Vsakih 14 dni utihne eden od svetovnih jezikov. Kje je slovenščina?

Materni jezik je prvi glas, ki ga slišimo, eden temeljev identitete in jezik, s katerim poimenujemo svet okoli sebe. 21. februarja vsako leto zaznamujemo mednarodni dan materinega jezika. Na ta dan leta 1952 so namreč študenti v Daki v današnjem Bangladešu protestirali za uradno priznanje svojega materinega jezika – bengalščine. Policija je nanje streljala in jih več ubila. Svetovni dan boja za jezikovne pravice zaznamujemo od leta 1999, ko ga je razglasil Unesco, leta 2002 pa ga je z resolucijo potrdila še Generalna skupščina ZN.

Na Papui Novi Gvineji govorijo 840 jezikov

Svetovni dan materinščine opominja na potrebo po jezikovni raznolikosti, opozarja pa tudi na vse zapostavljene jezike, ki jim v bližnji ali daljni prihodnosti grozi izumrtje. Tej nevarnosti so posebej izpostavljeni jeziki, ki jih govori le peščica ljudi in tisti, ki nimajo nacionalnega oziroma formalnega statusa.

Svetovno prebivalstvo govori več kot 7.000 jezikov, a vsaka dva tedna eden izgine z obličja Zemlje, izumrtje grozi še več kot 40 odstotkom jezikov. Največ, kar 840, jih govorijo na Papui Novi Gvineji, državi z največjo jezikovno raznolikostjo na svetu. Najbolj razširjeni svetovni jezik pa ni angleščina, pač pa mandarinščina, ki je materni jezik kar 930 milijonom svetovnega prebivalstva. Slovenščino govori 2,5 milijona svetovnega prebivalstva, seveda povečini na območju Slovenije.

Dobra kondicija slovenščine

Zaradi globalizacije so tako rekoč vsi jeziki pred težkimi izzivi, tisti manjši zaradi pritiska največjih, v našem okolju angleščine, večji pa zaradi rabe, ki je postala tako obsežna, da se jezika preprosto ne da več usmerjati. Tako je v pogovoru za Domovino pred časom ocenil dr. Kozma Ahačič, direktor Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.

Slovenščina je v tem pogledu v razmeroma dobri kondiciji. Po oceni stroke se po razvitosti, prisotnosti in opremljenosti uvršča med prvih 50 svetovnih jezikov. Se pa po besedah dr. Ahačiča tudi na inštitutu pogosto srečujejo z neupoštevanjem zakonodaje s področja napisov v slovenščini. Kot pravi, ni prav, da se sprehajamo po ulicah, polnih napisov v angleščini, a pristojne inšpekcije so kadrovsko oslabljene, za ureditev tega področja pa je premalo politične volje.

Pogreša tudi dejavnejšo podporo države pri vzpostavljanju kakovostnega pouka slovenščine za priseljence. Kljub temu je glede prihodnosti slovenskega jezika previdno optimističen. Poziva pa, da prvi korak storimo sami – s tem, da na pametne telefone nastavimo slovenščino: »O ljubezni do domovine pač ne moreš govoriti z mobilnikom v angleščini.«

O ljubezni do domovine pač ne moreš govoriti z mobilnikom v angleščini.

Materni jezik vznikne v bližini srca

Slovenščina tako ne bo kar izumrla, se bi pa po oceni stroke v prihodnosti lahko zelo preoblikovala. Res pa je, da je to naraven proces. Jeziki se spreminjajo ves čas, vendar pa v življenju govorca ta razlika še ni zelo očitna.

Kot je ob mednarodnem dnevu poudarila vodja pisarne Društva slovenskih pisateljev Glorjana Veber, se materni jezik ne začne z besedo, abecedo, slovnico ali pravilno izgovorjenim stavkom, pač pa »vznikne v bližini srca, ko še nimamo imena, ko nas obliva mehkoba, ko čutimo ritem telesa in se privajamo na glas, ki postaja vedno bolj domač«.