Dan samostojnosti in enotnosti – samostojna Slovenija ni bila podarjena, temveč izborjena

Danes je dan samostojnosti in enotnosti, 26. december, ko praznujemo razglasitev izida plebiscita 23. decembra 1990, ko se je slovenski narod z izjemno jasnostjo in notranjo zrelostjo odločil za samostojno državo. To ni bil le politični dogodek, temveč civilizacijski trenutek, v katerem je narod prevzel odgovornost za svojo zgodovino in prihodnost.

Plebiscit ni bil samoumeven. Takrat je bil čas razpada Jugoslavije, politične negotovosti in realne nevarnosti nasilja, celo vojne. Kljub temu so Slovenci ravnali trezno, premišljeno in demokratično, odločili so se za samostojno državo. Udeležba je presegla 93 odstotkov, za samostojno Slovenijo pa je glasovalo več kot 88 odstotkov vseh volilnih upravičencev. Takšnega soglasja ni mogoče ponarediti. To je bil jasen, nedvoumen izraz volje naroda.

Narod, ki je postal politični subjekt

Slovenci smo stoletja obstajali kot kulturna in jezikovna skupnost, a redko kot politični subjekt. Drugi so odločali o nas, pogosto brez nas. Prav zato ima plebiscit izjemen pomen: prvič v moderni zgodovini smo sami odločali o svoji državni usodi in sicer brez revolucije, brez nasilja, brez vsiljene ideologije. Nasilje je prišlo po tem.

Osamosvojitev ni bila namenjena zamenjavi enega centra moči z drugim, temveč vzpostavitvi drugačne politične kulture.

Ta odločitev je bila rezultat dolgega procesa. Demokratizacija, civilna družba, kulturni prostor, krščansko-socialna misel in politična pomlad so ustvarili pogoje, v katerih je dozorelo spoznanje, da brez lastne države ne bo ne demokracije ne svobode. Slovenska osamosvojitev ni bila beg iz Evrope. Temveč vrnitev vanjo in sicer k politični kulturi, ki temelji na pravu, odgovornosti in dostojanstvu človeka.

Pučnikova misel kot moralni temelj osamosvojitve

Osamosvojitev ima tudi jasen moralni in intelektualni obraz. Med njimi izstopa Jože Pučnik, osrednja osebnost slovenske pomladi. Njegove besede, izrečene v odločilnih trenutkih, niso bile retorične figure, temveč povzetek zgodovinske resnice. Ko je dejal, da »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«, ni oznanjal konca neke države, temveč začetek odgovornosti ter nove države.

#JožePučnik je vse povedal, zakaj Kučan ni ploskal.
In tudi je povedal, kdo so bili izdajalci osamosvojitve. pic.twitter.com/JNTpTCnive

— SimonVidmar (@VidmarSimon) December 23, 2025

Pučnik je dosledno poudarjal, da samostojnost sama po sebi ne pomeni nič, če ne vodi v demokracijo, pravno državo in spoštovanje človekovega dostojanstva. Zanj država ni bila ideološki projekt, temveč prostor svobode. Njegova znamenita misel, da Slovenija ni nastala zato, da bi bila nova Jugoslavija, je še danes aktualna. Opozarja nas, da osamosvojitev ni bila namenjena zamenjavi enega centra moči z drugim, temveč vzpostavitvi drugačne politične kulture.

Enotnost kot pogoj in sad državnosti

Beseda enotnost v imenu praznika ni naključna. Leta 1990 ni pomenila enoumja, temveč zrelost. Pomenila je sposobnost različnih političnih in svetovnonazorskih tokov, da v ključnem trenutku postavijo državo pred ideologijo. To je bila ena najvišjih točk slovenske politične kulture.

Na to je na državni proslavi znova opozoril tudi Jelko Kacin, ko je poudaril, da samostojna Slovenija ni bila podarjena, temveč izborjena – z jasno politično voljo, z mednarodnim prizadevanjem in z odločnostjo, da se po potrebi tudi brani. Njegov govor je bil opomin, da svoboda ni trajno stanje, temveč proces, ki zahteva stalno skrb.

