Je Klemen Slakonja z imitacijo storil napako?

Klemen Slakonja. Vir: posnetek zaslona YT: Recreating ALL Eurovision Winners (2000-2025) | The Ultimate Eurovision Challenge by Klemen Slakonja.

Še vedno dviga prah odločitev slovenskega glasbenika Klemna Slakonje, ki bo našo državo letos v švicarskem Baslu zastopal na Evroviziji, da v svojem najnovejšem videoposnetku, v katerem imitira vse evrovizijske zmagovalce od leta 2000 dalje, umakne imitacijo temnopoltega pevca Dava Bentona, za katero si je z ličili potemnil obraz. Slakonja se je tako odločil kljub temu, da je sam Benton povedal, da ga imitacija ni užalila.

Po zmagi na Emi s pesmijo How Much Time Do We Have Left je slovenski glasbenik in imitator objavil videoposnetek, v katerem imitira vse evrovizijske zmagovalce od leta 2000 dalje. Pri tem je imitacija temnopoltega Dava Bentona, ki je skupaj s Tanelom Padarjem Estoniji leta 2001 prinesel zmago, kmalu postala jabolko spora. Potemnitev obraza (ang. blackface) naj bi bila namreč zgodovinsko sporna, zato je Slakonja imitacijo iz videoposnetka že umaknil.

Kaj je blackface

T. i. blackface velja za zgodovinsko sporno prakso, njeni začetki pa segajo v 19. stoletje, ko so si belopolti igralci za upodobitev temnopoltih oseb z ličili potemnili obraz. Pri tem je običajno šlo za karikiranje oziroma smešenje temnopoltih ljudi.

Potem ko so se zaslišali celo pozivi po diskvalifikaciji Slakonje na letošnji Evroviziji, je slednji na spletu objavil opravičilo. Zapisal je, da se je problematike zavedel leta 2011, ko je prvič upodobil temnopolto osebo. Ker je bil Benton edina temnopolta oseba, ki je zmagal na Evroviziji, se je spraševal, kako se lotiti imitacije, ne da bi koga užalil. »Ali naj nastopim brez ličil in samo v njegovih oblačilih? Naj upodobim samo njegovega belega odrskega partnerja, gospoda Tanela Padarja? Ali pa v celoti izpustim zmagovalni nastop Estonije?« Naposled se je odločil za uporabo temnejšega ličila. »Edini namen projekta je počastiti vse zmagovalce in pokazati ljubezen do Evrovizije. Ne želim deliti, ampak povezovati,« je dodal.

Pri tem ga je podprl celo sam Dave Benton, ki je povedal, da ga Slakonja z imitacijo ni užalil in da kvečjemu ne bi bilo korektno, če bi ga imitiral z belim obrazom. »Ljudje morajo razumeti, da je žaljivo upodabljanje blackface-a nekaj drugega kot le uporaba temnejših ličil,« je izjavil.

Gre za moč in nadzor

V daljšem razmišljanju, objavljenem na omrežju X, se je na dogajanje odzval Tomaž Sokol, ki meni, da je navdušenje nad mojstrovino Klemna Slakonje neprimerljivo večje od kritik, »a naši mediji so pograbili na videz nepomembno mnenje nekaterih anonimnežev«. Kot je zapisal v nadaljevanju, ne gre za prizadete posameznike, pač pa za moč in nadzor nad besedami, obnašanjem in oblačenjem. Določen krog LGBTQ-skupnosti in dobro plačani aktivisti odločajo, »katere besede, dejanja, barve … so v tem trenutku sporne – torej rasistične/homofobne/transfobne/ksenofobne. Oni so tisti, ki določajo pravila in zahtevajo, da bo svet plesal po njihovih navodilih, sicer te bodo 'skenslali'.«

Če posameznik ne sledi njihovim smernicam, se lahko zgodi, da »izpljunejo« celo lastne privržence, je prepričan Sokol. »Največja ironija pri vsem tem pa je, da oseba, ki bi s po njihovo 'spornim' ravnanjem lahko bila prizadeta, ni. Namesto nje prizadetost izražajo samooklicani in samoizvoljeni 'agenti', ki so ali skriti za anonimnostjo spleta ali pa gre za aktiviste raznih nevladnih organizacij, podprtih z neomejenim Soroševim denarjem in medijskim prostorom,« piše in navaja primere: »Podobna zgodba so umaknjeni križi z anglikanskih cerkva, ki so jih pravičniško umikali anglikanci sami, da muslimanski migranti ne bi bili prizadeti, čeprav po izvedenih anketah križ nikogar od njih ni motil. Ali pa otroci v ZDA, ki se za noč čarovnic oblečejo v domorodce ali Mehičane. Ta otroška zabava ni motila nikogar od pripadnikov manjšin, se pa omenjeni 'agenti' radi spravijo na starše otrok, še posebej, če imajo kakršenkoli vpliv v družbi in je pogrom nad njimi medijsko odmeven. S pomočjo medijev, kjer imajo dobro prepleteno mrežo svojih somišljenikov, si utrjujejo svojo moč.«

