Inštitut 8. marec zbral podpise »za varen in dostopen splav«. Zavod Živim: Če bi se resnično zavzemali za ženske, bi pomagali tudi tistim, ki splav obžalujejo.

Inštitut 8. marec je zaključil kampanjo zbiranja podpisov »za varen in dostopen splav«. Te bodo jeseni predali Evropski komisiji in Evropskemu parlamentu ter ju pozvali, da finančno podpreta države članice, da bo vsaki ženski omogočena varna prekinitev nosečnosti.

»Taka podpora je možna zaradi globoke brezbrižnosti in nerazumevanja, kaj splav v resnici je, ter zaradi priučene mantre, da je splav 'ustavna pravica',« je za Domovino povedal Nejc Povirk iz Zavoda Živim, v katerem so opozorili, da pobuda nasprotuje temeljnim načelom subsidiarnosti in spoštovanja suverenosti držav članic EU.

24. aprila lani je Inštitut 8. marec začel kampanjo zbiranja podpisov My Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira), s katero se zavzemajo za »varen in dostopen splav«. Po njihovem mnenju pomanjkanje dostopa do splava v številnih delih Evrope ne pomeni le tveganja za telesno zdravje žensk, temveč tudi neupravičeno ekonomsko ter duševno breme za ženske in družine, pogosto za tiste na družbenem obrobju, ki si ga najtežje privoščijo.

Pravijo, da je zaradi pomanjkanja dostopa do splava izgubljenih ali ogroženih mnogo življenj. Zato z evropsko državljansko pobudo Evropsko komisijo pozivajo, »naj v duhu solidarnosti predloži predlog finančne podpore državam članicam, ki bi lahko omogočile varno prekinitev nosečnosti vsaki ženski v Evropi, ki še vedno nima dostopa do varnega in zakonitega splava«.

V letu dni so aktivisti zbrali 1,2 milijona podpisov, ki jih bodo zdaj preverile institucije v vseh članicah EU, jeseni pa jih bodo predali Evropski komisiji in Evropskemu parlamentu.

Precej prahu je dvignilo dejstvo, da sta pobudo javno podprla predsednik vlade Robert Golob in predsednica države Nataša Pirc Musar. »Slovenci smo se čutili poklicane, da začnemo to pobudo, ker velika večina verjame, da je to pravica, ki mora ostati, ker gre za varnost žensk, ki je ne smemo zanemariti,« je denimo povedal premier Golob. Pobudo je javno podprl tudi Aleksander Čeferin, ki se je na omrežju X pohvalil, da je prispeval svoj podpis. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Robert Golob (@_robertgolob_)

ONE OF US – zaščita življenja od spočetja

Ob zaključku zbiranja podpisov Inštituta 8. marec pod vodstvom Nike Kovač so izjavo za javnost podali v Zavodu Živim. Tam se ukvarjajo s podporo ženskam, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo, in staršem, ki trpijo zaradi izgube otroka. Zavzeli so kritično stališče do pobude, ki poziva EU »k financiranju turizma za opravljanje splava po državah članicah«. »Čeprav organizatorji trdijo, da je pobuda uspešna, je število podpisov bistveno manjše v primerjavi s pobudo ONE OF US, najmočnejšo evropsko državljansko pobudo v zgodovini Evropske unije, ki je leta 2014 mobilizirala skoraj 1,9 milijona državljanov v obrambo zaščite življenja od spočetja,« so zapisali.

Evropska federacija ONE OF US izraža nasprotovanje ideološki pobudi My Voice, My Choice, »ki skuša vsiliti splav na dnevni red evropske politike«. Federacija združuje 50 nevladnih organizacij iz 19 evropskih držav. Vsaka od njih nudi praktično pomoč ženskam in moškim na področju materinstva, očetovstva, starševstva in družinskega življenja. Njihovo poslanstvo je zaščita človeškega dostojanstva v politikah EU, kot je zahtevalo 1,9 milijona državljanov, izpostavljajo.

