Diplomatski vpliv Kitajske: Tiger z vedno več zobmi?

Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Med ZDA in Kitajsko poteka boj za globalno prevlado. Poteka na več področjih: od gospodarskega in tehnološkega do vojaškega. A morda še bolj pomemben je ta boj na področju diplomacije in mednarodnega vpliva. Tega si bomo pobližje ogledali. 

Te dni je globalna ofenziva Xi Jinpinga vidna povsod: od njegovih potovanj v tujino do kitajske javne diplomacije. Xi promovira Globalno varnostno pobudo, Globalno razvojno pobudo in zdaj celo Globalno civilizacijsko pobudo. S temi dokumenti, ki predstavljajo javno vizijo kitajskega predsednika o prihodnosti mednarodnih odnosov ter prihodnosti človeštva, je Kitajska jasno sporočila, da namerava na globalni ravni igrati vedno bolj pomembno vlogo. Kitajska ima politiko nevmešavanja v notranjepolitične zadeve držav – nekaj, kar je omililo njeno sodelovanje z avtokratskimi voditelji. 

Kitajska vloga v Ukrajini 


Kitajska je nedavno predstavila svoj mirovni načrt za Ukrajino. Kot piše Aleksander Gabuev za Carnegie Institute, "nejasen Kitajski načrt ni namenjen dejanskemu končanju vojne, ampak temu, da naredi vtis na svet v razvoju in ovrže obtožbe, da je Peking postal tihi sokrivec Moskve." 

Po enem letu vojne v Ukrajini je Kitajska tako oblikovala svoje stališče do konflikta in objavila dokument z dvanajstimi točkami, ki predlaga okvir za politično rešitev. Dokument je seznam znanih kitajskih govornih tem o vojni. Ponavlja podporo Pekinga ustanovni listini ZN in ozemeljski celovitosti držav, a hkrati obsoja enostranske sankcije in kritizira širitev vojaških zavezništev pod vodstvom ZDA. 

Kot je prepričan Gabuev, avtorji kitajskega dokumenta nimajo dejanskih mirovnih ambicij in vsekakor ne nameravajo, da bi se Peking globoko zapletel v konflikt. Dokument je tako prej zavrnitev zahodnih obtožb, da je Kitajska tiha sokrivka Rusije in poskus utrjevanja njene podobe odgovorne svetovne sile v očeh držav v razvoju. 

Kitajska in Bližnji zahod 


A Kitajska diplomacija je vseeno vse prej kot brezzoba. V začetku marca je Kitajska posredovala pri dogovoru o obnovitvi diplomatskih odnosov med Savdsko Arabijo in Iranom, prvič po letu 2016, s ciljem rešitve dolgoletnega dvostranskega spora med tema državama. Državi sta namreč dolgoletna regionalna tekmeca, vpletena tudi v vrsto posrednih konfliktov, vključno z vojno v Jemnu. 

Dogajanje jasno kaže na upad vpliva ZDA v regiji, kjer so ZDA zgodovinsko imele strateški odnos z večino držav. Pred kratkim so nekatere zalivske države izrazile zaskrbljenost glede umika ZDA iz območja in se odločile za diverzifikacijo svojih varnostnih in gospodarskih partnerjev. 

Savdska vlada je v sredo potrdila odločitev o pristopu k Šanghajski organizaciji za sodelovanje (SCO). Organizacijo je leta 2001 ustanovila Rusija in vključuje več držav v evroazijski regiji, vključno s Kitajsko, Indijo in Rusijo. Lani je za polnopravno članstvo v SCO zaprosil tudi Iran. 

V začetku tega tedna pa je savdski naftni velikan Aramco povečal svojo več milijard dolarjev vredno naložbo na Kitajskem in napovedal dva posla. Gre za največje posle, odkar je Xi decembra lani obiskal Savdsko Arabijo. 

Kitajska in Jugovzhodna Azija 


Kot poroča The Economist, ljudje v jugovzhodni Aziji že vidijo Ameriko in Kitajsko kot dva pola, ki vlečeta države v nasprotne smeri. Vlade v regiji čutijo pritisk, da se odločijo za določeno stran. Leta 2016 je Rodrigo Duterte, predsednik Filipinov, glasno napovedal "ločitev" svoje države od Amerike in namesto tega obljubil zvestobo Kitajski. Trditev Kitajske, da skoraj vse Južnokitajsko morje leži v njenih teritorialnih vodah, in ameriško zavračanje te trditve sta sprožili goreče spore v glavnem regionalnem klubu, Združenju držav jugovzhodne Azije (Asean), ki ga je Kitajska poskušala pridobiti na svojo stran. 