Kaj je resnična napaka Klemna Slakonje

Po mnenju Sokola bi bilo mnogo bolj neprimerno, če bi nastop Bentona odigral brez potemnjene polti, še bolj pa, če bi nastop preprosto izpustil. »Premislil je, se odločil in storil, kar je storil. Zdaj bi moral trdno stati za tem. Njegova največja napaka je, da se je opravičil. S tem, ko se napadeni opraviči, napadalec šele dobi moč, saj je potrjen v svoji zablodi, da je napadeni resnično kriv in prevzema odgovornost (kdor ni kriv, se mu ni treba opravičevati). Če je napadeni obtožen rasizma in se opraviči, s tem potrdi, da svoje ravnanje priznava za rasistično. Napadalec ima zdaj v rokavu asa, s katerim lahko pomaha vsakič, ko hočejo napadenemu vzeti kredibilnost. S pomočjo medijev poskrbijo, da je splet namesto z uspehi napadenega preplavljen z neštetimi članki o njegovem grehu.«

Tako mu lahko kadarkoli delno ali v celoti uničijo kariero, meni. »Ti aktivisti običajno niso ljudje z realnimi uspehi in dosežki (če ne štejemo tistih, ki si jih znotraj svojih organizacij delijo med seboj), temveč gre običajno za ljudi, ki se v sebi zavedajo, da živijo sprevrženo življenje, zato čutijo potrebo po signaliziranju svojih kreposti (ang. virtue signaling) odprtosti, razumevanja, sprejemanja.« Njihova ideološka mreža pokriva številne medije, poleg tega pa so med LGBT-privrženci tudi ljudje, ki takega delovanja ne odobravajo, a vseeno sodelujejo, saj se bojijo celo drug drugega, pojasnjuje.

Klemnov »greh«

»Če je največja Klemenova napaka to, da se je opravičil, je njegov največji greh to, da je moški, ki se identificira kot moški, in da poje o ljubezni do ženske. In ne nastopa gol in ne potetoviran. Evrovizija je pač največji LGBTQ-šov perverzne sprevrženosti in demonskosti. V takem okolju je samo vprašanje časa, v katerem trenutku se boš narobe obrnil, uporabil napačno besedo, preveč sekund zrl v napol golo lepotico pred teboj ali nosil napačno frizuro,« je bil jasen.

»Evrovizija je pač največji LGBTQ-šov perverzne sprevrženosti in demonskosti.« 

Ko je množica naveličana takega terorja, se zgodi to, kar se je zgodilo v ZDA, kjer je na nedavnih volitvah zmagal Donald Trump, piše. »V veliki meri tudi zato, ker so se ljudje preobjedli terorja t. i. manjšin, ki si pripisujejo večvrednost in z ustvarjeno mrežo – od politike do medijev in, seveda, šolskega sistema – obvladujejo družbo. Taista nemoralna skupnost izvaja spolno zlorabo nedolžnih otrok po knjižnicah z 'dragqueeni' (poslovenjeno: kraljicami preobleke), ki malčkom berejo pravljice, se jim razkazujejo in namigujejo na spolnost. In podpirajo politiko, kjer so se deklice prisiljene preoblačiti v garderobah skupaj z moškimi, ki jim zasedajo mesta na športnih tekmovanjih.« Ko je množica dovolj velika, dodaja, je ne gane niti, da jih najslavnejše zvezde, kot je Taylor Swift, prepričujejo nasprotno.

Pesem si zasluži zmago, ampak …

Ob koncu Sokol izpostavlja, da je pesem Klemna Slakonje lepa in ganljiva ter da si zasluži odobravanje in zmago, a upa, da se to ne bo uresničilo. »Državljani nikakor ne želimo, da bi se perverzije Sodome in Gomore dogajale v Sloveniji, za kar bi poleg moralne škode porabili milijonska sredstva našega denarja. Ga že RTV SLO z Emo porabi bistveno preveč.«

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike