Dr. Jože P. Damijan: Moj problem z Marxom

Embed from Getty Images
Priznani ekonomist in profesor v svojem blogu razloži svoj odnos do Karla Marxa in pojasni, da ima z Marxsom na strokovni ravni tri probleme.

Prvi je v tem, da se je Marx, kljub temu, da je bi verjetno najboljši ekonomski analitik svojega časa, prelevil v socialnega inženirja in se na podlagi svojih teorij lotil pisanja radikalnih političnih manifestov in zahteval revolucijo, ob tem pa ni pojasnil, kako naj bi komunistični red deloval.

Avtorjev drugi problem z Marxom se nanaša na predpostavke njegove sistemske analize, pri kateri  kapitalistu ne dopušča funkcije inovatorja in podjetnika, s čimer ne dopušča kapitalista kot pozitivne in razvojne gonilne sile kapitalizma, pač pa ga obravnava zgolj kot parazita, ki si prisvaja presežno vrednost, ki jo ustvarjajo delavci. Hkrati vse delavce vrže v isti koš in zanemari razpon od delavca za strojem, prek inženirja do menedžerja. Marx tudi ne omogoča tranzicije med družbenimi in razrednimi statusi – delavec se ne more prek inoviranja in podjetništva preobraziti v kapitalista, zanemari pa tudi druge “agente” (razen kmetov), denimo študente in upokojence, ki imajo prav tako povsem drugačne preference in vzorce obnašanja kot abstraktni homogeni delavec.

Kot pojasni Damijan, je »realni svet s heterogenimi agenti bistveno bolj kompleksen od dvodimenzionalnega prostora v Marxovem modelu, ki ga zato ni mogoče uporabiti za napovedovanje bodoče dinamike, niti ga z eliminacijo ene skupine agentov ni mogoče narediti vzdržnega«.

Iz tega sledi ekonomistov tretji problem z Marxom, ki predpostavlja, da če se delavci uprejo izkoriščanju s strani kapitalistov in prevzamejo stroje v svojo last, lahko sami krojijo prihodnost in svojo usodo. »Ob tem izgubimo dinamični, spreminjajoči se značaj kapitalizma, ki zagotavlja njegovo preživetje, hkrati odpade profitni motiv in s tem spodbuda k inoviranju kot možnosti za obogatenje, s čimer odpade tehnološki razvoj, kar kapitalizem zamrzne na ravni obstoječe tehnološke razvitosti “produkcijskih sil”«, kar je dolgoročno nevzdržno pojasni Damijan.  To pa je prav tisto, kar se je v praksi zgodilo vsem komunističnim eksperimentom, razen kitajskemu modelu po l. 1978, ki pa je z dopustitvijo profitnega motiva postal konkurenčen in dinamičen in je s tem zanikal Marxovo komunistično vizijo sveta brez kapitala kot kapitala, sklene ekonomist dr. Jože P. Damijan v komentarju na svojem blogu.