To tekmovanje za vpliv bo v prihodnosti samo še hujše iz dveh razlogov. Prvič, jugovzhodna Azija je za Kitajsko izjemnega strateškega pomena. Je na pragu Kitajske, ob trgovskih poteh, po katerih se na Kitajsko prevažajo nafta in druge surovine ter odpremljajo končni izdelki. Medtem ko Kitajsko na vzhodu omejujejo Japonska, Južna Koreja in Tajvan, vse trdne ameriške zaveznice, je jugovzhodna Azija manj sovražno ozemlje, ki omogoča možen dostop do Indijskega in Tihega oceana, tako v komercialne kot vojaške namene. 

Drugi razlog, da se bo konkurenca nad njim zaostrovala, je ta, da je regija sama po sebi čedalje pomembnejši del sveta. Tu živi 700 milijonov ljudi – več kot v Evropski uniji, Latinski Ameriki ali na Bližnjem vzhodu. Gospodarstvo regije, če bi bila ta ena sama država, bi bilo četrto največje na svetu po prilagoditvi življenjskih stroškov, samo za Kitajsko, Ameriko in Indijo. In hitro raste. Gospodarstvo Indonezije in Malezije se že desetletje povečujeta za 5-6 % letno; na Filipinih in v Vietnamu za 6-7 %. Revnejše države v regiji, kot sta Mjanmar in Kambodža, rastejo še hitreje. Za vlagatelje, ki se ograjujejo od Kitajske, je jugovzhodna Azija postala izbrano proizvodno središče. Njeni potrošniki so zdaj dovolj bogati, da predstavljajo privlačen trg. Jugovzhodna Azija v komercialnem in geopolitičnem smislu predstavlja nagrado. 

Kitajska in Afrika 


Afriška celina je vedno bolj središče tekmovanja velikih sil. Medtem ko ZDA Afriki zagotavljajo največ uradne razvojne pomoči, je Kitajska vodilna dvostranska trgovinska partnerica celine, pri čemer obe državi tekmujeta za vedno globlje vezi po celini.   

Kot poroča Mirovni inštitut Združenih držav Amerike, so se dejavnosti Kitajske v Afriki začele s podporo Pekinga osvobodilnim gibanjem, ki so se borila proti kolonialni nadvladi. V poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je komercialno sodelovanje Kitajske okrepilo in je bilo formalizirano leta 2013 s pobudo kitajske iniciative En pas, ena pot, ki je dobro financirano prizadevanje za izgradnjo političnega vpliva in rast komercialnih odnosov po vsem svetu v razvoju. Ključne dejavnosti vključujejo posojila za razvoj infrastrukture, ki so jo načrtovala in zgradila kitajska podjetja, ter črpanje virov s strani kitajskih rudarskih in energetskih podjetij.  

Medtem ko so bile nekatere države, vključno z Etiopijo, Angolo in Zambijo, prednostna naloga, je Kitajska povečala svojo prisotnost v večini vseh afriških držav. V desetletjih po hladni vojni se je kitajski vpliv v Afriki znatno povečal, medtem ko se je vpliv ZDA zmanjšal. 

ZDA se zdaj trudijo nadomestiti zamujeno. Najprej je bil na potovanju v Afriko državni sekretar ZDA, trenutno se tam nahaja podpredsednica, čez leto pa naj bi prišel tudi sam predsednik Joe Biden. Ta naval obiskov najvišjih osebnosti v ameriški administraciji odraža vse večjo zavest, da morajo ZDA poglobiti svoje sodelovanje s celino. 

Na celini se krepi mnenje, da bi morala imeti Afrika svobodno izbiro v odnosih s preostalim svetom. "Zambija vidi Združene države na enak način kot Kitajsko in Rusijo – prijatelja," je za BBC povedal zambijski analitik dr. Sishuwa Sishuwa. Dejal je, da so lahko poskusi iskanja ekskluzivnih odnosov z afriškimi državami kontraproduktivni in nevzdržni. 

ZDA so pogosto izvajale pritisk na Afričane, da se odločijo, na primer takrat, ko so pritiskale na afriške države, naj v Združenih narodih glasujejo za obsodbo ruske invazije na Ukrajino (Kitajska se je vzdržala). Toda po prepričanju Mirovnega inštituta Združenih držav Amerike bo ameriška diplomacija v Afriki učinkovitejša, če ne bo oblikovana kot "mi ali oni", zlasti proti Kitajski. Na začetku Bidnove administracije je državni sekretar Antony Blinken povedal zaveznikom, da ZDA ne bodo pričakovale, da bodo izbirali med Washingtonom in Pekingom. Ta pristop pa bo pod vse večjim pritiskom, če se bodo odnosi med velikima silama poslabšali.     
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike