[Duhovna misel] Krst krvi

Duhovna misel za nedeljo med letom: Jn 1,29–34

Evangelist izpostavi, da je Jezus kot »Božje Jagnje« v luči velikonočnih dogodkov razumljen kot tisti, ki vzame nase greh, zlo in smrt sveta. Njegov krst v Jordanu je tesno povezan s »krstom« na križu, kjer se v popolni solidarnosti z ljudmi daruje z lastno krvjo. Jezus pokaže drugačen odgovor na zlo: ta ne temelji na nasilju, temveč na ponižnosti, poslušnosti Očetu in daritvi samega sebe. Sodobni človek in moderna politika pogosto verjameta, da je mir mogoče doseči z močjo in orožjem, vendar takšna logika vodi le v nove spirale nasilja. Kristusov zgled vabi kristjana, da opusti egoistično življenje in se pridruži daritveni logiki ljubezni, ki edina vodi v resnično svobodo in odrešenje.

Drugo nedeljo med letom beremo pri nedeljskem bogoslužju odlomek iz Janezovega evangelija. Ta ima podobno vsebino kot odlomek iz Matejevega evangelija na nedeljo Jezusovega krsta. Razlikujeta se v tem, da je tod v ospredju ugotovitev Janeza Krstnika, ki pravi o Jezusu: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.« Pri vsaki maši duhovnik pred obhajilom reče: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Če je ta stavek postal sestavni del vsake ponovitve Jezusove zadnje večerje, potem je vse bolj jasno, da je tradicija povezala Jezusov krst v Jordanu z njegovim krstom na križu, z njegovo smrtjo in njegovim vstajenjem.  

Šele v luči velikonočnih dogodkov in velikonočne perspektive lahko razumemo, zakaj je Jezus na tem mestu poistoveten z jagnjetom. Prerok Izaija (53,7) pravi: »Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust.« Poleg tega je bil Jezus križan na judovski velikonočni praznik, ki so ga Judje obhajali v spomin na izhod iz egiptovske sužnosti. Ta izhod je pomenil prehod iz sužnosti v svobodo, v obljubljeno deželo.

Pri Jezusu gre za drug izhod: izhod iz greha in smrti. Jezus se na križu in po smrti popolnoma poistoveti z umrljivostjo človeka, ki je posledica greha – tistega prvotnega, izvirnega, ko je človek hotel postati kakor Bog in je vzel v svoje roke odločanje o dobrem in zlem, o življenju in smrti. V Jezusu kot Božjem Sinu ni tega človeškega napuha, vzvišenosti in samovšečnosti. Zato se podredi Janezovemu krstu, ki je bil krst pokore, da bi iz svoje popolne ponižnosti do smrti, smrti na križu, pokazal človeštvu, katera je pot odrešenja in kako se je mogoče osvoboditi tako greha in zla kakor tudi smrti.

Podobno kot v Jezusovem času si tudi sodobni človek domišlja, da je sposoben ustvariti odrešeno stanje na tem svetu. Poglejmo samo področje politike, veliko je obljub in prizadevanj za mir, ki ga pa noče in noče biti. Komaj se zapre eno vojno žarišče, se že odpre drugo. Pozivanje k miru in razoroževanju se zdi sizifovo delo, saj se države začnejo oboroževati takoj, ko zaslutijo nevarnost potencialnega napada. Tako smo ujeti v stalni začarani krog vojne in miru. Napadalci in branitelji si ustvarjajo lastne argumente za napad in obrambo. Putin se sklicuje na vrednostno propadli Zahod in na domnevno osvoboditev  Ukrajincev izpod fašizma. Ukrajina se brani, ker je prepričana, da so Putinovi argumenti brez podlage. Oboji potrebujejo za doseganje svojih ciljev orožje in vojsko. Jasno je, kdo je agresor, in razumljivo je, kdo se brani; vendar po tej logiki in tej poti ni rešitve in tudi ne miru. Nekje na začetku vsega je izvirni greh, ki se kaže v prepričanju, da si nekdo lasti pravico biti nad drugimi.

Jezus kot Jagnje pokaže popolnoma drugačen model reševanja problema zla. Najprej se podvrže Janezovemu krstu, da se na začetku svoje odrešenjske poti popolnoma solidarizira z vsemi ljudmi. Nato se njegov krst zgodi na križu, kjer ni več krščen z vodo, temveč s krvjo, ki jo prelije za grehe sveta. Tudi v tem primeru gre za popolno solidarnost z vsemi nedolžnimi žrtvami tega sveta in celotne človeške zgodovine. Krst postane krvavi krst, krst žrtvovanja in daritve.

Tudi novokrščenec naj bi najprej žrtvoval svoje staro življenje, ki je egoistično in egocentrično, ki išče le užitke tega sveta, ter ga zamenjal za življenje, ki se je sposobno žrtvovati in darovati za druge. Dati življenje za Kristusa pomeni, da se pridružimo njegovi daritvi na križu za odrešenje sveta. V tem je mogoče videti smisel mučencev, ki se razlikujejo od herojev ali samomorilskih teroristov. Mučenec sprejme smrt, ne da bi povzročil smrt drugih. Heroj ali terorist pa gre v smrt s povzročanjem smrti drugih in s prepričanjem, da bo za svoje dejanje deležen večne slave ali nagrade v raju.

Primerjava z jagnjetom je tako zelo očitna. Jagnje je med vsemi živalmi eno najbolj krhkih in agresiji izpostavljenih bitij, saj ga niti mati ovca ne more obraniti pred napadalci. Zla ni mogoče premagati s proti-zlom, smrti ni mogoče preseči s povzročanjem smrti. To se zdi popolnoma logično, vendar očitno ne tistim, ki ubirajo prav to pot. Jezusovo premagovanje zla, greha in smrti je v tem, da vse to vzame nase kot ponižni služabnik, hlapec, kot Očetu popolnoma poslušni Sin. Njegova logika ni logika tega sveta. Prav zato je njegov krst v Jordanu hkrati tudi krvavi krst na križu.