Jedrska energija vse bolj meanstream tako v Sloveniji kot v svetu

Evropski zeleni dogovor, eden od vodilnih projektov EU, naj bi vodil države članice do podnebne nevtralnosti do leta 2050. Ta prehod mora po agendi podpirati elektrifikacija prometa, opustitev fosilnih goriv in večja uporaba obnovljive energije. Vendar se v trenutnih razmerah v evropskih državah – tudi v Sloveniji – pojavljajo številni dvomi o njegovi izvedljivosti, ekonomskih implikacijah in sprejemljivosti. Svoj povratek doživlja jedrska energija.

Še pred nekaj leti so v Bruslju bile nove jedrske elektrarne tabu tema, današnji komisar za energijo, Danec Dan Jørgensen, ki osebno sicer še vedno (v danskem kontekstu) nasprotuje jedrski energiji, pa je v skladu z realnostjo moral izkazati podporo jedrskim projektom v državah članicah Evropske unije.

Dr. Cizelj: jedrska energija daleč najboljša rešitev

Stroka, ki že tako ni nikoli preveč nasedala ideološki agendi, se vse bolj glasno in brez strahu pred kritiko oglaša o neracionalnosti radikalnih zahtev zelenega prehoda. Najbolj znan med slovenskimi strokovnjaki je dr. Leon Cizelj, vodja odseka za rektorsko tehniko na Institutu Jožef Štefan in profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. V intervjujih za Demokracijo in Reporter pred nekaj meseci je opozoril, da bo Slovenija leta 2050 potrebovala več elektrike, ne manj – predvsem iz prometa, ogrevanja in industrijske energije. Poudarja, da nas ne bo pustila ranljive cena energije, pač pa obdobja pomanjkanja energije: »Težko je napovedati, kateri vir bo najcenejši čez 20 let. Vemo pa, da bo najdražja tista energija, ki je ne bomo imeli.« Samozavestno opozarja na visoko podporo JEK 2 v Sloveniji, ki mu na političnem parketu nasprotuje le še najskrajnejša Levica. Jedrsko energijo vidi kot daleč najboljšo dolgoročno rešitev.

Slovenija trenutno preživlja pomembno obdobje energetske reforme. Postavljajo se vprašanja o gradnji druge faze jedrske elektrarne Krško (JEK2), prihodnji vlogi TEŠ-a in prihodnosti plinske infrastrukture. Mnenja so med navadnimi državljani nekoliko bolj mešana. Mnogi podpirajo obnovljive vire energije, drugi pozivajo k realističnemu načrtu, ki vključuje jedrsko energijo kot trajnostni vir brez emisij toplogrednih plinov.

V strokovni javnosti je v zadnjih mesecih vse glasneje slišati, da mora Slovenija dokazati svojo tehnološko pragmatičnost. Energetski svetovalec mag. Blaž Košorok je že večkrat poudaril, da je brez jasne dolgoročne strategije energetska kriza problematična. Tudi profesor dr. Peter Novak, vodilni strokovnjak za energetiko in nekdanji predsednik Slovenskega združenja za energetiko, je vseskozi opozarjal, da morajo biti rešitve znanstvene in primerne za slovensko okolje in družbo.

Mnoge evropske države še korak pred nami

Še toliko bolj se racionalno spodbujanje k jedrski energiji krepi drugod. Dr. Cizelj pravi, da sta Sloveniji po velikosti in časovnicah graditve novih jedrskih enot najbolj podobni Poljska in Češka, ki pa nas prehitevata s številnimi koraki.

Češki energetski strokovnjak Jaroslav Čížek je v intervjuju za češki mnenjski portal Info.cz v začetku tega leta dejal, da zeleni dogovor »nasprotuje tako fizikalnim kot človeškim zakonitostim.« Kot član think tanka Realistická energetika a ekologie (Realistična energetika in ekologija) opozarja, da sodobna družba sloni na fosilnih gorivih, katerih učinkovitost in zanesljivost presegata sedanje obnovljive vire. Po njegovih besedah ​​»sodobna civilizacija temelji na gostoti energije.« In če tega ne upoštevamo, bomo končali z revščino in političnim kaosom.

