Človeštvo: dva koraka naprej, en korak in pol nazaj, včasih tri

V zadnjem obdobju so se vsaj zame zgodili nekateri zelo pomembni indikatorji stanja razvoja naše družbene skupnosti, ki je v kar dobrem sozvočju z dogajanjem v našem širšem civilizacijskem okolju: protest v Novem mestu (dovolj je permisivnega pristopa), rezultat referenduma o pomoči pri predčasnem končanju življenja (glas ljudstva proti vase zaverovani eliti), odpustitev vodilnega ortopeda v Splošni bolnišnici Novo mesto ter odhod mnogih visoko usposobljenih zdravnikov iz državnega zdravstva (katastrofalno upravljanje javnega sektorja na vseh področjih) in ne nazadnje tudi tako imenovani incident v Velenju z obglavljanjem kipa enega izmed najhujših tiranov v človeški zgodovini (obračun z bližnjo preteklostjo).

V vseh primerih prihaja do polarizacije mnenj in prepričanja, da je samo naš prav edini pravi prav. Kdo ima prav, pa pokaže čas. To ni nujno takoj in ni nujno, da naš prav vodi v boljšo prihodnost posameznika in družbene skupnosti v celoti. Prav tako ni nujno, da je boljši jutri tudi za družbo, če to velja za nekega posameznika, še posebej, če je ta posameznik član lažne samooklicane elite (primer: novi razred po Đilasu).

Razvoj zahodne judovsko-krščanske družbe

Razvoj družbe lahko opazujemo skozi različna očala. Marksisti imajo svoj pogled, njihovi bratje fašisti različnih sort malce drugačnega, tisti, ki trdno in neomajno verjamejo v višjo silo (božjo voljo), spet malce drugačnega itn. Jaz to vidim kot stalen boj med različnimi interesi v družbi, tako med posamezniki kot socialnimi skupnostmi različnih oblik in velikostnega reda.

Ta boj je bil (in še vedno je) pogosto izjemno trd, neizprosen in neusmiljen, kar je vodilo do mnogih hudih krivic, bolečin, trpljenje tako posameznikov kot celotnih družbenih skupnosti. Nikoli ni bilo enostavno in nikoli se nista cedilo samo med in mleko, čeprav se je pogosto idealiziralo čase, ko je bilo še vse tako, kot mora biti. Z zadnjim takim pogledom na idealiziran čas starogrške kulture (od Mikencev do Makedoncev) je kruto opravila raziskava, prikazana v petih delih: Ancient Greece – The Dark Chronicles (Stara Grčija – temne kronike, 2025), prikazana na enem izmed kanalov TV-shem, ki nam jih ponujajo operaterji. 

Razvoj družbe vidim kot stalen boj med različnimi interesi v družbi, tako med posamezniki kot socialnimi skupnostmi različnih oblik in velikostnega reda.

Navkljub vsemu je napredek zavidljiv 

Skratka, da ponovim naslov: človeštvo je šlo dva koraka naprej, en korak in pol nazaj, včasih tudi tri. K prebujenstvu in vključenosti nagnjeni (woke ideologija) se lahko še tako trudijo za omalovaževanje dosežkov zahodne judovsko-krščanske civilizacije, realni rezultati vendarle pokažejo, da je civilizacija, ki ji, vsaj upam, pripadamo tudi še mi, dosegla izjemno velik napredek na vseh področjih življenja tako posameznika kot družbenih skupnosti v celoti. Pa naštejmo nekaj »samoumevnih« pridobitev, ki so bile v še ne tako davni preteklosti nekaj skorajda nemogočega (in še vedno je v mnogih kulturah to lahko težava): 

• tekoča pitna voda, dostopna skorajda vsakomur;
• kanalizacijski sistemi (od stranišč s splakovanjem do čistilnih naprav za očiščevanje odplak) – čisto okolje;
• sistem izobraževanja, dostopen vsem slojem prebivalstva (večinoma vsaj do konca srednje šole in celo do univerzitetne izobrazbe);
• dostopen zdravstveni sistem, ki najnovejša spoznanja iz medicinske in farmacevtske stroke prinaša v izvajanje najširšega zdravstvenega varstva za celotno populacijo;
• razvoj kmetijstva ter distribucija hrane in vseh drugih dobrin, ki sta vsaj začasno lakoto skorajda izbrisala iz spomina;
• neverjetno razvejan prometni sistem, ki praktično vsakemu v vsakem trenutku omogoči udobno potovanje po celem svetu;
• dostopnost energentov (ogrevanje, elektrifikacija, prevoz ...) za vse po sorazmerno dostopnih cenah;
• visoka stopnja varnosti za prebivalstvo (policija, sodstvo) in še bi lahko naštevali.

Nič ni samoumevno 

Vse to pa ni samo po sebi umevno in ni nujno, da bodo te danes samoumevne pridobitve ostale dostopne vsem. Treba bo vložiti veliko energije, volje in upanja, če želimo slediti izjemno hitrim spremembam tako na tehnoloških, znanstvenih kot družbenih področjih.

Ampak kako in kdo nas lahko vodi na način, ki nam bo vsaj ohranil, če ne dvignil obstoječi standard? Odgovor je v bistvu na dlani, ni pa samoumevno, da bo do tega prišlo. Verjetno je vsakomur jasno, da moramo doseči mnogo višjo stopnjo meritokracije, kar zahteva optimalno izbiro kadrov za vodilna mesta na vseh ravneh. Optimalno pomeni, da ne moremo vedno pričakovati idealnih (maksimalnih) izbir, temveč vsaj približek najboljših med možnimi na trgu (poudarek na trgu in ne po načelih 'našizma').

Ključne so tri podporne stroke

Za uspešno vodenje države (in seveda tudi vseh profitnih, javnih in neprofitnih organizacij) so ključnega pomena tri podporne stroke: pravna, ekonomska in organizacijska. Poudarek je na podpori in ne na tem, da so edine zveličavne za vodenje države (družbe). Če politika vodi politiko tako od regionalne do državne ravni, so posamezne stroke tiste, ki vodijo posamezna področja. Da poenostavim: zdravstvo npr. vodijo medicinci, strojno industrijo strojniki ipd., ki pa se seveda zavedajo, da potrebujejo podporo prej naštetih strok (pravo, ekonomija, organizacija), tako da si to znanje pridobijo (se sami usposobijo) bodisi to podporo kupijo (zaposlijo ali »outsorsajo«). Ključni pogoj za kakovostno podporo omenjenih strok pa je po mojem mnenju naslednje: 

• Vsaj 70–80 odstotkov na ekonomskih šolah izšolanih ekonomistov v nobenem primeru ne podpira socialističnih idej pri upravljanju gospodarstva (danes je po mojem mnenju 90 odstotkov ekonomistov prepričanih, da je socializem možna in celo dobra izbira). Po mojem globokem prepričanju, potrjenem z empiričnimi poskusi, socializem z umno ekonomijo nima nobene resne povezave.
• Vsaj 70–80 odstotkov pravnikov razume, da pravo podpira pripravo definiranja pravil v neki družbi in jih ne diktira ter da podpira iskanje optimalnih rešitev za ustrezno preverjanje in izvajanje sankcij nad tistimi, ki dogovorjenih pravil ne spoštujejo, in ne išče kreativnih pristopov pri zaščiti naših in kaznovanje nenaših. Da poenostavim: uporaba rimskega prava (z dopolnitvami skozi razvoj judovsko-krščanske civilizacije do temeljnega načela spoštovanja človekovih pravic) in ne grškega (naš najslabši je še vedno boljši od vašega najboljšega).
• Večina strokovnjakov s področja organizacijskih znanosti ve in razume, da se je organizacijska kultura v zadnjih desetletjih skorajda neverjetno spremenila in da je sodobna organizacija usmerjena v procese (ključni so odnosi oz. relacije, ki pogojujejo posamezne elemente v organizaciji) in ne več v funkcije (ključni so elementi organizacije, ki se jim prilagajajo odnosi (relacije)). Danes na žalost večina strokovnjakov na tem področju še vedno razmišlja v okvirih funkcijske organizacije. 

Za uspešno vodenje države so ključnega pomena tri podporne stroke: pravna, ekonomska in organizacijska. Poudarek je na podpori.

Moj prav pravi tako 

Poglejmo, kaj jaz vidim (moj prav), da je treba storiti pri obravnavanih štirih primerih, omenjenih v prvem odstavku prispevka, glede na uporabo treh ključnih podpornih strok. V vseh štirih primerih se vidi, da je močan vpliv uporabe marksistične indoktrinacije namesto spoznanj ekonomske znanosti (egalitarizem pri prerazporejanju BDP, neupoštevanje ekonomske logike v zdravstvu za oba primera, ki se dotikata izvajanja javnega zdravstva, nesposobnost ocene katastrofalnega pristopa k ekonomiji v polpreteklem obdobju).

Ravno tako se lahko pri vseh štirih primerih vidi klasičen pristop »socialističnega prava«, ki temelji na grškem namesto rimskem upravnem pravu in kjer višji cilj (ideologija) upravičuje suspenz človekovih pravic. V vseh štirih primerih pa se kaže tudi upravljanje po načelih klasične statične (funkcijske) organizacijske prakse, ki se izkazuje s sindromom mi-oni (to ni naše, to je njihovo), oz. načela kako bi, da ne bi (iskanje razlogov, da mi nismo pristojni za razreševanje problemov) namesto procesnega in timskega pristopa.

Pa še nekaj 

Opozoril bi samo na tri pomembne točke. Obstaja kar precejšnje število posameznikov (in to ne samo pri ekonomistih), ki soglašajo, da je treba upoštevati spoznanja klasične ekonomske znanosti. Obstajajo tudi posamezniki (in pravniki), ki razumejo, da je treba upoštevati poznavanje in razumevanje sodobne pravne znanosti (svetilnik je ddr. Klemen Jaklič) in se povsem oddaljiti od prava, ki ščiti ideologijo, medtem ko je poznavanje in razumevanje sodobne organizacijske teorije in prakse na zelo nizki ravni (navkljub zelo razširjenemu in »modnemu« izobraževanju ter usposabljanju na tem področju). 

Ob znanem reku, da je optimist slabo seznanjen pesimist, nisem zelo optimističen. Vendar upanje umira zadnje in verjamem, da nam bo morda vendarle tudi zaradi teh v nebo vpijočih primerov uspelo »ob težkem boju« (pa ne po načelih Nike Kovač) narediti pol koraka naprej in ne korak nazaj. Sam bom poskušal v naslednjih kolumnah malce pomagati k razumevanju sodobne organizacijske kulture, vodenju in organizacijski teoriji, ki omogočajo višjo dodano vrednost ob boljšem koriščenju vseh virov tako v posameznih organizacijah kot družbi v celoti.

Poznavanje in razumevanje sodobne organizacijske teorije in prakse je na zelo nizki ravni.

(D234: 40-41)