Evropa se je zbudila – 89 sekund pred polnočjo

Donald Trump ni razočaral. Niti dva meseca še ni predsednik, pa je svet že popolnoma iztiril. Oziroma tako je vsaj videti, če spremljamo novice. Nedvomno se pospešeno spreminja, v smeri, ki je – podobno kot koronavirus – številne voditelje in strokovnjake popolnoma presenetila, čeprav je ni bilo težko predvideti in bi nanjo morali biti pripravljeni. 

V celotni tragikomediji skušam čim bolj uživati, ampak na podlagi tega, kako se na krize v zadnjem času naša družba odziva, me vse skupaj navdaja tudi z veliko mero zaskrbljenosti. Kar pričakujem v prihodnosti, je serija verižnih reakcij in kontrareakcij, izhajajočih iz kratkoročnega, poenostavljenega in čustvenega razmišljanja, ki so za našo današnjo družbo tako značilne. Ki nas bodo v končni fazi pripeljale točno do tega, proti čemur naj bi se sploh borili. A k temu še pridemo. 

Najbolje je začeti pri Trumpu samem. On je le simptom in posledica sodobne družbe, v vsej svoji zlaganosti in dvoličnosti. Ogledalo nam samim. Mnogi, od revežev do kristjanov, si domišljajo, da je Trump na njihovi strani, oziroma po drugi strani histerično vreščijo, da je fašist, ki pomeni konec demokracije. Oboji živijo v iluzijah, v paralelnih realnostih, v katere se vsak dan globlje pomikamo.  

Najbolj primeren opis Trumpa, ki sem ga do sedaj srečal, je »wrecking ball«. Tu je, da dokončno podre stari svet – ki je itak že kar nekaj časa mrtev in ga pri iluziji življenja držijo le še aparati upehanih institucij – in naredi prostor za rojstvo novega.  

Donald Trump ni razočaral. Niti dva meseca še ni predsednik, pa je svet že popolnoma »iztiril«. 

A bistvo tega pisanja ni Trump. On pač govori in dela stvari, ki jih lahko trenutno vsi spremljamo. Kar me je spodbodlo, so številni komentarji, tako na tradicionalnih kot družbenih medijih, ter izjave vodilnih politikov, ki jih prebiram in poslušam vse od govora J. D. Vanca v Münchnu, in ki primarno zadevajo prihodnost Evrope.  

Vedno pogosteje se vrstijo pozivi, da naj Evropa okrepi svoje obrambne zmogljivosti – o čemer sem pisal že več kot leto nazaj – kar že takrat ni bilo kakršnokoli revolucionarno razmišljanje. Od takrat se ni spremenilo kaj dosti – do sedaj, ko je evropske elite zajela nekakšna eksistencialna panika. A tudi sedaj smo zgolj pri visokoletečih govorih, skupnih izjavah in kriznih sestankih brez konsenza. Morda bolje kot nič? 

Kakorkoli, ker Evropa ni prisotna za pogajalsko mizo, so evropski voditelji kar naenkrat polni samozavesti in prepričanja, da je Ukrajini treba brezpogojno pomagati do končne zmage – po potrebi brez ZDA. Za to so imeli tri leta časa – in to ob podpori ZDA – pa so neprestano omahovali pri nudenju nujne in zahtevane pomoči, v strahu pred »eskalacijo«. Kaj točno se je od takrat spremenilo (razen da je njihova pozicija oslabela), da eskalacija zdaj ni več problem? 

Očitno se je Evropa akutno zavedla lastne irelevantnosti na globalnem odru in to njenim elitam ni všeč. Zato se sedaj vrstijo pozivi, da mora EU postati velesila, ki bo vihtela vpliv, enakovreden svoji gospodarski moči. A takšne zahteve so dvorezen meč.  

Očitno se je Evropa akutno zavedla lastne irelevantnosti na globalnem odru in to njenim elitam ni všeč. 

Novi svet, ki trenutno nastaja, bo – kot so si nekateri želeli – multipolaren svet (vojaških) velesil. Evropa se očitno želi pridružiti surovi igri, v kateri so trenutno glavni igralci ZDA, Kitajska in Rusija. Zadnja dva sta avtoritarna režima, ki jima je takšna igra dosti bolj prikladna, saj nudi zunanjega sovražnika, proti komur poenotiti svoje izkoriščano ljudstvo pod taktirko velikega vodje. Demokracijam, sploh globoko razdeljenim, takšna igra ni pisana na kožo, kot lahko trenutno vidimo na primeru ZDA, ki je ob zamenjavi predsednika popolnoma obrnila svojo zunanjo politiko in tudi prevzela nekatere vzorce vedenja svojih tekmecev.  

