Doris Letina: Strup, ki je pri nas prepovedan in ga izvozimo, se bo s hrano vrnil v Evropo

Intervju: Doris Letina, Zveza slovenske podeželske mladine

V Sloveniji imamo zgolj 3,5 odstotka mladih kmetov do 35. leta in samo 6,8 odstotka do 40. leta. Ob tem je 43,4 odstotka slovenskih kmetov starejših od 65 let, povprečen slovenski kmet pa je star 63 let. – Najbolj nas je strah, da kmetje ne bomo mogli konkurirati. Imamo majhne in srednje velike družinske kmetije, pogosto na območjih z omejenimi dejavniki, v Sloveniji jih je več kot tri četrtine. – Kako naj konkuriramo velikim industrijskim sistemom iz držav Mercosurja, kjer so standardi drugačni, saj je tam dovoljena uporaba številnih aktivnih snovi, ki so v EU prepovedane?

Kako je biti mlad slovenski kmet? Če se ne motim, prihajate z Goričkega?

Tako je. Prihajam s sadjarske kmetije na Goričkem. Ukvarjamo se s pridelavo jabolk, imamo tudi namizno grozdje, slive, orehe in kostanj. Kmetija je v celoti locirana v Krajinskem parku Goričko, na zaščitenem območju Natura 2000 in ekološko pomembnem območju. To je nekako realnost slovenskega kmeta: veliko omejitev, negotovosti in nepredvidljivosti – a hkrati tudi veliko lepih zgodb, lepih trenutkov, modrosti in zdrave kmečke pameti, ki močno pripomore k temu, da kmetje razvijamo svoje kmetije.

Evropska – in tudi slovenska – kmetijska politika s subvencijami nagovarja mlade kmete, da bi prevzeli kmetije. Se vam zdi, da gremo v pravo smer? Bo kmet preživel, je dovolj mladih interesentov?

Nekaj interesa je – žal pa ga je veliko premalo. V Sloveniji imamo zgolj 3,5 odstotka mladih kmetov do 35. leta in samo 6,8 odstotka do 40. leta. Ob tem je 43,4 odstotka slovenskih kmetov starejših od 65 let, povprečen slovenski kmet pa je star 63 let. Prihodnost je zelo negotova. Če ne bomo z ukrepi ne samo nagovorili mladih kmetov, ampak jim omogočili dostojen dohodek in socialno varnost, potem je tudi ta »svetla prihodnost«, zeleno podeželje ter zdrava slovenska kakovostna hrana močno ogrožena.

Kaj najbolj ogroža preživetje slovenskega kmeta? Je to tudi sprememba potrošniških navad – večji trgovinski centri, nižje cene, slabša kakovost – in dejstvo, da ljudje manj hodijo na tržnice?

Izzivov je več. Zagotovo se združujejo: nepredvidljivost in negotovost trga, podnebne spremembe, tržna nihanja, pa tudi konkurenčnost, ki je pogosto ne moremo nasloviti, ker se zahteve – ne samo potrošnika, ampak predvsem okolja in pravil – stalno povečujejo. Potrošnik na koncu s svojim nakupom odloči, kakšno kmetijstvo želi. Slovenski potrošnik je cenovno zelo občutljiv: kljub temu da mu veliko pomeni slovenska hrana in lokalna podpora, na koncu pogosto odloči cena. Povprečen potrošnik obišče več trgovin, da najde »optimalno košarico«. Tukaj bomo morali kot družba razmišljati širše. Hkrati pa mora država sprejemati sistemske odločitve: na eni strani ozaveščanje in izobraževanje potrošnikov, na drugi strani pa ustrezna podpora kmetu, da lahko investira, se prilagaja podnebnim spremembam in sledi smernicam, ki vsak dan znova prihajajo na kmetije.

Kljub temu da slovenskemu potrošniku veliko pomeni slovenska hrana in lokalna podpora, na koncu pogosto odloči cena.

Na nek način ste vstopili tudi v »politiko«. Je to povezano z željo vplivati na kmetijsko politiko?

