Eksotičen narodič brez jezika

Ena poglavitnih značilnosti zadnjih let, če ne desetletij, je malomarno ravnanje s slovenskim jezikom. Skrb za jezik je postala ena zadnjih skrbi Slovencev. Tega se ne zavedajo ne običajni ljudje, ki obiskujejo trgovine, urade in ustanove, ne šolniki, ki se ukvarjajo z otroki iz vseh socialnih plasti in tudi iz različnih narodnostnih skupin, ne sami jezikoslovci, ki so opustili nekoč vsakodnevno prizadevanje za boljši jezik (spomnimo se nasvetov Jezikovnega razsodišča). Slovenščina postaja pastorka našega ljudstva.

Tujci brez jezika

Človek dandanes v samopostrežni trgovini komaj verjame, da sedi za blagajno mlada ženska, ki ne razume slovenščine, kaj šele, da bi znala povedati nekaj preprostih stavkov, ki bi potešili radovednost kupcev. Prihaja do neprijetnih prizorov, ko se ljudje v vrsti jezijo, položaj pa lahko reši le prodajalka z izkušnjami in znanjem jezika. V gostilnah in kavarnah naletimo na temnopolte strežaje in pomivalce posode, večinoma Indijce ali Nepalce, ki so sicer nadvse pridni, vendar razumejo komaj kakšno slovensko besedo. Pred časom smo slišali za uvožene Filipince, ki so sicer znali delati (gre za voznike avtobusov), vendar so tako rekoč razdejali dom, v katerem so stanovali, ker se niso prilagodili evropskim običajem bivanja (npr. prhanju v kabini, spanju v postelji, ravnanju s centralno kurjavo, zračenju prostorov). V šolah imamo težave s kosovskimi otroki in njihovimi starši, ki se ne znajdejo v vsakdanjem življenju, vlada pa razmišlja celo o posebnem načinu šolanja zanje.

Skratka, zadrege z občevalnim jezikom so vse večje in večje, mi pa uvažamo tujce iz eksotičnih držav, ki prihajajo v evropski eldorado brez jezika. Kaj se bo s tem dogajalo v prihodnosti, ne vemo; upamo pa, da ne bo v Sloveniji več in več delavcev iz Azije in Afrike, ki bodo širili sloves slovenščine kot težkega in neobvladljivega jezika. Torej: zakaj ne bi v pomanjkanju delovne sile zaposlovali delavne ljudi iz nam bližjih in jezikovno sorodnejših dežel, ki so poleg tega še bolj učljivi in hvaležni za vsako delo, ki ga doma – pogosto kot begunci pred vojno – ne dobijo.

Zadrege z občevalnim jezikom so vse večje in večje, mi pa uvažamo tujce iz eksotičnih držav, ki prihajajo v evropski eldorado brez jezika.

Jezikovna mineštra

Seveda pa Slovenci nimamo težav samo s tujci; kar se tiče slovenščine, smo jezikovno zmedeni in sprti tudi sami s sabo. V vsakdanjem sporazumevanju seveda prevladuje spontan pogovorni jezik, pomešan z narečji in vsakovrstnimi žargoni. Ko pa se znajdemo na mestu, kjer je potrebno knjižno izražanje (na sestanku, v pisarni, šoli, na radiu …), smo marsikdaj v težavah, kako povedati kaj pravilno in razumljivo.

Resda se osnov knjižnega jezika vsakdo nauči med šolanjem, toda njegovo prakticiranje po mladostnem obdobju (z rabo v službi, z branjem knjig, s komuniciranjem v raznovrstnih položajih) je sila skromno, in kot kaže, z leti celo nazaduje.Ljudje vse manj razmišljamo o stvareh, dejstva sprejemamo samodejno, ne da bi se zavedali njihovega pomena in resničnosti. Tako mišljenje ne pripomore k aktivni rabi jezika, sploh pa ne k jezikovnemu razvoju in napredku človeške osebnosti. Kriva je človekova lenoba – kakor v mnogih drugih primerih smo bolj in bolj leni.

