejo vedno bolj narobe, kritik pa je čedalje manj. Vedno več je takšnih, ki se umaknejo z izgovorom, da se jih vse skupaj sploh »ne tiče«, da imajo dovolj svojega dela in se s širšimi razmerami ne »ukvarjajo«. Toda dolgoročno tišina vsakega posameznika pomeni potop, saj si oblast dovoli vedno več. Vidimo, koliko so se v zgolj enem mandatu te vlade poslabšale razmere za gospodarstvo in kmetijstvo, za zasebno zdravstvo in šolstvo, hkrati pa se je močno razbohotil javni sektor. S tišino navzven in nerganjem zgolj doma in za šankom se nam lahko zgodi še en mandat podobne (leve) vlade. Toda verjemite, ukrepi bi bili v drugem mandatu zgolj hujši; država bo še bolj zadolžena in oblast bolj razsipna, obenem pa bi vladajoči dobili jasno sporočilo, da lahko delajo, kar hočejo, ker jim tako ali tako nihče nič ne more. In imeli bi prav; ko ima nekdo v rokah zakonodajno, izvršno in sodno oblast ter si podredi šolstvo, preko katerega vpliva na dolgoročno formacijo mladih, mu res nihče nič več ne more.  

Skrajni čas je torej, da se, kdor si želi sprememb, oglasi. Da jasno in glasno pove, v čem vidi težavo in kaj bi pomagalo, da jo odpravimo. Če bo tak eden ali dva ali deset, bodo nosili negativne posledice. Če bo takih množica, pa bo nujno prišlo do pozitivnih sprememb.  

Pri tem bi nam prav prišlo nekaj veščin in sposobnosti, ki jih, roko na srce, večkrat vidimo pri levih aktivistih. Ena takih je na primer pogum. Da bi nastopili brez strahu, brez samocenzure, v kateri je vsako dejanje prežeto s kalkulacijo, ali nam naše izpostavljanje zaradi maščevanja vladajočih lahko morda škodi. 

Naslednja je vztrajnost. Se še spomnite kolesarjev v času kovida? Ko nekaj dolgo ponavljaš, ko nekam dolgo vrtaš, se zagotovo nekaj zgodi. 

Od levih aktivistov bi se lahko naučili tudi iznajdljivosti; da bi iskali nove načine, kako z informacijami priti do ljudi, kako jim predstaviti svoje mnenje in dati prostor, da izrazijo svojega.  

Nato pokončnost in neustrašnost. Ali ste kdaj videli levega aktivista s sklonjeno glavo in tiho v brk mrmrajočega? Ne. Oni so glasni, če imajo prav ali ne (kar je precej večkrat), se pokončno zavzemajo za svoje cilje.  

Ali ste kdaj videli levega aktivista s sklonjeno glavo in tiho v brk mrmrajočega? Ne. Oni so glasni.

Najpomembnejša pa je enotnost. Tudi na levi strani so razdori in nesoglasja. Toda ko je treba, stopijo skupaj in se zavzemajo za skupni cilj, od katerega si seveda obetajo koristi.  

Koristno bi bilo, da bi se tisti, ki želimo normalno in uspešno Slovenijo, poenotili do te mere, da bi se zavzeli in izpeljali nujne spremembe v gospodarstvu, zdravstvu, sodstvu, šolstvu in še kje. Korenite, konkretne in odločne, brez slabih občutkov zaradi kričanja tistih, ki bodo ob tem izgubljali privilegije lagodnega življenja na račun drugih. Za prihodnost slovenskega naroda je to nujno in upajmo, da ni prepozno. 

Če bomo vsi tiho in vlekli vsak na svojo stran, pa sprememb in izboljšav zagotovo ne bo. Lahko bomo mirni (ker se nas »ne tiče«), sključeni (ker pokončen v takih razmerah ne moreš biti) in skregani (ker ima vsak zase najbolj prav, drugi pa vsi narobe) čakali novih ukrepov leve oblasti, ki bo še naprej uničevala vse, kar je normalno, zasebno in kar ustvarja lepšo prihodnost. 

(D235, 3)