Zveza slovenske podeželske mladine je nestrankarska organizacija. Zavedamo pa se, da je kmetijska politika tista, ki jo je treba spreminjati. Če želimo imeti jutri kmetijstvo, ki bo omogočalo trajnostni razvoj, moramo danes mi povedati, kakšno kmetijstvo to je in kakšno kmetijstvo nam omogoča dostojno življenje. Vedno več mladih se ob kmetovanju odloča oziroma je primoranih poiskati dodaten vir dohodka in hoditi v službo. To zmanjšuje socialno varnost. Mi želimo, da kmetijska politika ne naslavlja samo razvoja kmetij, ampak tudi dostojnost kmetovanja. Ni dovolj, da je nekaj zapisano – ključno je, da se realizira.

Nova raziskava je pokazala, da dve tretjini slovenskih potrošnikov živi »od akcije do akcije«. Kako v takšnem okolju ostajate konkurenčni?

Zelo težko. V trgovinah so akcije praktično celo leto, potrošnik pa sploh ne pozna več prave vrednosti hrane. Slovenski kmetje opozarjamo, da je treba ozavestiti, koliko dejansko stane kakovostna hrana – in da »poceni« ne pomeni nujno »dobro«. Odkupne cene pogosto ne pokrijejo niti stroškov, kaj šele vlaganj v tehnologijo, razvoj in prilagajanje podnebnim spremembam. To je eden ključnih razlogov, zakaj mladi ne vidijo perspektive. Delamo iz ljubezni do kmetijstva – ampak ljubezen ne plača položnic.

Rekli ste, da je prodaja sicer možna – vprašanje pa je cena. Kako vam uspeva prodaja?

Slovenska živila se prodajo, a vprašanje je, za kakšno ceno. Kakovost se prodaja, a na koncu ostane vprašanje cene. Pogosto smo prisiljeni prodati po nižji ceni, kot bi bilo potrebno in pravično. In še nekaj: v Sloveniji je zelo malo kmetov – res jih lahko naštejemo na prste – ki si izplačujejo redno plačo. Večina dohodka gre nazaj v kmetijo. Dohodkovne varnosti ni, zato se vse manj mladih odloča ostati.

V Sloveniji je zelo malo kmetov, ki si izplačujejo redno plačo. Večina dohodka gre nazaj v kmetijo.

Na družbenih omrežjih pogosto beremo komentarje, da kmet »živi od subvencij« in da se stalno pritožuje. Kako izkrivljen je takšen pogled?

To je res izkrivljen pogled, ki izhaja iz premalo informacij. Kmetje ne dobivamo »subvencij na lepe oči«. To so plačila, povezana z izvajanjem praks – pogojenosti – okoljskih in podnebnih ukrepov, ki niso zastonj. Velik del plačil je vezan na kmetijsko okolje: omejitve, kdaj in koliko lahko kosimo, da se ohranijo traviščni habitati, metulji, ptice; omejitve obdelave njiv; omejena uporaba sredstev za varstvo rastlin, antibiotikov in podobno. Za to mora kmet narediti veliko – pogosto več, kot plačila pokrijejo. Če bi bilo v kmetijstvu enostavno, bi se več ljudi odločalo za kmetovanje. Poklic je lep, a zelo zahteven: delo se nikoli zares ne konča, prosti čas pa se nikoli zares ne začne.

Poklic je lep, a zelo zahteven: delo se nikoli zares ne konča, prosti čas pa se nikoli zares ne začne.

Omenili ste stroga pravila EU. Na nek način smo zaradi njih v EU vajeni varne hrane.

Da, visoki standardi so dobri, ker si želimo varna živila. A hkrati moramo zaupati kmetom: kmetje smo v stoletjih oblikovali krajino in znanje prenašali naprej. V Avstriji je kmet po zaupanju na drugem mestu – takoj za zdravnikom. Pri nas moramo bolje predstaviti dejstva, zakaj je kmetijstvo pomembno: ni samo pridelava hrane, ampak tudi urejeno podeželje, turizem, krajina. S kmetom se srečamo trikrat na dan – ob vsakem obroku.