Resda se osnov knjižnega jezika vsakdo nauči med šolanjem, toda njegovo prakticiranje po mladostnem obdobju je sila skromno, in kot kaže, z leti celo nazaduje.

Zrcalce, zrcalce ... na zaslonu

Zrcalo, ki nam kaže naš žalostni jezikovni obraz, so npr. mediji. Mediji nas slikajo v resnični podobi ubožnega narodiča, ki se požvižga na jezik nacionalne kulture in mu ni mar niti govorica lastnih pripadnikov, celo sosedov ne. Silno maloštevilna manjšina hodi v gledališče, bere knjige, obiskuje koncerte in si ogleduje razstave; povsod je v stiku z lastnim, bogato razvitim in žlahtno zvenečim jezikom. Nadvse velikanska večina pa se zadovoljuje z branjem tabloidov in pogrošnih revijic vseh baž, poslušanjem lokalnih radijskih postaj, pa seveda z gledanjem domačih in tujih televizijskih programov. Tako je poučena o pouličnem dogajanju v slovenskih vaseh, kjer ne manjka zmerljivk; spoznava blebetanje v komaj razumljivem mladostniškem govoru, nekakšno besedno drisko, pomešano s kričavo glasbo; predvsem pa je priča napihnjenemu televizijskemu povzdigovanju vsakršnih neumnosti, pretiravanj in laži, ki mamijo gledalca.

Namesto »použivanja« dosežkov visoke svetovne kulture so večinski Slovenci deležni vsakdanjega nadomestka nedeljskih veselic, kot je npr. oddaja Japajade šov, pa (kdove zakaj) privlačnih turških melodram, ki so nadomestile že pozabljeno Esmeraldo in mehiške žajfnice. Pa rednega tedenskega odmerka podeželskega kriminala v sočnih opisih lokalnih »novinarjev«, predvsem v tisku, ki se širi iz enega samega vira – iz medijskega dominiona znanega vsemogočnega smetarskega barona; razumljivo je, da tak tisk ne potrebuje nobenih lektorjev in jezikovnih svetovalcev, saj hoče biti prav slovensko pristen in realistično doživljan.

Humornost za vsako ceno

Poseben trud vseh mogočih medijev na Slovenskem je namenjen njihovi »ljudskosti«, se pravi prilagojenosti domnevnim željam domačih potrošnikov: bralcev, poslušalcev, gledalcev. Zato jih poganja neizmerna želja po zabavnosti in smešnosti; neskončno se trudijo z razvedrilnostjo in humorjem, ki da je temeljna potreba današnjega Slovenca v časih, ko grozi svetu svetovna katastrofa. Slovenci smo hočeš nočeš prisiljeni gledati humoristične oddaje (npr. z Juretom Godlerjem), razvedrilne kvize, ki se jih lotevajo amaterski sestavljavci in vodijo amaterski izvajalci, pa celo načeloma zanimive oddaje, ki pa se tematike lotevajo z zabavnim pristopom in nasmeškom na obrazu voditeljev (npr. kuharske ali poučne oddaje). Humor je, kot kaže, postal sine qua non današnjih medijev. Brez njega ne morejo niti reklame in propagandne oddaje, tako rekoč rezervirane za že načeloma »smešne« izvajalce, kot je Branko Đurić; njegova reklama za avto znamke Kia v polomljeni slovenščini z južnjaškim naglasom je največji posmeh slovenskemu jeziku.

Tudi sicer je v propagandnih sporočilih medijev, zlasti televizije, obilica jezikovnih napak: enkrat so namesto velikih začetnic male črke, drugič obratno; drugič se govorjeno besedilo ne ujema z napisanim in obratno; tretjič so vse besede izgovorjene po angleško, pa naj gre za nemška, španska, francoska ali skandinavska imena itn. A o tem pisma bralcev ne pišejo; kaže, da nikogar ne zanima kvarjenje jezika v takih in podobnih primerih – ali pa to komaj kdo opazi. Žalostne razmere obujajo misli na nekdanje čase, ko so v medijih še delovali jezikovni lektorji in korektorji, danes že tako rekoč izumrl poklic.

