Resnici ni mar za naše potrebe ali želje, za naše vlade, ideologije in vere. Čakala bo za vedno. Kakšna je cena laži?

»Kakšna je cena laži? Ne gre za to, da jih bomo zamenjali za resnico. Prava nevarnost je, da če bomo slišali dovolj laži, resnice ne bomo niti prepoznali.«

To nam sporoča TV serija Černobil, ki prikazuje katastrofo – posledico tako človeških kot sistemskih napak, pomanjkanja točnih informacij, neprimernega odziva oblasti, sistema zgrajenega na lažeh in še marsičesa. 

Dandanes smo z lažmi – včasih absolutnimi, včasih belimi – obdani na vsakem koraku. Lažejo nam reklame, lažejo nam mediji, lažejo nam oblasti, lažejo nam inštitucije, lažejo nam soljudje na družbenih omrežjih. Kako v takšnem okolju prepoznati resnico? Biti skeptičen je dandanes zdravo. Biti popolnoma nezaupljiv do čisto vsega verjetno malce manj. A oboje je naraven odziv na svet, v katerem živimo.  

Negotova situacija – kjer se v hitro spreminjajočem se svetu ekonomsko stanje večine slabša, inštitucijam pa ne zaupamo – je odlično gojišče nezadovoljstva, ki smo mu dandanes priča. Zato ne preseneča porast različnih oblik populizma, ki so postala stalnica naše družbe. Ljudje ustaljenim, tradicionalnim oblikam politike ne zaupajo več, da bodo prinesle kakršnekoli pomembne spremembe. Zato se obračajo h komurkoli, ki obljublja, da bo prepotrebne spremembe naredil. 

Laži na vrhu laži

Kot sem že pisal, se v večini Zahodnega sveta to kaže kot t. i. (skrajno) desni populizem. Eden bolj očitnih takšnih pojavov je Donald Trump v ZDA. Iz večine osrednjih medijev lahko neprestano poslušamo, da predstavlja eksistencialno grožnjo demokraciji v ZDA, da njegova zmaga pomeni avtokracijo. 

A kaj mu stoji nasproti, kaj predstavlja branik te demokracije? Sprva je to bil dementni starec – ki se je kljub nepriljubljenosti in pešajočim zmogljivostim – svoje kandidature oklepal na vse pretege. Njegovi najbližji, tako družina kot svetovalci, so javnosti ves ta čas zagotavljali, da je popolnoma sposoben in primeren za t. i. najzahtevnejšo službo na svetu. Da so kakršnakoli nasprotujoča namigovanja zlonamerno širjenje lažnih informacij. A dogodki so njihove laži prehiteli in razgalili. 

Kakšna je cena laži? Ne gre za to, da jih bomo zamenjali za resnico. Prava nevarnost je, da če bomo slišali dovolj laži, resnice ne bomo niti prepoznali.

Sedaj je novi branik demokracije postala njegova podpredsednica Kamala Harris. O katere stališčih ne vemo skoraj nič. Ki so jo izbrale nikomur odgovorne elite in ne splošno glasovanje. Ki se je sposobna v trenutku preleviti iz ostre državne tožilke v nežno zagovornico prebujenstva.  

A ob vseh omenjenih lažeh lahko večinoma poslušamo samo, kakšen lažnivec je Trump. On laže, on zavaja, on je nevaren. Druga stran pa ne. Kdo se tu dela norca iz ljudi? 

To ni zagovor Trumpa. Vseeno pa me zanima, v čem je tako zelo drugačen od svojih nasprotnikov. Ker je bolj neposreden in vulgaren? Ker njegovi podporniki niso tako izredno indoktrinirani – pardon – izobraženi? 

Kako eksplodira reaktor sodobne družbe? 

Malce bližje lahko trenutno spremljamo izgrede v Angliji. Kjer zopet mrgoli laži – od tega, da je bil morilec treh otrok (povod za izgrede) islamist ter da so razgrajajoče tolpe, ki uničujejo lastnino svojih sodržavljanov, »domoljubi«. Do tega, da gre pri vsem omenjenem zopet le za nevarnost skrajne desnice, ki da je edina nevarnost naši »idilični« družbi. Kjer izvor storilca številni mediji prikrivajo in zopet krivijo le eno stran. 

V naši družbi tlijo globoke napetosti, ki le čakajo na iskrico, ki jih bo zanetila. Napetosti, ki ne le da jih ne rešujemo, ampak jih zaradi kratkoročnih političnih koristi pogosto še dodatno podpihujemo.

Vse skupaj pa je v resnici le simptom naše globoko bolne družbe. Kjer (poleg številnih drugih problemov) ne le nad migracijami, ampak tudi integracijo prišlekov nimamo nobene omembe vredne kontrole. Kjer se kljub naraščajočim napetostim ne naredi nič bistvenega, razen da probleme pometamo pod preprogo in se nato pretvarjamo, da je vse OK.  

A vse ni OK. Samo poglejte si novice. Izgredov niti približno ne podpiram, a glede na celotno situacijo bi jih opisal kot pričakovane. Vse potlačene laži in nerazrešeni problemi nekoč morajo izbruhniti. V naši družbi tlijo globoke napetosti, ki le čakajo na iskrico, ki jih bo zanetila. Napetosti, ki ne le da jih ne rešujemo, ampak jih zaradi kratkoročnih političnih koristi pogosto še dodatno podpihujemo. Potem pa se čudimo in zgražamo. 

Izpovedi sodobnega jedca novic 

Kaj je levo in kaj desno? Kaj je skrajno in kaj normalno? Kdo je demokrat in kdo avtokrat? Kdo je moški in kdo ženska? Kaj je vladno in kaj nevladno? Kaj je svoboda izražanja in kaj blasfemija? Kaj je praznovanje različnosti in kaj žaljenje drugače mislečih? Kaj je res in kaj ni? Kaj laž in kaj resnica?  

Komu verjeti in zaupati? Kdo je moj prijatelj in kdo sovražnik? Je karkoli od tega sploh važno? Je komu sploh mar? Je vse omenjeno morda namerno in načrtno? Utrujen sem od vsega tega. Dovolj imam. Vdam se.  

Zmeden sem in ne želim več iti ven. Grem se raje v virtualni svet pariti z umetno inteligenco. Morda bodo najini otroci nekoč kolonizirali Mars ...