Na prvi pogled je Mercosur revolucionaren prostotrgovinski sporazum, ki nastaja že 25 let. Evropska avtomobilska industrija zaradi konkurence (zlasti kitajske) upa na nove izvozne priložnosti. A vi opozarjate na posledice za evropskega kmeta. Protesti so bili burni, nič se ni doseglo, začasni sporazum pa je bil podpisan v Asunciónu. Česa vas je najbolj strah?

Sporazumi so pomembni – tudi zaradi geopolitičnih in strateških povezav – vendar nikakor ne na račun kmetijstva. Zdi se, da je kmetijstvo postalo kolateralna škoda. Pogajanja tečejo od leta 1999, a o zaščiti kmetijstva se je resneje začelo govoriti šele v zadnjih tednih. Najbolj nas je strah, da evropski – in slovenski – kmetje ne bomo mogli konkurirati. Mi imamo majhne in srednje velike družinske kmetije, pogosto na območjih z omejenimi dejavniki, v Sloveniji jih je več kot tri četrtine. Zdaj naj bi konkurirali velikim industrijskim sistemom iz držav Mercosurja, kjer so standardi drugačni. Po navedbah okoljskih organizacij je tam dovoljena uporaba številnih aktivnih snovi, ki so v EU prepovedane. Govori se tudi o rastnih hormonih in drugačni uporabi antibiotikov. V EU imamo visoko dobrobit živali; posnetki iz drugih okolij kažejo drugačno realnost. Ne smemo spregledati niti krčenja amazonskega deževnega gozda zaradi širjenja kmetijskih zemljišč. To globalno vpliva na podnebje. Nižji so tudi delavski standardi, človekove pravice in nadzor – kar vse omogoča cenejšo proizvodnjo. Ko takšna roba pride na naš trg, je naš kmet v nemogočem položaju.

Govori se o uvozu govedine, perutnine, sladkorja, etanola … Je še kaj, kar nas ogroža?

Tu so tudi svinjina, sadje (tudi jabolka) in drugi izdelki. Že to je dovolj boleče. Analize opozarjajo, da bi se proizvodnja v teh državah povečala; pri govejem mesu in perutnini se omenja tudi do 20-odstotna rast. To pomeni večji pritisk na cene pri nas. V Sloveniji je trg zelo volatilen: že en večji uvoz lahko »podre« cene. Za potrošnika je živilo cenejše, kmet pa ne pokrije več stroškov.

Ampak EU ima stroga pravila glede varnosti hrane. Kako lahko izdelki vprašljive kakovosti sploh pridejo v EU?

Že danes prihajajo. Organizacije so z analizami našle ostanke pesticidov, ki so v EU prepovedani, na izdelkih na evropskem trgu. Če se bo uvoz povečal, bo nadzor še težji: kapacitete preverjanj v pristaniščih in na letališčih so omejene. Poleg tega sporazum ne pomeni le nižjih carin, ampak tudi poenostavitve trgovinskih poti, kar poveča pritisk na sistem. Mi zahtevamo, da so pravila, ki veljajo za nas, enaka tudi za uvoženo – tudi če to pomeni stoodstotni nadzor.

Omenili ste še označevanje porekla. V čem je problem?

Danes »poreklo« pogosto pomeni kraj zadnje pomembne stopnje predelave. Zato lahko piše »poreklo: Slovenija«, čeprav surovina ni slovenska. Če bo meso prišlo iz Argentine, a bo predelano v EU, lahko potrošnik dobi napačen vtis.

Torej bo lahko na salami pisalo »poreklo: Slovenija«, v resnici pa bo narejena iz mesa iz Argentine?