Dr. Tom O'Donnell, svetovalec več evropskih vlad, je na konferenci »Energy Security in Central & Eastern Europe« (Energetska varnost v Srednji in Vzhodni Evropi) v Varšavi decembra 2024 ostro kritiziral evropski sporazum in ga označil za »politično katastrofo«. Dr. O'Donnell je poudaril, da se EU močno zanaša na obnovljive vire energije in tehnologije, katerih izboljšanje še vedno ne zagotavlja zanesljivosti oskrbe. Meni, da bi bilo treba politiko EU izboljšati tako, da bi vanjo vključila jedrsko energijo kot način za zmanjšanje emisij in zagotavljanje energetske varnosti.

Tudi čez lužo

Ameriški okoljski publicist in avtor Michael Shellenberger je znan po svojih kritičnih pogledih na okoljsko gibanje. V odmevni knjigi, izdani leta 2020 »Apocalypse Never: Why Environmental Alarmism Hurts Us All« (Apokalipsa nikoli: Zakaj okoljski alarmizem škoduje vsem nam), na katere prevod v slovenščino še čakamo, trdi, da podnebne spremembe niso tako katastrofalne, kot se pogosto trdi, in zagovarja uporabo jedrske energije kot ključno rešitev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Shellenberger trdi, da je jedrska energija zanesljiv in čist vir energije, ki lahko nadomesti fosilna goriva, hkrati pa podpira gospodarsko rast. Čeprav je njegovo delo doživelo kritike in je deležno pozitivnega sprejema zgolj na konservativni strani političnega spektra, pa so tudi znanstveniki, kot je znanstveni novinar John Horgan, že v času izida podali pozitivno mnenje, kritiki pa so pet let kasneje bolj previdni.

Že desetletja pa izstopa Patrick Moore, eden od soustanoviteljev Greenpeacea, ki je po odhodu iz organizacije začel kritizirati nekatera njihova stališča. Moore trdi, da je okoljsko gibanje opustilo znanstvene pristope v korist čustvenih trditev. Podpira uporabo jedrske energije, gensko spremenjenih organizmov in drugih tehnologij kot sredstva za varstvo okolja, saj trdi, da so nekateri ukrepi za varstvo okolja pretirani in škodljivi za družbo.

Vse manj ideologije, vse več realnosti

Vsi primeri, čeprav iz različnih držav, kažejo skupno priznanje: regionalna preobrazba ni le politična naloga, ampak zahteva celostno tehnološko, ekonomsko in socialno rešitev. Kot pravi Čížek, »elektrika ne pada z neba – tudi če je proizvedena iz sonca ali vetra, jo moramo znati zanesljivo shraniti, distribuirati in uporabljati, ko jo potrebujemo«. Obnovljive vire je treba obravnavati kot nezadostne, z jedrsko energijo pa zagotoviti stabilnost za konstanto oskrbo, saj obnovljiva energija ne zadošča za neprekinjeno oskrbo, je še dodal.

Prav tako je velika večina skeptična do nemške energetske politike, ki se kljub množični postavitvi sončnih in vetrnih elektrarn zanaša na uvoženo elektriko in ima eno najvišjih cen električne energije v Evropi – hkrati pa včasih proizvaja visoke ravni emisij CO2. Po besedah ​​dr. Cizlja bi moral biti to velik signal tudi za Slovenijo.

Zdi se, da tako glede zelenega prehoda kot na drugih področjih, kot so migracije in »spolna politika«, nov ne-levičarski val sprememb v veliki meri prihaja od prihoda Donalda Trumpa na mesto voditelja vodilne svetovne ekonomske, politične in kulturne velesile. Češki strokovnjak Čížek je v svojem intervjuju spregovoril tudi o primeru kontroverznega ameriškega predsednika, ki si je politično podporo pridobil z nasprotovanjem ukrepom proti podnebnim spremembam. Čížek je dejal, da Trump čeprav še zdaleč ni idealen, odpravlja dvome in strahove navadnih državljanov, ki podnebne spremembe vidijo kot grožnjo svojemu življenjskemu standardu.

Tudi v Sloveniji narašča skepticizem do podnebnega sistema, zlasti ko se prebivalstvo sooča z neposrednimi ekonomskimi posledicami: naraščajočimi cenami energije, nezakonito prenovo stavb, temperaturnimi spremembami itd. – cilji, ki si jih je zadala Evropa.