Sodobna demokratična družba za razliko od avtoritarnih režimov razmišlja kratkoročno, v štiriletnih intervalih, kar ni skladno z geopolitično tekmo velesil. In sploh kadar je globoko razdeljena, lahko to vodi v divje spreminjanje smeri, kar dolgoročno ni produktivno. V časih relativne moči in enotnosti, kot je bilo obdobje po 2. svetovni vojni, si je to lahko privoščila. Ampak ti časi so minili. 

Ravno neenotnost, družbena polarizacija – je tu izrednega pomena. Kakorkoli obrnemo, je zahodna družba v neke vrste državljanski vojni. Priljubljen izraz danes je kulturna vojna. In ta ne kaže nobenih znakov umirjanja ali rešitve, prej obratno.  

Številni, ki se imajo za zmerne desničarje, Trumpa podpirajo zaradi nasprotovanja »woke«, čeprav jim sam Trump ni všeč. Na drugi strani je bil marsikdo pripravljen požreti »genocid« v Gazi zaradi nasprotovanja Trumpu. Kam nas bo takšno razmišljanje dolgoročno pripeljalo? 

Na začetku sem omenil reakcije. Trump (pa tudi druge oblike populizma) je reakcija na pretekle zablode. Kakšna bo reakcija na Trumpa? Glede na polpreteklo zgodovino dvomim, da bo racionalna. In kaj bo sledilo temu? Dokler bomo ujeti v to našo »kulturno« državljansko vojno, se bodo naše vrednote neprestano spreminjale, ne bomo nikomur zanesljiv zaveznik in ne bomo imeli dolgoročne vizije in strategije. Ali bomo kot takšni uspešni v tekmi velesil?  

Bi EU kot velesila imela enake vrednote in prioritete kot jih ima sedaj? Ali pa bi postala nekaj neprepoznavnega, kjer bi se neizvoljena birokracija namesto z zamaški plastenk ukvarjala z invazijami drugih držav? 

Ob vsem tem pa je tudi enostavno pozabiti, da je tekma velesil v bistvu igra elit. Je kdo sploh vprašal prebivalstvo, kako pomemben jim je svetovni vpliv? Je prisotnost (evropskih) politikov za pogajalsko mizo – za nekoga, ki se komaj prebija skozi življenje – sploh pomembna? Bi EU kot velesila imela enake vrednote in prioritete kot jih ima sedaj? Ali pa bi postala nekaj neprepoznavnega, kjer bi se neizvoljena birokracija namesto z zamaški plastenk ukvarjala z invazijami drugih držav? 

Vse to bo relevantno le, če se bo EU sploh uspela poenotiti, namesto da bi razpadla kot hišica iz kart naslednjič, ko bo Trump kihnil. Kajti trenutno ni mogoče izključiti možnosti, da bo EU razpadla – če ne popolnoma, pa vsaj na predele »različnih hitrosti«. Kam bi v tem primeru spadala Slovenija s svojo obrambno porabo in stališči določenih poslancev in vplivnih posameznikov, je verjetno jasno. 

Kar se tiče povprečnega državljana in majhnih držav kot je naša, gre glede vseh aktualnih dogodkov v osnovi za vprašanje varnosti. Vsaj glede Ukrajine mislim, da je lekcija jasna. Zakaj se Evropa tako boji eskalacije? Zakaj se Rusijo smatra za velesilo, ko pa ima gospodarstvo manjše od Italije? Zakaj ji nismo napovedali vojne v trenutku, ko je sprožila svojo »posebno vojaško operacijo«? 

Morda pa je v tem »MAD« svetu jedrsko orožje edini racionalni odgovor. Kjer se bo sekundo do polnoči čas ustavil. Evropa kot jedrska velesila. Kjer bodo elite lahko živele v svoji iluziji moči in vpliva, povprečen državljan pa v iluziji varnosti in pripadnosti nečemu velikemu. In bomo skupaj imeli neskončno sekundo časa, da razrešimo vsa svoja »kulturna« vprašanja, z vsem pijanim opotekanjem od ekstrema do ekstrema, ki nam je tako ljubo. Če bomo seveda sploh preživeli trk naših vzporednih realnosti.

In če bomo imeli srečo, morda niti ne bomo končali kot zlo, ki ga menda želimo premagati. Razen če to nismo že? Kdo bi dandanes vedel ...

»Kako je človek lep! O krasni novi svet, kjer biva takšen rod!«