Dr. Andrej Perko: Nor zakon za načrtno izrinjanje moškega in ustvarjanje vodljive mladine

Intervju: dr. Andrej Perko, psiholog

Koalicijski predlog zakona, ki umetno oploditev dopušča tudi samskim ženskam in ženskam v lezbičnih parih, je katastrofa za družino in za otroke, ki bodo v takšnih zvezah rojeni, ocenjuje psiholog dr. Andrej Perko. Vzgoja otrok ni več mogoča, če očeta izrinemo iz družine. A po prepričanju psihologa gre za načrten proces. Mladino, ki izhaja iz skupnosti brez očeta in nima hrbtenice, bodo vodilne strukture zlahka zmanipulirale.

A težava današnje družbe ni, kaj narediti z ženskami, ampak kaj narediti z moškimi. Moškim je treba dati veljavo, jih opolnomočiti, da bodo svojo vlogo doumeli, je v pogovoru za Domovino povedal priznani psiholog, ki nadaljuje delo legendarnega Janeza Ruglja.

Kje so po vašem mnenju vrednotni temelji zakona, ki bi po novem tudi samskim ženskam in istospolnim parom dopuščal oplojevanje?

Današnji, postmoderni čas skuša napraviti novega človeka. To smo slišali že v času komunizma, o tem je govoril tudi Edvard Kardelj: »Ustvarili bomo novega človeka.« Norost – ustvariti novega človeka. Ampak tu gre za ideologijo. Gre za to, da tega novega človeka bivanjska vprašanja, bistvena vprašanja o človeku ne zanimajo več. Poleg tega zanika vso predhodno antropologijo, kar se danes kaže v tem, o čemer se pogovarjamo. Tudi v teoriji spolov: »Vseeno je, kaj sem danes, kaj sem jutri. Nisem moški, nisem ženska, sem nekaj vmes, sem fluiden, ne vem, koliko spolov je.«

Današnji, postmoderni čas skuša napraviti novega človeka. To smo slišali že v času komunizma, o tem je govoril tudi Edvard Kardelj.

Teorija spolov govori o več deset spolih.

Vsak dan jih je več …

Zakaj sta samo dva?

To je biološko dejstvo. Evolucijski biologi govorijo o tem, da je v 99,98 odstotka spol biološka danost. V preostalih dveh promilih pa pride do mutacij oziroma patologije. Ostalo je biologija. In današnji čas to biologijo zanika. Spol ni več biološka danost, ampak je družbeni konstrukt. Zanikati biologijo je protinaravno in protirazumno.

Že možgani v fetusu fantka ali punčke se razvijajo drugače. Tudi hormonski sistem je drugačen. Možgani se drugače razvijajo in tudi funkcionirajo drugače. Postmoderni čas pa na silo prinaša diktat emancipacije. Danes govorimo o enakosti spolov, ne več o enakopravnosti.

Prav izraz »enakost spolov« se v družbi že tako pogosto uporablja, da se uveljavlja kot relevanten pojem.

Da, začelo se je počasi, zdaj pa se govori samo še o enakosti spolov. Spol pa ni enak.

Je to namenoma?

To je načrtno. Današnji človek ne prenaša nobenih omejitev več, niti spolnih: »Moja resnica je sveta.« Človek torej postaja bog: »Moja resnica je neovrgljiva. Če jaz tako mislim, če je nekaj moja resnica, se mora upoštevati.«

A resnica je lahko samo ena, imamo pa lahko takšna ali drugačna stališča do te resnice. Tu govorimo o več resnicah. Takšen pogled prinaša postmoderni čas. Človek je postal bog in lahko postane, kar hoče. Tudi biološko.

Vse to pa se prenaša tudi v družino, saj je bistvo postmoderne dobe, da skuša družino uničiti. Španska filozofa Francisko José Contreras in Diego Poole govorita o tem, da danes ne gre več za ekonomsko revolucijo, ampak za kulturno-moralno revolucijo. To spreminja človekovo naravo, značaj.

Preberite tudi nadaljevanje. Vredno je.