Tudi zdaj je lahko tako. Mi se zavzemamo za to, da je označevanje izvora jasno. Torej: da se označi, če je meso iz Argentine, in da potem tam piše »vzrejeno v Argentini«. S tem ne želimo zaščititi kmeta, s tem želimo zaščititi predvsem potrošnika, ki bo vedel, koliko kilometrov je nekaj prepotovalo, od kod je, in da bo res lahko nakupoval na podlagi transparentnih informacij, ki jih ima. Da je to mogoče, pričajo tudi pobude. Čebelarska zveza Slovenije je tu naredila korak naprej in pritisnila na ministrstvo, ki je bilo pobudnik za popolno označevanje izvora medu. Če danes kupite med v trgovini, tam ne piše več samo »mešanica medu iz EU in medu, ki ni iz EU«. Zdaj mora pisati natančno: na primer 40-odstotno Argentina, 30-odstotno Kitajska, 30-odstotno Poljska – torej, kako je sestavljeno to živilo. In tukaj imamo kot potrošniki pravico vedeti, kakšno hrano jemo, zato ker je naš nakup tisti, ki spodbuja na eni strani domačo proizvodnjo, na drugi strani pa uvoz. Še enkrat: to je odgovornost potrošnika in odgovornost nas kot družbe, da se ozavestimo in da smo res popolnoma prepričani, kaj kupimo.

O tovrstnih akcijah v Sloveniji že poslušamo; na primer »štirikrat slovensko«, ko govorimo o prašičjem mesu: doma predelano, doma vzrejeno, doma zaklano ...

To je tisto, kar sem omenila: zelo pomembno je, da imamo v Sloveniji že sedaj sheme kakovosti, ki nam to omogočajo. Izbrana kakovost – Slovenija je tista, ki zagotavlja, da je nekaj, kar jemo, slovensko. Z novim zakonom o hrani je bilo doseženo tudi, da bo možnost označitve z zastavico, da bo še bolj jasno izpostavljeno. Ključno je, da se to med potrošniki prepozna.

Trdite, da so nižje cene ključna težava. Evropska unija pravi, da so vzpostavljene varovalke – da če bodo izdelki iz držav Mercosurja na evropskih policah cenejši, naj bi bilo mogoče uvesti carine.

To je zelo dobro: mogoče bo uvesti. Ampak vemo, da se te varovalke zelo težko in redko sprožijo. Tudi viri blizu Evropske komisije so opozorili na to. Čeprav so navidezne varovalke vzpostavljene, jih bo zelo težko udejanjiti, ker je na volatilnosti trga zelo težko dokazati, da je vpliv zgolj zaradi uvoza. Gledala se bodo tudi posamezna živila, zato ne verjamemo, da bo to mehanizem, ki bo deloval.

Ko enkrat mi izgubimo trg oziroma ko pride do teh stroškovnih pritiskov na kmetije, je zelo težko ponovno vzpostaviti proizvodnjo. Ko utrpiš škodo, jo je zelo težko sanirati. Ko enkrat izgubimo trg, izgubimo tudi znanje, tehnologijo – in na ta način izgubljamo tudi kmete. To so sanacije za nazaj in zelo žal nam je, da se o tem sploh moramo pogovarjati. Mi se zavedamo pomena evropskega gospodarstva in tudi slovenskega gospodarstva – na eni strani avtomobili, stroji, tu sta tudi farmacevtska in kemična industrija. Mogoče še ta paradoks: v Evropi bomo proizvajali pesticide, ki so v Evropi prepovedani, jih izvozili v države Mercosurja in potem uvozili živila, ki vsebujejo te prepovedane pesticide, ki smo jih mi proizvedli. To je paradoksalno, ampak to so scenariji, ki se bodo verjetno dogajali.

Študije izpostavljajo, da simulacije za kmetijstvo kažejo, da bi evropski proizvajalci utrpeli občutne izgube, medtem ko bi imeli kmetijski proizvajalci v državah Mercosurja koristi. Res je, da študije izpostavljajo koristi za gospodarstvo: carine naj bi se znižale praktično za 90 odstotkov, v obe smeri. Ampak ko se govori o tem, da se bodo »proizvodni faktorji« predrugačili, moramo razumeti, da so pri kmetijstvu proizvodni faktorji mi – kmetije – in naša hrana. Spomnimo se zadnje krize, ko je nastopila korona, kovid: še kako se je izkazalo, da moramo imeti svojo prehransko industrijo. Ko se pogovarjamo o varnosti države, vedno najprej pomislimo na obrambo, ampak primarna varnost države je prehranska varnost – prehranska varnost, glede katere se vsa razvita gospodarstva zavedajo, kako potrebna je.

(D235: 18-20)