Poseben trud vseh mogočih medijev na Slovenskem je namenjen njihovi »ljudskosti«, se pravi prilagojenosti domnevnim željam domačih potrošnikov: bralcev, poslušalcev, gledalcev.

Fiasko filmskih operaterjev

Omenimo še en primer skvarjene rabe jezika, sprte z vsemi jezikovnimi pravili slovenščine. Vsakdo rad pogleda kakšen film na različnih domačih in tujih programih, ki nam jih ponujajo operaterji. Hvalevredno je, da se ti trudijo gledalcem dati čim več informacij o predvajanih filmih, vendar pa so te prav sramotne za slovensko kulturo. Če letnice o nastanku filma večinoma še držijo, pa je pri vsem drugem toliko napak in povsem nerazumnih neumnosti, da človek komajda verjame. Tako je ob filmu predstavljen tudi jezik, ki pa se pogosto ne ujema z dejanskim (recimo nemščina namesto angleščine ali angleščina namesto danščine, poljščina namesto češčine). Pod filmom so predstavljeni igralci in režiser, s sliko in podpisom. Operaterji ne poznajo besede igralka, torej ženskega spola nastopajočih, kajti vsi so le igralci in režiserji. Precej nastopajočih nima fotografij, pogosto celo glavni igralci ne; to se ponavlja pogosto tudi pri slovenskih filmih, kar priča, da delo opravljajo res popolni amaterji. Smešne so tudi kratke »vsebine« filmov, ki nakazujejo fabulo, četudi te včasih sploh ni. Tudi primerjave s podobnimi filmi so včasih brez smisla. Žanrske oznake filmov so več kot vprašljive: Hitchcockov film Ptiči je bil npr. razglašen za grozljivko, triler, dramo in misterij. Nenavadno je, da so s temi podatki o igralcih in režiserjih opremljene tudi druge oddaje, npr. dokumentarni filmi, kjer igralci nimajo nobene vloge (večinoma pa igralcev sploh ni, saj gre za posnetke iz stvarnega življenja). Da niti ne omenjamo tega, da so včasih napovedane povsem druge oddaje in da napovedovanje vselej krepko zamuja.

Taka »oprema« filmskega sporeda je videti kot vaja kakega šolarja v prostem času. A slejkoprej verjetno ne gre za izviren domislek našega »šolarja«; kot kažejo vse te in še druge napake (npr. pisanje slovanskih, tj. ruskih ali čeških imen), je zadeva prevzeta po tujih vzorcih, dobivamo jih torej skupaj s filmi in drugimi oddajami. To pojasnjuje tudi poangležena imena in pomanjkanje slik pri slovenskih filmih (tujci zanje seveda ne bodo skrbeli). Slovenci tako ali tako nimamo dosti pojma o pisanju, pravopisu in pismenosti, zlasti ne na televiziji. To se izkazuje tudi v tem primeru, ki se zdi za javno rabo slovenščine naravnost sramoten. Sam sem distributerja pred časom na to opozoril, po prijaznem odgovoru in želji, naj jim take stvari še sporočam, pa se ni zgodilo nič: nadaljevanka mnogoterih napak še kar traja in traja.

Eksotični narodič Slovencev

Še in še bi lahko nizali primere mrcvarjenja slovenskega jezika v javnosti, ki meče slabo luč na našo jezikovno kulturo, zlasti zato, ker se nihče ne zamisli ob tem. Slovenci smo se očitno odvadili kritično razmišljati – morda zato, ker smo že preveč miselno otopeli, ali pa zato, ker se bojimo vsakega negativnega odmeva na svojo kritiko, naj bo še tako upravičena. Stanje samozadovoljstva v slovenskih medijih je na vrhuncu, vsaka kritika bi bila nemudoma izbrisana. A če ni misli, tudi ni njihovega izraza, torej govorjene in pisane besede. Brez jezika ostajamo brez kulture, brez kulture pa smo nerazvit in za malokoga zanimiv narod sredi Evrope. Eksotični narodič.

(D198: 38-39)