[Duhovna misel] Janez Krstnik »antisoftič«

Duhovna misel za drugo adventno nedeljo: Mr 1,1–8; Lk 3,1–9.15–17; Jn 1,19–28

Avtorji opozarjajo, da je sodobna »mehka« podoba Jezusa zgodovinsko neresnična; resnični Jezus je bližje odločnemu in asketskemu Janezu Krstniku. Janez je »divji moški«: neposreden, neodvisen, neuklonljiv in svoboden, zato ga Cerkev postavlja na začetek adventa kot naznanilca Božjega kraljestva. Njegovo sporočilo je klic k spreobrnjenju (metánoia), ki pomeni notranjo spremembo mišljenja in opustitev malikov. Spreobrnjenje prinaša svobodo od minljivih stvari, notranji mir in spremembo odnosa do sebe, drugih ter časa. Le z duhovnim naporom, samoomejevanjem in odločnostjo – v “hardlinerskem” duhu Janeza Krstnika – pripravljamo pot Kristusu in Božjemu kraljestvu.

Komentar: Janez Krstnik »antisoftič«

Zdaj že pokojni nemški biblicist Klaus Berger je v svoji knjigi Jezus, v poglavju z naslovom Hard way to heaven: Das Ärgerliche an Jesus (Trda pot do nebes: spotakljivo na Jezusu), zapisal: »V devetnajstem stoletju so odkrili Jezusa, ki se vse v naš čas dobro prodaja. Sladki, aseksualni mladenič, nekdo, ki hodi po žitnih poljih in boža rastline ter je apostol ekologije, ovčka med ovčkami. Ta »softi« varianta Jezusa, ki so jo propagirali nekateri teološki avtorji in umetniki iz tako imenovane nazarenske šole, se je zelo dobro prijela, tako v Hollywoodu kakor v devocionalnih izdelkih, kot so razne osladne podobice. Jezus, poln razumevanja, nekakšen feminizirani Jezus, je bil na ta način napovedan.« Berger zaključi, da je to zanj zgodovinski zmazek. Zgodovinski Jezus je veliko bližje markantnemu hardlinerju antike, nekakšnemu agentu božje provokacije, Janezu Krstniku. Način, kako evangeliji poročajo o Janezu Krstniku, nedvomno kaže, da ga postavljajo v neposredno Jezusovo bližino. Njegov asketski način življenja in njegova kritična drža do oblastnikov ustrezata tudi Jezusovi trdi drži in značaju.

Anselm Grün poimenuje Janeza Krstnika »divji moški«, ki je zapustil civilizacijo, živel v puščavi in izstopil iz kroga tistih, ki so se držali pozunanjenih predpisov ter mislili, da s tem dosežejo pravičnost in odrešenje. Janez je grob, ne ozira se na občutljivost poslušalcev, ne trudi se, da bi se komu prikupil, kaj šele prilizoval. Doseže notranjo svobodo, ki jo občuduje celo pokvarjeni kralj Herod. Jezus mu pripiše največje možne kakovosti, ko o njem reče, da ni večjega, ki bi ga rodila žena, da ni upogljiv kot trst, ki ga maje veter, da ni nekdo, ki se obrača po vetru, ki bi bil pozoren na svojo zunanjo podobo in ki se prilagaja aktualni modi vladajočega razreda. Grün naredi enega od pomembnih zaključkov, ko govori o Janezu Krstniku kot divjem moškem: »Samo če divji moški ne obtiči v svoji agresivnosti, temveč se usposobi za ljubezen, v resnici postane moški. Divji moški ni zadnja stopnja moške samouresničitve. Je pomemben prehod«.

Oba omenjena avtorja sta o Janezu Krstniku povedala vse, kar je bistveno zanj in za njegovo vlogo v odrešenjski zgodovini. Tako je Cerkev lik Janeza Krstnika z razlogom postavila na začetek adventnega časa. Klic k spreobrnjenju in napoved Božjega kraljestva sta dve osrednji temi časa, ko se pripravljamo na Kristusovo rojstvo.

Spreobrnjenje v novozaveznem pomenu besede metánoia presega zgolj asketska in spokorna dejanja. Je veliko več – je sprememba mišljenja; sprememba srčnega mišljenja o tistem, kar nam je bilo tako pri srcu, da smo bili za to pripravljeni žrtvovati vse: čas, denar, druge ljudi. Če so bili to idoli in maliki, jih je treba zapustiti in se od njih posloviti; to terja preobrat, življenjsko preorientacijo. Spreobrnjenje pomeni, da si odgovorimo na vprašanje, katere so absolutne prednosti in prioritete v našem življenju. 

Brez svobode od minljivih stvari in svobode za večne vrednote ni spreobrnjenja in tudi ne miru v srcu. S spreobrnjenjem se zgodi čudež Svetega Duha, ko se sprostijo tiste energije, ki so bile zaradi grešnega stanja blokirane. Seveda ima to posledice tudi za nadaljnje moralno delovanje, saj tega ni mogoče več misliti izven odnosa do Boga.

Kristjan živi spravljen s svojim časom, tako preteklim kot sedanjim in prihodnjim. Biti gospodar časa pomeni, da na čas gledamo onkraj trenutka smrti, da smo s svojo smrtjo spravljeni. Prav to vrže namreč popolnoma drugačno luč na življenje, kot če mislimo, da je treba v tem življenju vse doseči, užiti, imeti in ga, skratka, do maksimuma izkoristiti. Takšen pogled na življenje spremeni tudi odnos do sebe in drugih. V središču pozornosti nisem več jaz, moj jaz ali jaz mojih bližnjih, recimo otrok, ampak stopi v središče drugi s svojimi potrebami, težavami, omejitvami in tudi tragičnostjo. Ta postane spreobrnjenemu človeku nekaj tujega in nerazumljivega. Nič več namreč ne more biti tragično – ne izguba najdražje osebe ne propad lastnih načrtov in rezultatov; nič od tosvetnega ne more več prevzeti prostora absolutne vrednote, kadar je ta Bog in ne idol.

Z duhovnim naporom, ki je povezan z odrekanjem, s samoomejitvijo, z zapuščanjem lastnega udobja in s pozornostjo za stiske ter težave drugih, lahko pripravimo Jezusu pot in s tem Božjemu kraljestvu v nas, med nami in na tem svetu. Za takšno pot je potrebno nekaj napora, vztrajnosti in Janezovega »hardlinerstva«.