[Duhovna misel] Molitev na zalogo (29. nedelja med letom)

Duhovna misel za 29. nedeljo med letom: Lk 18,1–8

»Molitev na zalogo« razmišlja o povezanosti med vero in molitvijo v sodobnem svetu, kjer mnogi zaradi krivic in trpljenja dvomijo v Boga. Avtor opozarja, da je izguba vere v času industrijske revolucije privedla do nadomestitve vere v Boga z vero v ideologije; to je imelo usodne posledice za Evropo.

V evangeljski priliki o vdovi in krivičnem sodniku je prikazana moč vztrajne molitve: če se odzove celo nepravičen sodnik, se Bog na iskreno prošnjo še toliko bolj odzove. Molitev mora biti zaupljiva, stalna in neodvisna od takojšnje koristi, saj Bog uslišuje na svoj način in v svojem času. Avtor s svojim osebnim pričevanjem pokaže, da molitev prinaša notranji mir, varnost in gotovost, da človek v odnosu z Bogom nikoli ni prepuščen sam sebi.    

Prilika o vdovi in sodniku

Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.

Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹

Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal?

Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

Komentar: Molitev na zalogo

Pogosto lahko slišimo očitek, da če bi Bog obstajal, ne bi smel dopuščati takšnih krivic, kot jih dnevno spremljamo ali se z njimi osebno soočamo. V industrijski revoluciji devetnajstega in dvajsetega stoletja je delavski razred masovno zapustil vero in Cerkev. Glavni razlogi so bile krivice in izkoriščanje. Socialne razmere so predstavljale idealen teren za širjenje idej, ki so prihajale iz marksističnih, komunističnih in socialističnih logov. Med njimi je bila glavna obljuba, da bodo raj ustvarili že na zemlji in ne šele v nebesih. Množice so vero v Boga zamenjale z vero v revolucijo in njene rešitve. Spopad s krščanstvom je bil neizbežen in za evropski kontinent usoden, saj je Evropa danes prav zaradi tega najbolj razkristjanjen del sveta. Vprašanje na koncu današnjega evangelija je zato zelo na mestu: »Ali bo Sin človekov ob drugem prihodu našel vero na zemlji?« Vera je najtesneje povezana z molitvijo in že na začetku prilike o ubogi vdovi evangelist Luka posebej izpostavi pomen molitve.

Prilika, ki govori o ubogi vdovi in krivičnem sodniku, nakaže, kakšna naj bi bila molitev, da bi jo Bog uslišal. Za vse vdove v judovskem okolju je veljalo, da so bile zelo izpostavljene in prepuščene same sebi, če kot vdove niso imele sina, ki bi poskrbel zanje. V takem položaju so se morale obrniti na sodne instance in upati, da bodo te odločale njim v prid. Vdovino moledovanje in nadlegovanje razkrinkata delovanje sodnikov, še zlasti v primerih, ko so vedeli, da od tega ne bodo imeli nobenega dobička. Sodnik se zgane šele takrat, ko lahko predvideva, da bi imel zaradi odlašanja in nedelovanja negativne posledice. Dobesedni prevod grškega besedila se namreč glasi: »Sicer bo prišla in me udarila v oko, da bom pomodrel.« Vdova je tako dolgo pritiskala na sodnika, da je ta končno popustil. Ne zato, da bi pošteno in korektno opravil svojo dolžnost, ampak zato, ker mu je ženska šla na živce. Ni mu dala miru in morda bi z njim celo fizično obračunala, saj ni imela česa izgubiti. Sodnik se ne zgane zaradi moralnih ali pravno upravičenih razlogov, temveč zaradi lastne koristi in miru pred njo. Dobesedno je rečeno, da sodnik ne deluje iz človekoljubnih in verskih motivov, ampak zgolj zaradi lastnega interesa.  

Sodnik zagotovo ni primer, ki bi ga Jezus uporabil za ponazoritev, kako se Bog Oče odziva na prošnje oziroma molitve. Tako ekstremen primer neodzivnosti, kot je sodnikov, še toliko nazorneje pokaže, da če se odzove celo tak človek, koliko bolj se bo na vztrajne prošnje in molitve odzval Bog, ki ni sodniku prav nič podoben.

Če se odzove celo trd človek, koliko bolj se bo na vztrajne prošnje in molitve odzval Bog.

Vera in molitev sta med seboj najtesneje povezani. Vera v Boga se kaže v molitvi, ki je zaupljiva, vztrajna in stalna. Božje kraljestvo se uresničuje po molitvi, saj verujoči verjame, da Bog vedno usliši tistega, ki prosi. Res pa je, da ga ne usliši vedno na način in v zadevi, za katero prosi, ali tako, kot si predstavlja njegovo uresničitev.

Naj navedem primer iz lastne izkušnje. Na začetku vožnje z avtomobilom po pravilu zmolim molitev »Sveti angel, varuh moj« in prosim sv. Krištofa, Marijo, blaženega škofa Slomška in krstnega zavetnika Janeza za varno pot. Seveda tudi kdaj pozabim na molitev, zlasti kadar so poti kratke. Zgodilo se mi je na poti na kongres v bližini Nürnberga v Nemčiji. Vozil sem po štiripasovnici po najhitrejšem pasu, domnevam da s hitrostjo okoli 150 km/h. Nenadoma so pred mano vsi zavirali. Videl sem nek rdeč avto, v katerega se bom zaletel. Refleksno sem zavil na travnati rob, ki loči oba nasprotna pasova večpasovnice. Rdečega avta naenkrat ni bilo nikjer, zato sem zapeljal nazaj na cesto. Pred mano je bil drug avto; da bi se izognil trčenju, sem še enkrat zapeljal na travnati rob in pristal v kovinskem odbojniku. Avto pred sabo sem zadel v levo zadnjo luč; midva s kolegom sva izstopila iz razbitega avta popolnoma nepoškodovana. Obema je bilo v tistem trenutku jasno, da so naju pred smrtjo ali hudimi poškodbami obvarovali angeli varuhi.

Pred smrtjo ali hudimi poškodbami so naju obvarovali angeli varuhi.

V tistem trenutku so se od nekod pojavili policisti v civilu, ustavili ves promet, nas evakuirali, porinili avto na zeleni pas ob cesti ter oskrbeli osebe iz avta, v katerega sem trčil. Čez dobri dve uri sva z izposojenim avtom nadaljevala pot. Temu bi se lahko reklo molitev na zalogo.

Kdor prosi, ne samo da najde, ampak tudi dobi – takrat, ko Bog zanj poskrbi. Bog ne uslišuje po principu »daj-dam« ali »jukeboxa«. Uboga vdova je neprestano prosila in se ni naveličala, zato je bila uslišana. Kakor pravi evangelist Luka: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9).

Bog ne uslišuje po principu »daj-dam« ali »jukeboxa«.

Anselm Grün zelo lepo zaključi razlago te prilike: »V molitvi človek doseže svojo pravico. Ima pravico do življenja, pomoči in dostojanstva. V molitvi lahko doživimo, da drugi ljudje nimajo nobene moči nad nami. Podobno kot morilci niso mogli triumfirati nad križanim Jezusom, ki je zanje molil. V molitvi doživimo, da ima duša več pravice kakor vsak človek, ki se postavlja kot nadčlovek in bi nas rad ponižal. V molitvi se duša razcveti!« (Jesus – Wege zum Leben, 369).