Dotaknil se me je prikaz poguma sester Mrak

Ob ogledu filma Exodus 1945 – Naša kri me je najprej spremljal poseben občutek, ker sem bil z njim povezan že čisto na začetku. Še preden se je projekt zares začel, sem imel pogovor z avtorji in jih opozoril na nekatere bistvene poudarke te tematike – tudi na epizode, ki se mi zdijo ključne za razumevanje človeške razsežnosti bega in razpada sveta v maju 1945. 

Med temi epizodami posebej izstopa zgodba sester Mrak, Kriste in Jelke, ki sta z redkimi drugimi ostali na vlaku z ranjenci, medtem ko so zdravniki zbežali. Prav ta motiv – ostati, ko bi bilo lažje oditi – odpira jedro moralne in človeške teže tistega časa.

Bila je pričevalka

Zame je tako film dobil še dodatno osebno globino, ker je bila ena od pogumnih, ki so na vlaku z ranjenci ostali – Jelka Mrak, poročena Dolinar, moja pričevalka in dolgoletna prijateljica. Najbolj se me je dotaknila prav ta sekvenca filma, da je njena in sestrina pogumna odločitev dobila posebno mesto v filmu.

Ko človek pozna pričevalca ne le kot 'vir', temveč kot osebo, se tudi filmska pripoved bere drugače: ni več oddaljena reprezentacija preteklosti, ampak nekaj, kar nosi obraz, glas in spomin. Kdor bi se še podrobneje želel spoznati z zgodbo sester Mrak, mu svetujem ogled Jelkinega pričevanja, ki je prosto dostopno na spletu na tej povezavi.

Mikro pristop

Kot zgodovinar sem bil posebej pozoren na to, kako bodo avtorji obdelali motiv bega čez Ljubelj. Sam sem poznal ali snemal najmanj trideset ljudi, ki so šli po tej poti, zato me je zanimalo, ali bodo ta del razprli širše ali pa se bodo odločili za ožji zorni kot. Izbrali so mikro pristop, ki sloni na resničnih zgodbah dveh ali treh družin – in mislim, da je bila to dobra, predvsem pa obvladljiva odločitev. Tak okvir omogoča, da travmatična preteklost ne postane zgolj niz 'zgodovinskih dejstev', temveč se pokaže kot preplet konkretnih odločitev, strahu, izgube in vztrajanja.

Moč filma zato vidim v tem, da se ne naslanja na abstraktno razlago ali ideološko shemo, temveč na človeško izkušnjo: na to, kako se zgodovina zgodi ljudem. Hkrati pa film odpira prostor za razmislek o tem, kako se spomin in pričevanje prepletata z zgodovinsko rekonstrukcijo. Prav v tem – v sposobnosti, da intimno zgodbo postavi v širši okvir, ne da bi jo pri tem poteptal – vidim njegovo največjo vrednost.