Dvig minimalne plače: država dobi 145 evrov mesečno na zaposlenega

Ob dvigu minimalne plače (s 1.277,72 evra bruto na 1.481,82 evra bruto) delavec prejme približno 93,75 evra neto več, skupni strošek podjetja pa se dvigne za 238,99 evra mesečno. Razlika 145,24 evra na mesec predstavlja dodatni znesek prispevkov in davkov. Predstavljamo tudi projekcijo učinka na podjetja z enim, 10 in 50 zaposlenimi ter paket stroškov z regresom in božičnico.

Kaj se v resnici zgodi pri minimalni plači

Ko politika govori o dvigu minimalne plače, se razprava praviloma osredotoči na neto znesek, ki ga delavec prejme na račun. Cilj 1.000 evrov neto je komunikacijsko močan, vendar ne pove, koliko takšno delovno mesto stane delodajalca. Zato je ključen pogled na celoten strošek delovnega mesta – bruto II – ter na razliko med stroškom podjetja in neto izplačilom.

Cilj 1.000 evrov neto je komunikacijsko močan, vendar ne pove, koliko takšno delovno mesto stane delodajalca.

Osnovna primerjava 2025 : 2026 (brez NOPP)

Pri minimalni plači 1.277,72 evra bruto je delavec v letu 2025 prejel 906,26 evra neto, strošek podjetja (bruto II) pa je znašal 1.496,22 evra. V scenariju minimalne plače leta 2026 znaša bruto 1.481,82 evra, neto 1.000,01 evra, bruto II pa 1.735,21 evra. To pomeni: delavec dobi približno 94 evrov več, podjetje pa bo mesečno plačalo približno 239 evrov več.

Razlika med dodatnim stroškom podjetja (+ 238,99 evra) in dodatnim neto zneskom delavca (+ 93,75 evra) znaša 145,24 evra mesečno. Gre za tisti del, ki se prelije v prispevke in davke. Na letni ravni to pomeni približno 1.742,88 evra dodatnega javnofinančnega priliva na vsakega zaposlenega z minimalno plačo.

Učinek na podjetja

Pri podjetjih je ključna predvsem dinamika stroška dela. Dvig zneska bruto II za 238,99 evra na mesec na zaposlenega pomeni, da se strošek delovnega mesta na letni ravni poveča za 2.867,88 evra na zaposlenega. Pri 10 zaposlenih je to že skoraj 29.000 evrov dodatnega letnega stroška, pri 50 pa več kot 143.000 evrov.

Minimalna plača vpliva tudi na druge stroške dela. Minimalni regres je vezan na minimalno plačo, zato se ob dvigu minimalne plače poveča tudi regres. Če k temu prištejemo še božičnico v višini polovice minimalne plače, dobimo celovitejšo sliko stroška. Skupni dodatni letni strošek na zaposlenega (plača + regres + božičnica) znaša 3.174,30 evra.

V nadaljevanju predstavljamo grafične prikaze ključnih razlik med letoma 2025 in 2026.

Država vzame največji kos dviga minimalne plače

Socialni učinek dviga minimalne plače je resničen, vendar delavec v denarnico dobi najmanj. Ko pogledamo celoten račun, je jasno, kdo iz tega ukrepa izide kot največji zmagovalec. Delavec prejme približno 94 evrov mesečno več, podjetje pa mora za isto delovno mesto zagotoviti približno 239 evrov več. Razlika – okrog 145 evrov mesečno na zaposlenega – ne gre niti zaposlenemu niti podjetju, temveč se prelije v prispevke in davke. V praksi to pomeni, da država iz vsakega »minimalca« pri tem dvigu pobere največji kos.

Za del gospodarstva to ni abstraktna statistika, temveč neposreden stroškovni pritisk. Višji stroški dela pomenijo manj manevrskega prostora za investicije, razvoj in nagrajevanje produktivnosti, v določenih panogah pa tudi realen pritisk na zmanjševanje zaposlovanja ali prehod v bolj prekarne oblike dela. Poleg tega se pojavi učinek kompresije plač: ko se minimalna plača približa plačam tik nad njo, nastane pritisk na dvig celotne spodnje plačne lestvice – strošek pa se verižno širi po podjetjih.

Višji stroški dela pomenijo manj manevrskega prostora za investicije, razvoj in nagrajevanje produktivnosti, v določenih panogah pa tudi realen pritisk na zmanjševanje zaposlovanja ali prehod v bolj prekarne oblike dela.

Zato je treba povedati brez olepševanja: dvig minimalne plače se javnosti predstavlja kot socialni ukrep, v ozadju pa deluje tudi kot fiskalni instrument. Če želimo resnično izboljšati položaj najnižje plačanih, mora biti del razbremenitve usmerjen v nižje prispevke, ne pa izključno v višje stroške dela.