»Ker splav ni v pristojnosti EU, pobuda nasprotuje temeljnim načelom subsidiarnosti in spoštovanja suverenosti evropskih držav članic,« so prepričani v Zavodu Živim, kjer Evropsko komisijo pozivajo, »da naj spoštuje načelo subsidiarnosti in zavrne vse poskuse financiranja ali promocije splava na ravni EU«.

Inštitut 8. marec usmerja prioritete dnevne politike

Za še nekaj dodatnih pojasnil smo se obrnili na Nejca Povirka iz Zavoda Živim. Zanimalo nas je, kako komentira dejstvo, da so pobudo podprli v samem vrhu slovenske politike. »Javna podpora kampanje s strani levega dela slovenske politike v prvi vrsti izraža moč Inštituta 8. marec, ki lahko ob podpori glavnih medijskih hiš usmerja prioritete dnevne politike. Iniciativa, ki bi v kakšni drugi evropski državi ostala obrobna, je pri nas dobila osrednje minute glavnih informativnih oddaj, po katerih se trese politični parket,« meni Povirk. Poleg tega to odseva širše stanje slovenske družbe, ki se utaplja v kulturi smrti, dodaja.

»Taka podpora je možna zaradi globoke brezbrižnosti in nerazumevanja, kaj splav v resnici je, ter zaradi priučene mantre, da je splav 'ustavna pravica', čeprav je v direktnem nasprotju s temeljno človekovo pravico do življenja in načelom njegove nedotakljivosti, ki ga taista ustava zagotavlja v 17. členu.«

Neobremenjenega človeka je težko prepričati, da gre za 'skupek celic'

Bolj kot se krivice dogajajo daleč od oči, težje jih je naslavljati, sploh če se dogajajo pod pretvezo večje »svobode«, je bil jasen. »Vendar je tudi teza, da splav prinaša svobodo ženskam, popolnoma zmotna. Kakšna svoboda pa je to, da si zaradi kariere, socialnega statusa ali pritiskov partnerja primorana k žrtvovanju življenja lastnega otroka? Ali so to res pravice, ki osvobajajo?«

Po drugi strani je optimističen, saj so, kot pravi, nove generacije bistveno bolj na strani življenja. »Več kot človek izve informacij o splavu in njegovih posledicah, bolj je na strani življenja. Kako naj bi bilo drugače? Znanost je sposobna vpogleda v razvoj človeka praktično od spočetja. Težko je prepričati neobremenjenega človeka, da gre zgolj za 'skupek celic'.«

Globoke rane v duševnem in duhovnem življenju

Pogost argument zagovornikov je, da število splavov v državah, kjer to ni zakonsko urejeno, v resnici ni manjše, saj ženske zgolj sili v nevarne splave. Tako trdijo tudi avtorji pobude My Voice, My Choice. Nejc Povirk odgovarja: »Tudi 'varen' in legalen splav je smrten za vsaj enega v postopku. Špekulacije so zelo pogoste na strani zagovornikov splava, a nikoli podprte s podatki. Velikokrat so te trditve podprte s posameznimi tragičnimi primeri iz držav z omejenim splavom (npr. Poljska). Večkrat se izkaže, da so žrtve zlorabljene za namen propagande, namesto da se razišče resnične razloge za tragične smrti teh mater (npr. zdravniška napaka).«

Iluzorno je trditi, da je splav čudežno varen postopek, če je legalen, meni. »Nedavno je bila izvedena raziskava, ki prikazuje, da je kemični splav (najpogostejša oblika splava, približno polovica splavov je takih) kar 22-krat nevarnejši za ženske, kot je poprej trdila Ameriška agencija za hrano in zdravila. Tu so obravnavane zgolj fizične posledice splava, splav pa ima velikokrat pozabljene globoke rane v duševnem in duhovnem življenju (npr. depresija, samomorilnost),« pravi in zaključi: »Če bi bilo promotorjem splava res mar za ženske, bi se zavzemali in skrbeli tudi za tiste, ki svojo odločitev za splav obžalujejo – ni pa videti, da bi se Inštitut 8. marec zavzemal tudi zanje.«