Dotaknil se me je prikaz poguma sester Mrak
Ob ogledu filma Exodus 1945 – Naša kri me je najprej spremljal poseben občutek, ker sem bil z njim povezan že čisto na začetku. Še preden se je projekt zares začel, sem imel pogovor z avtorji in jih opozoril na nekatere bistvene poudarke te tematike – tudi na epizode, ki se mi zdijo ključne za razumevanje človeške razsežnosti bega in razpada sveta v maju 1945.
Med temi epizodami posebej izstopa zgodba sester Mrak, Kriste in Jelke, ki sta z redkimi drugimi ostali na vlaku z ranjenci, medtem ko so zdravniki zbežali. Prav ta motiv – ostati, ko bi bilo lažje oditi – odpira jedro moralne in človeške teže tistega časa.
Bila je pričevalka
Zame je tako film dobil še dodatno osebno globino, ker je bila ena od pogumnih, ki so na vlaku z ranjenci ostali – Jelka Mrak, poročena Dolinar, moja pričevalka in dolgoletna prijateljica. Najbolj se me je dotaknila prav ta sekvenca filma, da je njena in sestrina pogumna odločitev dobila posebno mesto v filmu.
Ko človek pozna pričevalca ne le kot 'vir', temveč kot osebo, se tudi filmska pripoved bere drugače: ni več oddaljena reprezentacija preteklosti, ampak nekaj, kar nosi obraz, glas in spomin. Kdor bi se še podrobneje želel spoznati z zgodbo sester Mrak, mu svetujem ogled Jelkinega pričevanja, ki je prosto dostopno na spletu na tej povezavi.
Mikro pristop
Kot zgodovinar sem bil posebej pozoren na to, kako bodo avtorji obdelali motiv bega čez Ljubelj. Sam sem poznal ali snemal najmanj trideset ljudi, ki so šli po tej poti, zato me je zanimalo, ali bodo ta del razprli širše ali pa se bodo odločili za ožji zorni kot. Izbrali so mikro pristop, ki sloni na resničnih zgodbah dveh ali treh družin – in mislim, da je bila to dobra, predvsem pa obvladljiva odločitev. Tak okvir omogoča, da travmatična preteklost ne postane zgolj niz 'zgodovinskih dejstev', temveč se pokaže kot preplet konkretnih odločitev, strahu, izgube in vztrajanja.
Moč filma zato vidim v tem, da se ne naslanja na abstraktno razlago ali ideološko shemo, temveč na človeško izkušnjo: na to, kako se zgodovina zgodi ljudem. Hkrati pa film odpira prostor za razmislek o tem, kako se spomin in pričevanje prepletata z zgodovinsko rekonstrukcijo. Prav v tem – v sposobnosti, da intimno zgodbo postavi v širši okvir, ne da bi jo pri tem poteptal – vidim njegovo največjo vrednost.
3 komentarjev
Johan
Mene pa se je dotaknil pogum mojega deda, ki ga, na žalost, nisem imel priložnost poznati osebno. Ni mu uspelo preživeti Dachava in izžet je umrl tik pred osvoboditvibo taborišča. Njegov pogum je bil v tem, da je domobrancem, ki so vdrli v hišo povedal, kar jim je šlo. In s ponosom jim je povedal, da je sin, veliko mlajši od vsakogar izmed njih, odšel v partizane. S harmoniko, ki jo je nosil do osvoboditve. Polikani domobranci, domačini iz sosednjih vasi, so bili v večini starejši od sina. Povedal jim je, da sina ni bilo potrebno nagovarjati, da se je podal med borce za svobodo in še to je dodal, da pa se bo njihovih dejanj on in slovenski narod spomnil kot veliko sramoto v službi okupatorja. Na domobranskem poveljstvu so ga zasliševali in tolkli nekaj dni, potem pa so ga izročili svojim gospodarjem, vedoč, kakšna usoda ga čaka.
MEFISTO
Johan, prjatu razumni, tole je pa plod tvoje fantazije. Greh ni, lepo pa tudi ne!
Johan
Ne za tebe, pač pa za ostale bralce. Prisegam, pa ne pri Bogu in svetniki, pač pa pri svoji pokojni mami, da sem zapisal resnico in samo resnico. K temu bi dodal le to, da je iztočasno z očetom usodo delila tudi njegova hči,moja mama. Le da so jo od očeta ločilo in je kasneje preživela Rawensbrück. Kakor je pravila, je večina medvojnih "junakov" in krvni ko njenega očeta končala po zasluženem in pričakovanjem. Le nekaj jih je svoje resnice bevskalo tam, čez lužo, v domovino, ki so jo izdali pa se niso vračali. O drugi družinski veji pa sem tudi že pisal. Tudi v njej je bilo nekaj žrtev črnih in kolaboracije, vključno z mladeničev, ki so ga oni, s prižnice naplahtali v protinarodna početje. Mefi si najbrž ne predstavlja njene bolečine, ko so jo nasledniki tistih, ki so ga spravili v sramotno dejanje v kamen zapisali kot žrtev komunizma. Verjamem, da Mefi, kot moj zvest sledilec zgodbo že pozna. Sicer pa dokazuje, da je star, betežen in pozabljiv, kajti tudi zgodbo o dedu sem že opisal. Ga bom spomnil z linkom...
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.