Enotnost iz časa plebiscita ni zgodovinski luksuz, temveč temelj, brez katerega država ne more dolgoročno obstati.

Svoboda ni trajno stanje, temveč proces, ki zahteva stalno skrb.

Ustavna misel kot varuh plebiscitne volje

Plebiscitna odločitev ni ostala na ravni politične deklaracije. Bila je jasno prevedena v ustavni red nove države. Temeljni ustavni akti so izrecno izhajali iz pravice slovenskega naroda do samoodločbe in iz demokratično izražene volje ljudi. Država je bila utemeljena kot pravna in socialna država, v kateri ima oblast legitimnost le, če izhaja iz ljudstva in je omejena s pravom.

Ustavna misel osamosvojitve je jasna: država obstaja zaradi ljudi, ne obratno. Demokracija ni dekoracija, temveč bistvo. Pravna država ni ovira, temveč varovalo pred zlorabami oblasti. Ta ustavni duh je neposreden naslednik plebiscitne odločitve in je zavezujoč tudi danes.

Relativizacija osamosvojitve – nevarnost za prihodnost

Zato ni vseeno, kako danes govorimo o osamosvojitvi. Poskusi relativizacije plebiscita, njegovo potiskanje na rob ali umeščanje v širše revolucionarne diskurze niso le zgodovinsko zgrešeni, temveč politično nevarni. Slabijo temelj legitimnosti slovenske države.

Slovenija ni nastala iz revolucije, temveč zaradi želje ljudi. Iz svobodne, zavestne in demokratične odločitve ljudi. To dejstvo bi moralo biti nad vsemi ideološkimi spori. Kdor zmanjšuje pomen plebiscita, v resnici zmanjšuje pomen demokracije same.

⚠️‼️🇸🇮
Posnetek, ki so vam ga skrivali 34 let!!!

Rezultat in prikaz najpomembnejšega glasovanja v zgodovini slovenskega naroda.

Poglejte, kdo ploska in se veseli in kdo je kislega obraza.

Medtem ko je bil 🇸🇮 narod na plebiscitu enoten, je levičarska politika priprave na… pic.twitter.com/LlewQykh0W

— Janez Janša (@JJansaSDS) October 19, 2025

Kdor zmanjšuje pomen plebiscita, v resnici zmanjšuje pomen demokracije same.

Domovina kot odgovornost

Dan samostojnosti in enotnosti nas zato kliče k resnosti. Domovina ni prazna beseda, temveč skupna zaveza. Je odgovornost do jezika, kulture, zgodovine in prihodnjih generacij. Je zvestoba vrednotam, na katerih je država nastala.

Biti domoljub danes pomeni varovati resnico o osamosvojitvi, spoštovati ustavni red in zavračati poskuse razgradnje državnosti. Pomeni razumeti, da je kritičnost do oblasti legitimna, spodkopavanje temeljev države pa ne.

Biti domoljub danes pomeni varovati resnico o osamosvojitvi, spoštovati ustavni red in zavračati poskuse razgradnje državnosti.

Plebiscit kot merilo tudi za jutri

Vsak 26. december je tihi referendum vesti. Sprašuje nas, ali smo še vredni enotnosti, ki nam je prinesla državo. Ali znamo tudi danes, ko ni zunanjega sovražnika, postaviti skupno dobro pred parcialne interese?

Slovenija se ni rodila iz sovraštva, temveč iz upanja in odgovornosti. Dokler bomo zvesti plebiscitni odločitvi in njenemu ustavnemu duhu, bo dan samostojnosti in enotnosti ostal temelj, na katerem slovenska država stoji – ne le kot spomin, temveč kot zaveza prihodnosti.

Slovenija se ni rodila iz sovraštva, temveč iz upanja in odgovornosti.